Zdenko Roter

Zdenko Roter, slovenski sociolog, partizan, pripadnik UDBE in politik, 1926–.

Rojstvo	12. avgust 1926({{padleft:1926|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:12|2|0}}) (97 let) Ljubljana
Državljanstvo	Slovenija  SFRJ  Kraljevina Jugoslavija
Poklic	sociolog, univerzitetni učitelj, partizan, agitator, vohun

Navedki

• Okoliščine, v katerih je živela moja generacija v Ljubljani, so bile drugačne, kot so okoliščine 16-letnikov danes. Vtis imam, da smo bili bolj zreli, bolj avtonomni. Iz dveh razlogov: vsaj večina od nas ni živela v socialno blestečih razmerah. Mama je na primer imela shrambo, v kateri je bil kruh, in ta je bila vedno zaklenjena. Bili smo trije fantje in kruh smo dobili enkrat na dan. Te okoliščine domačega in zunanjega življenja so nas navajale na samostojnost, avtonomnost in iskanje priložnosti za še kaj več od tega, kar nam je bilo dano za preživetje. Še pomembnejše pa je bilo ozračje, duhovno, kulturno in politično, vsaj v večjem delu urbanega okolja – nezadovoljstvo s socialnimi razmerami.

• Ključno je vprašanje oziroma koncept strankokracije, ki je eksplodirala pri nas. Zanimivo je, da je v času papeža Janeza XXIII. v sklopu razprav o spremembah, ki so potrebne v Cerkvi zaradi sprememb, ki so nastale v svetu, začelo razpadati tudi strankarsko življenje v Italiji. Pojavil se je izraz strankokracija, torej vladavina strank na način, da si prigrabijo tako rekoč vse oblastne institucije in vso oblastno moč. In če je le mogoče, si vse to prigrabi ena sama stranka, kajti s koalicijami so vedno težave. Če že ne gre tako, pa naj bo v navezi le nekaj strank. Potem se začne veliki ples kadrovskih zamenjav. In se zgodi, da po načelu kompetentnosti, ki bi moralo veljati za vse javne funkcionarje – to pomeni sposobnost obvladovanja in vladanja na tistem področju, za katero so izvoljeni – mesta zasedajo neuki, nepoznani ljudje, ki pa so »naši.

• Vedno več ljudi ugotavlja, da tako, kot je, ne more biti in ne more iti naprej. Imamo zanimiv položaj: na eni strani hitenje vladajočih strank, da bi zasedle čim več položajev – s katerih jih je pozneje zelo težko odstraniti – na drugi strani pa te tako imenovane leve in sredinske stranke, ki se tudi o temeljnih rešitvah ne morejo dogovoriti. Ves čas je v zraku tihi spopad prestižne narave: kdo bo kaj. Vse se vrti okoli vprašanja, kdo je najprimernejši za predsednika države, kdo za predsednika vlade, pa debate o kriterijih…, a to ne vodi nikamor. Ob vsem tem pa se nihče ne vpraša, kakšno prihodnost pričakujejo ljudje zase in za svoje potomce.

• Bolj kot je v naši državi naraščala napetost med posameznimi republikami, etničnimi skupinami, bolj so prihajale do izraza razlike tudi v politiki. Tako je tudi možno razložiti to, da je Tomaž Ertl kot zadnji slovenski notranji minister, ki je imel pod seboj tudi varnostno službo, v najbolj odločilnih političnih trenutkih osamosvajanja podprl slovenski vrh, ne pa beograjske politične elite. Opravil je sijajno delo s tistim načrtovanim srbskim mitingom.

