Jugoslavija

Jugoslavija, bivša evropska država.

Jugoslavija

Navedki o njej

• Za združitev vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev v svobodno državo, kjer bi vsaka treh narodnosti in ver imela vse pravice in popolno svobodo, v državo, kjer ne bi bilo, kot v Avstriji, narodov-poveljevalcev in narodov-sužnjev. (Pavel Golia, slovenski častnik in dramatik)/

• Zahteve po zedinjenju Slovencev. Hrvatov in Srbov v lastni državi ne moremo in ne bomo opustili. Ta zahteva je vsem plastem našega naroda prešla v meso in kri. Tisoči in tisoči tistih, ki so doma, in tistih, ki so zdoma, so nanjo prisegli. Uresničenje te zahteve nam daje edino možnost, da rešimo vsaj golo narodno življenje, ko smo že vse drugo dali. Naš narod ne bo izvršil samomora. Zato se naslanjamo na narodno pravo, ki ga nihče ne more prekršiti brez kazni, in trdno ostajamo pri svoji zahtevi ter pozivamo Narodni svet, naj organizira odpor vseh poštenih elementov našega naroda proti naznanjenemu preganjanju Jugoslovanov. (Skupna izjava slovenskih političnih strank 27. maja 1918, izdana po obljubi cesarja Karla I. Nemcem in nemškutarjem iz slovenskih dežel o ohranitvi državnopravne ločenosti teh dežel od drugega ozemlja habsburških Jugoslovanov)

• Prejmi torej naše poklonstvo ti, naša krasna, ob neizmernih mukah rojena in zato večno neporušljiva Jugoslavija! (zaključek govora Ivana Hribarja na manifestaciji 29. oktobra 1918 v Ljubljani ob ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.)

• Mi, dobrovoljci, zlasti Hrvati in Slovenci, ki smo vstopili v srbsko dobrovoljsko vojsko, smo, žal, doživeli v korpusu veliko razočaranje. Želeli smo svobodo, našli pa suženjstvo, ponižanje in nasilje, ki prekaša celo tisto, pred katerim smo bežali iz Avstrije. Še nikoli v življenju nismo bili tako brezpravni, kakor smo zdaj v srbskem dobrovoljskem korpusu kot borci za svobodo. Morali smo biti molčeče priče najbolj neverjetnih zločinov nad našimi rojaki. Če smo načenjali naša narodnostna vprašanja, zaradi katerih smo se pravzaprav zapisali v korpus, so nam očitali separatizem, vohunstvo in podobno. Če naj bi naš korpus predstavljal pomanjšano sliko prihodnje Jugoslavije, tedaj naj nas Bog obvaruje takšne svobode, kajti prešli bi iz enega jarma v drugega, še hujšega … Najbrž nas bodo kmalu aretirali ali odpeljali nekam daleč v Rusijo in nihče ne bo več izvedel za naša življenja in požrtvovalnost, za našo pripravljenost žrtvovati se za slovensko stvar. (izjava hrvaških in slovenskih dobrovoljskih častnikov srbski vladi)

• Jugoslovanska ideja ni od včeraj. Verjamem, da je danes močna v dušah tolikih Hrvatov, Srbov in Slovencev, ona je živa ideja, zmagoslavna, nepremagljiva. Za njo se zavzemamo od začetka našega stoletja. Doživela je zmage in poraze, bila je izkoriščena, napačno razumljena, ampakse je vedno znova pojavila v celem svojem sijaju. Jugoslavija je hči jugoslovanske ideje, ki je izraz težnje k enakosti in enakopravnosti vseh Jugoslovanov, bodisi da so Srbi, Hrvati in Slovenci. Ona je vsem potrebna kot kos kruha, kot zrak. Če bi Jugoslavija prenehala biti, bi to bil konec. Extra Yugoslavia non est vita. (Bogumil Vošnjak, slovenski diplomat in politik)

• Kdor misli, da bi mu kot Slovencu kje drugje bolje šlo kakor v lastni državi, zasluži, da bi mu s krampom puščali! Dokler obstoji močna Jugoslavija in imaš njen potni list, da, če bi je ne bilo, bi nas pasli, strigli in klali po mili volji. (Janez Janžekovič, slovenski duhovnik in filozof)

• Bodoča Jugoslavija mora biti strogo federativna država, nekako Združene Jugoslovanske Države, ki naj jo tvorijo – Slovenja, Hrvatska. Srbija in če mogoče tudi Bolgarija. Ako hočejo Črnogorci, Makedonci, Bosanci in Hercegovci svoje posebne državne edinice, naj jih imajo. To naj bo na njih samih ležeče. Glavno je, da so vse te dežele močno in nerazdružljivo povezane v federativno državo Jugoslavijo na podlagi pravičnosti in popolne enakopravnosti. A take Jugoslavije, kakršna je bila prva, nikdar več! (Kazimir Zakrajšek, slovenski duhovnik)

