Stane Dolanc

Stane Dolanc, slovenski politik, 1925–1999.

Rojstvo	16. november 1925({{padleft:1925|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:16|2|0}}) Hrastnik, Slovenija
Smrt	13. december 1999({{padleft:1999|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:13|2|0}}) (74 let) Ljubljana
Državljanstvo	SHS  Kraljevina Jugoslavija  SFRJ
Poklic	politik, politični komisar, univerzitetni učitelj

Navedki

• Streljajmo z žogami vseh vrst v koše in gole. Ne bomo pa dovolili, da bi z jeklenimi kroglami streljali na ljudi. (ob začetku zaključnih bojev svetovnega prvenstva v košarki 1970)

• Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo. ( izjava 9. septembra 1972 v Splitu)

• Nisem mogel predpostaviti, da je Stane Kavčič zakuhal tako kašo. (o cestni aferi intervjuju za hrvaški Danas 25. avgusta 1987))

• Mi zelo dobro poznamo eno od osrednjih parol iredente: kupuj zemljo in rojevaj.

• Nekateri želijo, da postanemo Slovenci narod natakarjev in gostilničarjev, vendar je jeklarna dokaz, da zmoremo in znamo nadaljevati tradicijo železarstva. (ob otvoritvi nove jeklarne na Jesenicah maja 1987)

• Devetletni srbski otrok ve vse o Kosovu, devetletni slovenski pa vse o računalniku. (izjava iz leta 1987)

• Popolnoma pa nam mora biti vsem jasno, da pomeni protikomunizem, protisocializem rušenje temeljev avnojske Jugoslavije, pa naj si gre za delovanje birokratskega etatizma ali pa seperatističnega nacionalizma. Da je to vse kaj drugega kot enotno hotenje za spremembo razmer v gospodarskih odnosih in prizadevanjih za stabilnost naše domovine Socialistične federativne republike Jugoslavije. Ob tem smo prepričani, da mladi rodovi, ki so zrasli in se vzgajali v samoupravni in socialistični Jugoslaviji vsepovsod v naši deželi, ne bodo dovolili, da bi njihova ustvarjalna hotenja kdorkoli zlorabljal ali manipuliral z njimi. (iz govora aprila 1988 na proslavi ob 40-letnici podjetja EM Hidromontaža)

• Na seji Presedstva SFRJ je bila odprta cela vrsta vprašanj in to na način, kakršnega skoraj v skoraj dvajsetih letih kolikor sem v Beogradu, še nisem doživel... Rekel je tudi , da ne gre več za konflikt z Novo revijo, Mladino ali Katedro, temveč za konflikt s slovenskim političnim vodstvom...Dobil sem informacijo o slovenskih fantih v vojski v Novem Sadu, kjer je napisano, da so že pred vojsko hodili na rock koncerte, poslušali Laibach, to so za vojsko inkriminirana dejanja. Dizdareviču sem rekel, če bodo fante zaprli, takoj grem. Dal sem na sejo predsedstva v prisotnosti Kadijeviča in Broveta, vprašal sem ju, če je to kaznivo dejanje, pa sta se smejala. Dosegel sem, da so ti fantje dobili disciplinsko kazen....Sedaj je ta odnos do njih tak, kot je bil včeraj približno do Kosovarjev... To niso enostavne stvari, saj vidimo, koliko nedolžnih ljudi je šlo noter...Če za primere zvem, lahko posredujem, vendar tega ne povedo. (na seji predsedstva SFRJ avgusta 1988)

• Lahko vam povem, da sem globoko prepričan, da v Jugoslaviji takega nerazpoloženja do Slovenije kot je v tem trenutku, doslej še ni bilo nikoli. Prvič sem v Beogradu doživel, da so mi ne samo uradno, ampak tudi privatno govorili o bojkotu slovenskih izdelkov, celo Fructalovega soka ne dajejo več otrokom - dobesedno - ker je slovenski. (na seji predsedstva SFRJ novembra 1988)

• Morda sem velik gobar, nisem pa velik gobec...(na zaslišanju pred preiskovalno komisijo v slovenskem parlamentu leta 1995)

• Če bi pisal spomine ali jih celo izdal, bi napisal tako, kot sem sam videl stvari, ki so se dogajale. Pa bi povzročil morda nove konflikte. Zato ne mislim ničesar napisati, še manj izdati.

O njem

• Veliki gobar (njegov vzdevek)

• Koncu vojaške kariere Staneta Dolanca je botrovala odločitev slovenskega partijskega vodstva o ustanovitvi politične šole. Sam Ivan Maček – Matija je Dolancu namreč ponudil sodelovanje pri projektu. Dolanc velja za ustanovitelja Visoke šole za politične vede, ki se je kasneje preimenovala v Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, danes pa je to Fakulteta za družbene vede v Ljubljani. (Andrej Stopar, slovenski novinar)

• Dolanc na primer, ki je bil v jugoslovanskem partijskem vrhu, me je imel kot sošolec rad, in ko so me v sedemdesetih letih, v času čistke na FSPN, nadzorovali, je posredoval, da so me pustili pri miru. (Zdenko Roter, slovenski sociolog in politični svetovalec)

• Ljudje, kakršen je Dolanc, vedo, zakaj molčijo. (Aleksandar Tijanić, srbski novinar)