• V trenutkih, ko se je odločalo o tem, kakšen naj bo prehod iz prejšnje države in sistema, mehek ali trd, sem poskušal pomagati pri tem, da bi bil čim mehkejši. Zlasti mi je bilo veliko do tega, da bi se ohranile tiste prvine prejšnje države, ki jim pravimo socialne pravice, da bi prišlo do normalne politične pluralizacije. Glede na stanje stvari bi bilo za našo državo ugodno, da bi bil Kučan ponovno izvoljen. (o volitvah 1990)

• Po ženini smrti sem se odločil, da bom napisal knjigo. Usedel sem se in jo napisal v letu dni. Pridelal sem si tudi poškodbo hrbtenice, ker se nisem nič gibal. Tiščalo me je, v glavi sem si najprej naredil strukturo od 60. leta in to napisal. Življenje je v podrobnostih. Zdelo se mi je, da je bilo treba po človeško opisati vse, kar se je dogajalo po vojni, ne zgolj »Hej, brigade!«, umiral je s Titovo besedo na ustih in podobne zgodbe… Take reči name niso naredile posebnega vtisa. V resnici je bilo to življenje polno vsega, in lepega in slabega. Nikogar nisem videl, vsaj v Sloveniji ne, da bi umiral s kakšnim imenom na ustih. (o pisanju knjige Padle maske)

• Ljudje živimo z maskami in enkrat v življenju je čas, da človek sname masko.

• Človek je že v svojem bistvu bitje, ki mora z nekom deliti srečo in nesrečo.

• Pri meni je ljubezen na prvem mestu. Ampak mora biti res ljubezen, ne igra. Če je to, je tudi vse drugo. Ljubezen kot privrženost drugemu in drugim vlogam v življenju je prav tako potrebna za ustvarjanje človeške skupnosti majhnih in velikih.

• Pri nas se načelo ločitve Cerkve in države ne izvaja tako, kot bi bilo treba. Vidim poskuse katoliciziranja institucij ali pa vsaj legaliziranja vzporednih institucij na ravni šolstva, na kulturni ravni, na založniški ravni, na ravni javnih zborovanj … Ta pritisk obstaja in zanimivo je, da v krogih, ki imajo veliko moč v slovenski Cerkvi, nimajo kakšnih velikih simpatij do pogledov sedanjega papeža, prej jim nasprotujejo.

• Tu je neka šegavost, blagohotnost, nagnjenost k temu, da ti pomagajo, da dajo vse od sebe, ko vidijo, da si v stiski. S pravim Belokranjcem se ne moreš spreti. V Beli krajini je bilo in je še vedno samo sonce. (o Beli krajini)

Druga svetovna vojna in udeležba v NOB

• Vodilo je bilo, da se je treba upreti, ne glede na ceno, in to se mi je vleklo vse življenje.

• Velik del partizanstva sem preživel nad Litijo, kjer domobrancev skorajda ni bilo. Proti koncu je bilo nekaj ne preveč aktivnih skupin. Neposrednega izkustva v spopadu z njimi nisem imel. Sem pa enkrat s hriba videl spopad brigade z domobranskim bataljonom. Ko sva s kolegom šla dol, sem videl pri enem od ubitih partizanov prerezan vrat, zraven je bil listek, na katerem je pisalo: »V imenu Kristusovih ran naj umre partizan,« in to se mi je usidralo globoko v spomin.

• Tovarišija je ena najbolj dragocenih stvari, ki nas je obdržala v najtežjih letih, to je leta 1942 in del 1943. Kasneje so se stvari spremenile iz dveh vzrokov: prvič je bil trajno vsiljevan – namenoma uporabljam to trdo besedo – vzorec funkcioniranja in delovanja partizanskih enot, kakršen je bil v Bosni in drugih delih Jugoslavije z drugačno kulturo in drugimi navadami. Za naše razmere je bil neuporaben.

• Prišlo je do prave ekstaze preprostih podeželskih ljudi, eksplozije strastnega protikomunizma, moralne in teološke pretvorbe religije, pošastne predstave slovenskega klerikalizma.