• Jugoslavija je zgodovinsko začasna tvorba, ki se bo morala nujno preoblikovati. Potem bomo Slovenci, razumljivo, spet z Avstrijci in Italijani, vi, Srbi, pa se boste povsem naravno obrnili k Bolgarom in drugim pravoslavnim narodom, ki so vam zgodovinsko neprimerljivo bližji. (Edvard Kardelj, slovenski politik)

• Čudodelna je ljubezen, ki veže Srba s Slovencem, in v tej ljubezni živi najmogočnejša vera v sijajno prihodnost jugoslovanskih narodov. (Mihajlo Pupin, ameriško-srbski izumitelj)

• Nasilno prevladovanje narodov v Jugoslaviji ne bo preživelo Tita. Jugoslavija bo ali zveza demokratičnih republik, ali pa Jugoslavije ne bo. (Ciril Žebot, slovenski ekonomist)

• Sicer pa je Jugoslaviji zapisan konec, tudi če bi mi držali križem roke ali se navduševali zanjo. Hrvaški narod jo noče in nihče ga ne bo mogel za stalno prisiliti, da živi v njej. Tudi Srbi jo hočejo samo toliko časa, dokler se lahko vdajajo iluziji, da bodo lahko iz Jugoslavije napravili povečano Srbijo. Ko bodo ugotovili, da to ni mogoče, bodo hoteli lastno državo. Slovenci bi naredili najhujšo zgodovinsko napako, če bi čakali, kaj bodo drugi odločili brez nas o nas. (Franc Jeza, slovenski pisatelj in novinar)

• Če bi se, kar Bog ne daj, Jugoslavija po Titovi smrti zrušila po krivdi njenih narodov, posebno še Hrvatov in Srbov, bi na Balkanu nastal nov politični vacuum, politična praznina. Morebitne samostojne države, ki bi v tem politično praznem prostoru nastale (Hrvatska, Srbija, morda Slovenija), bi neizbežno pristale v političnem prostoru Sovjetske zveze. Druge izbirebi ne imele. Alternativa je samo naslednja: ali Jugoslavija kot samostojna država ali pa status sovjetske province oz. sovjetskega satelita. Kakšna je usoda sovjetskih satelitov, tako gospodarska kot politična, lahko ugotavljajo Jugoslovani, če le pogledajo prek svojih vzhodnih mej na Ogrsko in Bolgarijo. Ali si želijo sli čne usode oz. še slabše? Saj bi bili še bolj izpostavljeni skušnjavam zahodnega imperializma inzato še bolj zastrašeni. Če je v kakem odgovornem politiku jugoslovanskih narodov kaka taka skušnjava po razbitju Jugoslavije kot države, bi pred navedeno alternativone smel niti za trenutek oklevati: Jugoslavija kot država mora obstati, ker je edino jamstvo pred velikoruskim imperializmom in kolonializmom za vse jugoslovanske narode. (Kazimir Humar, slovenski duhovnik)

• Gotovo bi veliko ljudi (na Zahodu) občutilo olajšanje, če bi se JLA pokazala sposobna posredovati za federativno Jugoslavijo. (Peter Hall, angleški diplomat)/

• Slovenci nikoli niso mogli odločati o ključnem problemu jugoslovanske države, o hrvaško-srbskih odnosih. Oba bratska naroda tega Slovencem sploh nista dopustila. Slovenci smo lahko samo močno polnili jugoslovanski državni proračun, iz katerega je šel velik delež za financiranja jugoslovanske vojske, ki je junija 1991 napadla Slovenijo in bila poražena. Iz tega je mogoče sklepati, da če bi Slovenija ostala v Jugoslaviji, ko se je razvnel srbsko-hrvaško-bosanski spor, bi bil ta še bolj krvav in dolgotrajnejši, ker bi jugoslovanska vojska imela več denarja in večje operativno zaledje. (Janko Prunk, slovenski zgodovinar)

• Vezno tkivo, ki nas je povezovalo bolj kot vsi partijski kongresi, pa sta bila pop kultura in šport. Ko je Daniel pel Džuli na Evroviziji, smo vsi navijali zanj. Jaz sem bil tedaj metalec, ampak sem imel na kaseti tudi Džuli. In ko je kjer koli nastopila jugoslovanska reprezentanca, smo prav tako vsi navijali zanjo. Na drugi strani pa je bila politika, za katero se mi zdi, da je bila bolj deklarativna. Tale bratstvo in enotnost sta bila zelo super in fina, če pa ti nista bila po godu, si pa končal v zaporu. In je bil problem rešen. Dejansko se pa se s temi zadevami ni razčistilo. (Sebastijan Pregelj, slovenski pisatelj)