• Najbolj znamenit športni delavec, ki je prek košarke ustvaril politično kariero, je Stane Dolanc. Bil je organizacijski sekretar svetovnega prvenstva, ki se je maja 1970 končalo v Ljubljani...Potem ko je Jugoslavija v dvorani Tivoli osvojila zlato medaljo, pa je sklenil je, da bodo »zlati fantje« odšli do Beograda in pravkar osvojeno zlato kolajno podarili tovarišu Titu. Ta odločitev je prispevala k njegovemu napredovanju, saj je v prvi polovici sedemdesetih let postal sekretar predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, kar je v tedanji konstelaciji političnih silnic pomenilo, da je član prve peterke jugoslovanske nomenklature. Ob koncu Brozovega življenja je bil med beograjskimi intrigami za krajši čas prestavljen na klop za rezervne igralce, a se je na parket petih najmočnejših Jugoslovanov vrnil kot zvezni notranji minister. (Ali Žerdin, slovenski novinar)

• Stane Dolanc, eden najtesnejših sodelavcev Tita, se je nekoč pogovarjal z nekim visokim gostom iz tujine. Povedal mu je, da če bodo Jugoslavijo napadli od zunaj, se bodo vsi borili proti agresorju. Tuji gost pa ga je vprašal, kaj pa če nihče ne napade Jugoslavije? In točno to se je zgodilo. To se je torej zgodilo znotraj sistema, ki ni deloval in ni bil pripravljen na to. (Paul Lendvai, avstrijsko-madžarski novinar)

• Dosegel je najvišjo partijsko funkcijo takoj za Titom ( sekretar predsedstva CK ZKJ) in je nekaj časa veljal celo za njegovega naslednika. V začetku osemdesetih let (1982) je postal zvezni sekretar za notranje zadeve, v javnosti pa je bil hudo kritiziran zaradi obračunavanja policije in sodnih organov s srbskimi intelektualci, očitali pa so mu tudi več ubojev političnih emigrantov v tujini, ki naj bi jih opravila jugoslovanska služba državne vamosti. Leta 1984 je postal član predsedstva SFRJ. V predsedstvu je imel precejšno avtoriteto (med drugim je vodil Svet za varstvo ustavne ureditve), skušal je blažiti zvezne pritiske na Slovenijo in pragmatično reševati zadeve, hkrati pa je bil kritičen do nastajajoče opozicije v Sloveniji. Bil je zadnji »federalec« iz Slovenije, ki se je povzpel po klasični partijski poti. (Božo Repe, slovenski zgodovinar)

• V zvezni skupščini sem spremljal neko debato (kajpak sem že zdavnaj pozabil, o čem), ko se je prihulila tajnica slovenske delegacije in mi šepnila, da me hoče videti Dolanc. Uf, skoraj prestrašil sem se. Poklical sem taksi in se poln mešanih občutkov odpeljal do palače federacije, brskajoč po spominu, ali sem naredil kakšno sranje. Stane Dolanc je bil takrat jugoslovanski notranji minister in s Kafkovimi očmi bi se lahko tudi videl, kako bom konec življenja dočakal v kaki mrzli kleti palače federacije. No, minister me pravzaprav ni niti pogledal, ampak mi je potisnil neki papir: Tole objavite v Delu. S tem je bila zadeva hitropotezno končana in odleglo mi je. (Boris Jež, slovenski novinar)

• Vladavini od starosti omajanega Tita je dajal energijo alpinista in okrutnega lovca na majhne zveri. (Dobrica Ćosić, srbski pisatelj)

• Pol leta gonje po vsej Jugoslaviji, od njega pa nobenega glasu! Ko so ga pozvali, naj se vendar izjasni, je rekel, da je nameraval, ampak je gradivo spravil v predal, zdaj ga pa ne najde. Skratka, slovenska politika se je odločila, da nas ne žrtvuje. Če bi nas takrat zaprli, ne bi bilo ne Demosa ne demokratizacije. (Slovenski filozof in politk Tine Hribar o Dolančevi reakciji ob izidu 57. številke Nove revije)

• Spomnim se, da so leta 1972 tuji novinarji v Beogradu o Dolancu govorili kot o princu nasledniku. Njegova zvezda je vzšla, ko je postal tajnik izvršnega biroja predsedstva ZKJ. Ob tem je imel podporo svoje tete Lidije Šentjurc. Njegov hiter vzpon tistim, ki so svoje kariere gradili dlje časa, ni bil všeč. (Sergej Flere, slovenski sociolog in analitik)

• Pri svojem delu je bil včasih precej drugačen od tedanjih vodilnih jugoslovanskih politikov. Obvladal je več jezikov, predaval je tudi v tujini, bil je blizu Titu. Z njim se je sestajal s tedanjimi velikimi državniki, hodil na lov, preživljal delovno dopustniške dni na Brionih. Zadnja leta Titovega življenja je predvsem na zahodu veljal za Titovega naslednika. Vendar je v partijskem boju ob Titovem zadnjem letu življenja potegnil kratko. Vrnil se je po Titovi smrti in preživel še slabo desetletje kot eden vodilnih politikov tedanje Jugoslavije. V rokah je držal predvsem policijske in vojaške varnostne službe in imel tako dober nadzor nad dogajanji.

• Stane Dolanc in France Popit sta šla v Kočevki rog lovit medvede. Iznenada na blatni stezi zagledata sledi medveda. Dolanc takoj sname nahrbtnik in si začne obuvati adidaske. Popit ga začuden gleda in ga vpraša: "Ali misliš, da boš hitrejši od medveda?" "Od medveda ne, od tebe pa!" (politični vic o Popitu in Dolancu)

• Ko je bil še na funkciji, je imel politično moč. Veliko politično moč. Ni pa imel premoženja. (Božo Dimnik, slovenski poslovnež in lobist)