• Dveh stvari ni bilo nikjer drugje kot v Sloveniji: imeli smo urejeno sanitetno in zdravstveno oskrbo, torej partizanske bolnice, in povezovalni sistem med enotami oziroma tako imenovano kurirsko organizacijo. To dvoje je naredilo našo partizansko skupnost odlično delujočo in veliko bolj učinkovito ter z manj žrtvami. Nikoli se ni zgodilo, tudi v večjih ofenzivah ne, da bi civilno prebivalstvo hodilo s partizanskimi enotami. Vedno se jih je oddelilo, s tem pa je bilo civilno prebivalstvo kolikor se je dalo zaščiteno. Nauk te zgodbe je, da je Slovenija taka, kot je – s tem da je po letu 1945 dobila še slovensko Primorje –, kljub majhnosti in tudi zaradi geostrateškega položaja sposobna drugačnega, boljšega življenja.

Povojni poboji v Sloveniji

• Prav vsi, razen enega visokega častnika, so bili potrti, kot da jim je bilo nerodno. Nekateri med njimi so se izrecno spraševali, ali je bilo to ubijanje potrebno. Vsi, ki je z njim govoril, so to počeli v Kočevskem rogu. Nikogar ni srečal, ki bi ubijal kje drugje. Vsi so postali bolj ali manj kronični alkoholiki, s hudimi težavami zaradi nespečnosti... (Zdenko Rotar, slovenski profesor, obveščevalec in partizan)

• Vsi so postali bolj ali manj kronični alkoholiki, s hudimi težavami zaradi nespečnosti in nihče od teh ni kasneje na rednem delovnem mestu delal kaj resnega zaradi trajne, globoke bolezenske potrtosti. Pripovedi o privozu k breznu, metanje živih v globine, kriki žalosti in obupa, vznemirjena okolica jame, ob kateri so čakali ubijalci in ubijani.

• Tisti, ki ga je izbral v skupino ubijalcev, je sedel za svojo pisalno mizo v Ljubljani, sprejemal telefonska sporočila iz breznu najbližjega naselja ter se zadovoljno nasmihal. Nepredstavljivo. Tisti, ki so ubijali pred brezno pripeljane, so ubijali tudi sebe. Nobenega dvoma ni o tem.

• Častniki Udbe so bili v vodstvu skupine, ki so jo sicer sestavljali spet izbrani častniki rednih vojaških enot različnih narodnosti. Dolgo so molčali o svojih dejanjih. Ko so mu posamično pripovedovali, so bili prav vsi, razen enega visokega častnika, potrti, kot da jim je bilo nerodno, in eni med njimi so se izrecno samospraševali, ali je bilo to ubijanje potrebno.

• Postalo ga je tudi strah, ali ne ve preveč?!

• Nikoli mu ni bilo najbolj jasno, kdo in koliko je bilo (tudi članov slovenske Udbe), ki so sodelovali pri zunajsodnih pobojih po koncu vojne v poletnih mesecih 1945 in 1946, ki so ’proizvajali’ t. i. Dachauske procese, in tistih, ki so zbirali kvoto in posameznike, ki naj bi podpirali Stalinovo kritiko Tita in titoizma, tako imenovane informbirojevce.« V prvo, likvidacijsko skupino je ljudi določal in vanjo izbiral Ivan Maček neposredno.

• Ubijalci so bili na prvi pogled preprosti ljudje z iskreno privrženostjo uporu, vsem je družinske člane ubila druga stran (domobranstvo), tako da je v njih tlela tudi maščevalnost. Tisti, ki jih je poznal, so umrli sorazmerno mladi, največkrat zaradi raka.

• Partizanska vojaška premoč je takrat pomenila tudi to, da so bili na nasprotni strani pobiti vsi do zadnjega. Vse to drži. V našem prostoru se je nekako vzdrževalo stališče, da so vse skupinske poboje takoj po vojni opravljale brigade iz drugih republik. Kar pa ni res. Resnica je, da so z vrnjenimi domobranci kot kolaboranti obračunali Slovenci sami.

UDBA in Ivan Maček Matija

• Takrat te ni nihče nič spraševal, rečeno je bilo, greš tja in pika. Potem si šele ugotavljal, kje si in kaj počneš. V partizanih sem imel opraviti z resnim nasprotnikom, zato sem razvil prepričanje, da je mogoče še tako spretnega nasprotnika prepoznati in obvladati. Ta izkušnja me je, potem ko sem bil vpoklican v službo državne varnosti, krajši čas prepričevala, da je mogoče tudi na področju državne varnosti nekaj storiti.

• Začel sem z delom pomočnika referenta za kler, in sicer v skupini, ki je imela nalogo nadzorovati verske organizacije. Spremljal sem verske sekte, ki so bile politično ocenjevane kot nevarni eksoti, še posebej Jehovove priče, ki so zavračale služenje vojaškega roka, vojska pa je bila svetinja.

• Ampak točka preloma so bile obvezne oddaje, ki so veljale za kmete. Med vojno so me rešili kmetje in ti so leta 1946 prihajali k meni v Ljubljano jokat, da jim vse poberejo in jim ne ostaja niti mleko za otroke. Takrat sem se prvič resno pogovoril s sabo in to me je pripeljalo do vse večje zadržanosti in razmišljanja, da tako dolgo ne more iti. Potem je prišlo do spora s Stalinom, kar je prineslo upanje, da bo konec prenašanja sovjetskih kolhoznih metod.

• Ozna je bila defenzivna in ofenzivna služba. Ravno danes sem razmišljal: vrsto let sem na fakulteti delal pri raziskavah javnega mnenja. Politično vodstvo nekdanje države in tudi republiške elite so od varnostne službe zahtevali tudi informacije o razpoloženju ljudi. Del te službe je zbiral informacije o razpoloženju ljudi, torej izvajal neke vrste anketiranje, drugi del pa je te informacije analiziral. Potem so se sestavljali prosti spisi, ki so romali k politikom. Še do zadnjih let nekdanje države so ti spisi romali tja.

• To so bili njemu vdani in zaupni ljudje, nekateri med njimi zelo v redu, človeško gledano, ampak tako zelo vdani, da so brez premisleka naredili vse, kar je od njih zahteval. Nekateri so to zelo dobro prenašali, drugi ne. Spominjam se nekoga, ki se je občasno napil in jedel steklo. Menim, da zato, ker psihično ni dobro prenašal opravljanja neprijetnih nalog. (o Mačkovi mreži)

• Na podlagi obveščevalnega dela sem cerkveno organizacijo poznal dokaj dobro, če ne do obisti. (v intervjuju za revijo Teorija in praksa)

• Maček mi je naravnost rekel: ti si prepameten za tisto hišo, Slavijo. Obnemel sem in vprašal, ali morajo biti tam samo neumni. V tem se je pokazala Mačkova na poseben način prisrčna neposrednost.

• Edino, česar ne bi ponovil, je sprejetje povabila oziroma vpoklica v Udbo. Žal mi je, da nisem poslušal pokojnega Sergeja Kraigherja – z ženo Lidijo Šentjurc sva bila prijatelja –, s katerim sem se srečal enkrat pred vinsko razstavo. Vprašal me je, kaj delam, in sem rekel, da končujem gimnazijo in da so me vpoklicali v obveščevalno. Rekel je: »Roke stran! Bodi pameten in ne pojdi.«

Anton Vovk

• Škof Vovk je bil preprost človek, urejen, a brez bleščavosti. Glede pogleda na svet je bil po mojem vtisu naiven, mislil je, da so ljudje bolj dobri in da ni veliko slabih; naiven je bil tudi do svoje okolice. V vojni med Cerkvijo in državo je bil avtomatično na drugi strani. V nekem trenutku je po svoji naivnosti padel v emigrantsko igro, ko so poslali prek dr. Leniča do njega željo po obveščevalnih podatkih. Kje je letališče in takšne čudne teči. Ti podatki so romali tudi nazaj, a kurir je bil ujet. Lenič je to potrdil in škof se je znašel v zosu. Tu se začne igra, v kateri sem deloma tudi jaz. Visoki funkcionarji z imeni in priimki so najprej s škofom o tem govorili in skušali to »tržiti«. Kar pa ne pomeni, da so bili tudi pametni. Do kraja so ga razjezili … Ko iz tega ni bilo nič, so me poklical, naj z njim govorim jaz. Obiskal sem škofa in on mene. Poskušal je intervenirati za razne stvari, sam pa sem skušal tržiti, da bi glede škofa Stepinca kdaj ravnal tako in ne drugače. Ne nekaterih točkah sva se celo ujela. Denimo pri t. i. dovolilnicah za poučevanje verouka. Državna oblast je zaradi kolaboracij diferencirano delila pedagoška dovoljenja za poučevanje verouka … Zanimivo je bilo z njim govoriti in trgovati.

• Običajno sem moral opraviti kakšno posebno nalogo. Na primer leta 1952, ko je bila v Zagrebu jugoslovanska škofovska konferenca. To je bilo leto, ko so bili odnosi med Jugoslavijo in Vatikanom najbolj napeti. In to v trenutku, ko se je v ameriškem kongresu odločalo o nadaljnji pomoči Titu zaradi spora s Stalinom, šlo je tako rekoč za preživetje države. V Zagreb so odšli tudi slovenski škofje – mariborski, dr. Maksimiljan Držečnik, apostolski administrator iz Nove Gorice, dr. Mihael Toroš in ljubljanski škof Anton Vovk. Z dvema sem govoril, s Torošem in z Vovkom, in to na željo ter po naročilu Borisa Kraigherja. Govoril sem o tem, da naj se, če je le mogoče, izognejo skupni resoluciji škofovske konference, ki bi izrekla kakršnokoli obsodbo komunističnega sistema ali pa obliko obtožbe, da se v tej državi dogaja kaj hudega na škodo Cerkve. Slovenski škofje so se spretno izognili in s tem tudi preprečili tako javno izjavo. Še več – ko je hrvaški nadškof Alojzije Stepinac na seji predlagal, naj konferenca ostro obsodi vsa duhovniška društva propartizanskih duhovnikov, ki so želeli neko sožitje, so trije slovenski predstavniki zahtevali, da se slovensko Cirilmetodijsko društvo izvzame iz te obsodbe oziroma, kakor so to imenovali latinsko, »non licet« – prepovedano je, ali pa »non expedit« – ni primerno. Z zavezo, ki so jo dali na konferenci, da bodo sami neposredno z Vatikanom urejali status tega društva.

• Leto 1952 je bilo hudo leto … V takem ozračju je prišlo do ideje, da bi v župniji Stopiče (pri Novem mestu), kjer je bil postojanka vojaške straže in nato domobrancev, škof Vovk blagoslovil orgle. Delitev na partizane in na domobrance je bila v teh krajih zelo ostra, kolektivno dušo je bremenil poboj partizanov (tudi z noži) na Javorovici. Nekdo se je spomnil, ne vem kdo, da je treba demonstrirati zoper škofa. Moj prijatelj iz notranjega oddelka (policije) mi je sporočil, da se pripravljajo demonstracije na škofa in da lahko pride do kakšne neumnosti. Tudi šef SDV, isti, ki je bil zaslužen, da sem edini ostal živ, ko smo morali jurišati, me je z depešo obvestil o demonstracijah. Najprej so ga nameravali ustaviti na mestu, kjer je bila na poti na Gorjance vojašnica, nato pa se je nekdo spomnil, da bi bilo treba že na kolodvoru demonstrirati in preprečiti prihod škofa v Stopiče. Zgodilo se je, da je iz vlaka škof izstopil in zagorel. Že prej, v tunelu, ga je nekdo polil z neko gorečo snovjo, tudi po kolarju, in šibica, ki je zagorela, ga je vžgala. Na srečo je bil tam miličnik, ki ga je z vojaškim plaščem pokril in pogasil ogenj … Tisti, ki je prižgal vžigalico, je trdil, da si je zgolj prižgal šibico. Bil je obsojen za prekršek in dobil dva meseca. Nič ni hotel govoriti, nihče ni nanj pritiskal; delal je v cestnem podjetju, bil premeščen v Škofjo Loko, kjer se za njim sled izgubi.

• Demonstracije še nekako, te se da razumeti, ampak to nasilno dejanje pa ne. O tem sem že pisal: eni mi verjamejo, drugi ne. Kar zadeva mene, imam čisto vest do sebe in do drugih. V danem trenutku sem storil, kar bi moral. Tisti, ki morda vedo kaj več, bi morali enkrat povedati, ne verjamem pa, da se bo to kdaj zgodilo. Domnevni akterji so vsi mrtvi … Očitno so neke mučke bile, poznavajoč mene očitno niso hoteli tvegati nobene nove zgodbe. Uporabili so me za pacifikacijo škofa – to pa ja.

• S škofom Vovkom sem se dobil, obiskal sem ga tudi v bolnici. Večkrat sva govorila do njegove smrti. Nikoli nisem dobil vtisa, da z nejevoljo prihaja na obisk, ko sva se dogovorila. Kjerkoli je to bilo, je rad prišel. Imam pa slab občutek, da bi mogoče moral storiti kaj več.

O slovenskih politikih

• Ni imel nobene izobrazbe, a je bil izjemno bister. In zelo lepo je igral harmoniko. Po novoletnem praznovanju smo šli vedno k njemu domov, kjer je zaigral Sveto noč. Pred seboj je imel vizijo. (o Stanetu Kavčiču)

• Dolanc je bil politični lenuh. On je bil možgansko sposoben narediti več, a je bil polenjen in je bil v bistvu šarlatan. (o Stanetu Dolancu)

• Pahor je v politiki maneken, to je vedno bil in vedno bo. Manekenstvo v politiki pa ne more biti uspešno. (o Borutu Pahorju)

• Janša mi je v telefonskem pogovoru oponesel, ker naj bi nekomu o njem rekel, da je nevaren za demokracijo. Zanikal sem, da bi kdaj to izjavil, ampak od takrat me Janša ni nehal napadati. Z njim je tako: bodisi ljubi bodisi sovraži. Škoda, ker je zelo delaven, bister. (o Janezu Janši)

• Zapeljala ga je njegova okolica, da je opustil politiko in šel v Istrabenz. Takrat je hotel za Drnovškom prevzeti LDS in postati predsednik vlade. Šel je na vse ali nič. Kot podpredsednik stranke je imel že svojo mrežo. K temu, da je šel v Istrabenz, so ga nagovarjali tisti, ki jih je potem vzel za svoje svetovalce. (o Igorju Bavčarju)

• Mislim pa, da se je preobjedel belega kruha, kar pomeni, da je brez vsake, vsaj javnokritične distance do svojega preteklega dela in da ni sposoben preživeti pozitivne vloge v normalnem demokratičnem večstrankarskem sistemu, ker je nagnjen k soliranju, da ne rečem kaj drugega. (o Zoranu Jankoviću)

• Poznala sva se od prej, iz Kavčičevih časov. Ko se je vrnil iz Beograda, sva se srečala na ulici, in rekel mi je, da je dobro, da hodim po levi strani. Da on pravkar prihaja iz Beograda in da bo desnica nastradala. Tako sva na humoren način ponovno vzpostavila komunikacijo. Potem je kot predsednik CK poskusil tudi mene rehabilitirati, na začudenje vseh drugih me je povabil na posvetovanje o veri. (o Milanu Kučanu)

• Spora Kučan-Janša skoraj ni mogoče razložiti v mejah razuma.

O njem

• Nikoli ni vsiljeval svojih stališč, povedal pa je svoje mnenje in ni bil nikoli užaljen, če sem ravnal drugače. (Milan Kučan, slovenski državnik)

• Enkrat udbaš, vedno udbaš, bodo rekli tisti, ki začutijo sovraštvo ob imenu Zdenka Roterja. A morda niti ne bodo daleč od resnice, kajti prav mogoče je, da omenjenih knjig ne bi napisal, če ne bi delal v službi državne varnosti. Veliko bolj kot služba sama v državni varnosti, s katero je pri sebi v glavnem razčistil, ga bremenijo ponavljajoči se očitki zaradi tega službovanja. Kakor da v življenju ni počel nič drugega, kakor da ne bi imel uspešne akademske kariere, bil med utemeljitelji sociologije religije v slovenskem in jugoslovanskem prostoru, eden od svetovalcev liberalnega premiera Staneta Kavčiča in Milana Kučana – ter kakor da ne bi zapustil Udbe, potem ko je izgubil vero v družbenopolitični režim in smiselnost udbaškega dela. V tistem času je od fanta, polnega mladostnega in graditeljskega zanosa, postal mož izjalovljenih pričakovanj o pošteni in svobodni socialistični družbi, ki spoštuje človekove pravice. (Jožica Grgič, slovenska novinarka)

• Kot njegovega nekdanjega študenta in na kratko kolega znotraj že leta 1967 ustanovljenega raziskovalnega centra za preučevanje religije, prvega tovrstnega v socialistični Evropi, me je vseskozi zanimalo nekaj drugega. Od kod njegova vztrajnost, da je na njemu svojski galanten, a trden način od nas vedno terjal eno: kritični odnos do vsega obstoječega, nenehno refleksijo družbene realnosti, ki nas obkroža, kljubovanje odgovorom, ki so videti dani na veke vekov? (Mitja Velikonja, slovenski kulturolog in profesor)

• V tistem času ni bil le obveščevalec, pomagal je pri pripravi zgodovinskega protokola med socialistično jugoslovansko vlado in Svetim sedežem. To je bilo leta 1966. Zakaj je iz mladega obveščevalca, dosegel je zgolj čin kapetana, postal profesor na fakulteti, ni najbolj jasno. Roter je ob različnih priložnostih pojasnil, da mu je Ivan Maček, general, prvoborec, predvsem pa poveljnik Ozne, nekoč naravnost dejal, da je prepameten za to službo. Za številne naj bi bil, kot pravi Roter, preveč liberalen, v času liberalizacije, na začetku sedemdesetih, ko je ideološko čistko doživela tudi FSPN, so ga nadzorovali. Spadal je v krog podpornikov Staneta Kavčiča. Dandanes desni mediji kričijo, da je Zdenko Roter stric iz ozadja, skupaj z Milanom Kučanom naj bi še vedno krojila politično podobo Slovenije. (Jure Trampuš, slovenski novinar)

Tine Hribar

• Zdenka Roterja imam poleg Dušana Pirjevca in Edvarda Kocbeka za največjega pričevalca o slovenskem narodnoosvobodilnem boju in komunistični revoluciji na Slovenskem.

• Roter govori torej o vrhu slovenske Udbe, udarne pesti komunistične Partije. In o njenem, zato tudi o svojem šefu Matiju Mačku. Ki so se ga vsi, od vrha navzdol in od spodaj navzgor, strahovito bali. In kateremu so udbovci s prisego obljubili ne samo ubogljivost in zvestobo, ampak tudi molčečnost. Zato si dandanes skoraj ne moremo predstavljati, kolikšen pogum je moral Zdenko Roter zbrati v sebi, da si je strgal udbovsko masko z obraza; doslej skoraj zlepljeno z njim. S tem, kar smo pravkar prebrali, je Roter potemtakem prelomil udbovsko prisego, s tem, kar je pravzaprav tavtološka ugotovitev, pa tudi zaroto molka, v kateri je desetletja sodeloval.

• Kdo se bo spomnil reči, da je vsega tega kriv tudi Zdenko Roter, ki je vse to vedel, pa vendarle vse doslej ni prišel s pravo besedo na dan. Ni spregovoril pravočasno. Molčal je, dokler ni (bilo) prepozno za skoraj vse. Da, za skoraj vse, ne pa zares za vse. Predvsem pa je kljub vsemu prvi, ki je spregovoril in s tem dokončno pretrgal zaroto molka.