Stane Kavčič

Stane Kavčič, slovenski politik, komunist in partizan, 1919–1987.

Rojstvo	13. oktober 1919({{padleft:1919|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:13|2|0}}) Ljubljana
Smrt	27. marec 1987({{padleft:1987|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:27|2|0}}) (67 let) Ljubljana
Državljanstvo	SFRJ  Kraljevina Jugoslavija  SHS  Cislajtanija
Poklic	politik, politični komisar, sindikalist, partizan

Navedki

• Preveč sejemo, preveč ponavljamo iste reči, premalo pa imamo pred očmi tisto, česar nimamo, pa bi morali imeti.

• Povejte mi, kdo me odpušča, vi ali ljudstvo? (ob svojem prisilnem odstopu leta 1972)

• Potem so prišli inozemski bankirji, upniki, povedali, koliko smo dolžni, ustavili kredite in zahtevali, da začnemo odplačevati dolgove. Vabilu na kavico, ki jo je v nekem razkošnem beograjskem hotelu ob petih popoldne skuhala in servirala elegantna, žal precej surova gospa Stvarnost, se ni bilo več mogoče izogniti. Za vse ostalo se zdi, da je jasno in znano in se imenuje splošna kriza družbe, ki dobiva že tudi prve znake paralize.

• Eno je gotovo: Stalin je socializem strahotno poenostavil in kompromitiral. Prizadejal je težke udarce zlasti njegovi človečnosti. Verjetno je v njegovem času doživel svoja najtežja mlada leta. Njegova otroška leta so bila velika in plemenita; polna težke stvarnosti, junaških bojev, velikega upanja in pričakovanja. Bila so tudi surova in krvava! Zdi se mi, da je to za nami. Zdi se, da prihajajo novi časi in z njimi bolj človeški socializem od tistega, ki ga poznamo do sedaj. To je moje upanje in prepričanje v osameljnosti politične in ideološke internacije.

• Enostavno povedano: več socializma ne pomeni samo več kruha, ampak predvsem tudi več demokracije. Gotovo je, da je pot do evrosocializma še dolga in težka.

• Naš učitelj in voditelj, naj mu bo zgodovina milostni sodnik, nam je sporočil, da človeku ne morejo dati sreče družba, država ali stranka. To je res. Pozabil je povedati, da mu lahko nesreče dajo zvrhano mero. (o Edvardu Kardelju)

• Jugoslavija je v veliki krizi. To ni kriza rasti, ampak zastoja. Kriza je splošna, to se pravi idejnoteoretična, politična, mednacionalna, socialna, gospodarska, moralna in sistemska. Poglablja se in ni ji še videti konca. Je starejšega datuma. Začenja se z zgodnjimi sedemdesetimi leti. Vsi dosedanji poskusi, da bi jo omejili, zaustavili ali odpravili, so bili brezuspešni. Poglaviten, četudi ne edini vzrok krize, je napačna politika.

• Jugoslo­vanskega vodstva Evropa ne zanima; Evrope ne mara. Našim je Evropa zanimiva samo tedaj, ko iščejo kredite. Zelo jim je odveč, ko jih je treba vračati.

• Naša politika vidi večjega zaveznika v vsakem arabskem šejku, črnskem poglavarju ali azijskem despotu kot pa v razviti in civilizirani zahodni Evropi, kjer končno živi in dela skoraj sto milijonov delavcev in še naš milijon delavcev zraven. Res čuden in nerazumljiv je ta odnos in razpoloženje.

• Zanimiva je edino diskusija Kučana. Dobro se zaveda in čuti konservativne nevarnosti tedanje politike. Partija sili na oblast in montira transmisije. Povedal je mnogo, čeprav dokaj zavito.

• Milan Kučan je najboljša, četudi ne preveč perspektivna rešitev.

• Sedaj je največji up Kučan. Vendar ga zelo utesnjujejo drugi, zlasti Popit in Kraigher. Kučan je tudi še zelo pod vplivom Kardeljeve teoretične in sistemske zapuščine. To je sploh največja slabost. Poleg tega je bolj taktik kot strateg; bolj analitik in predavatelj kot voditelj in tribun. ( o Milanu Kučanu)

• Zgodovinsko nujno je bilo, da bi že v šestdesetih letih bolj odprli vrata tržišču in sprejeli vse posledice, ki bi jih to povzročilo. Ker tega nismo storili, danes životarimo in za gorami se zbirajo črni oblaki. K nevihti se pripravlja!

• Priznam, da sem se vedno rahlo smehljal tistim pravim ali napol intelektualcem in meščanom, ki so svoj razredni ali tudi osebni manjvrednostni kompleks prikrivali in nadomeščali z dvignjeno pestjo in z gromovitimi frazami o delavskem razredu. Dobro vem, da so tudi delavci sami take preroke gledali in poslušali z nezaupanjem.

• Ostal sem do zadnje ure zvest svojemu prepričanju. Nisem ga hotel in mogel nikoli zatajiti ali zabarantati, ne za skledo žgancev, ne za belo pogačo in tolsto kračo, ne za slavo voditelja, ne za blišč funkcije in ne za vabljivost oblasti. Usmiljenja nisem prosil. Ga ne bi dobil. Ga ne bi sprejel.

• Prizadevanja za večjo produktivnost in boljše gospodarjenje so v manjšini. Ni splošnih pogojev in stimulacije za kaj takega. Večina poskuša životariti tako, da izigrava državo od vrha do dna, da izigrava predpise, upnike, dolžnike, partnerje, potrošnike, vse in vsakogar, vedno in povsod, če je prilika in možnost.

• Nujno je, da tisti, ki snuje novo reformo, opredeli glavni cilj in tudi operativne ter taktične podrobnosti za njeno uresničevanje. Vseh podrobnosti ni mogoče predvideti. Med potekom reforme in v borbi zanje jih je moč celo spreminjati in dopolnjevati. Bistveno je biti dosleden, neusmiljeno dosleden.

• Naša tradicionalna balkanizacija je še vedno tako močna, da sem čedalje bolj prepričan, da bomo kmalu izgubili vse možnosti za vključitev v razviti evropski prostor.

• Čitam ekspoze Milke Planinc. Naš največji gospodarski uspeh je po njenem mnenju to, da smo v celoti plačali naše letos dospele dolgove in zmanjšali primanjkljaj v zunanjetrgovinski bilanci. In pri tem je pozabila povedati, da smo vse to dosegli s pomočjo novih kreditov in s prolongiranjem nekaterih starih dolgov.

• Borimo se za tehnološki napredek naše družbe, saj brez tega tudi ni ekonomskega napredka. Hkrati pa neprestano zmerjamo in politično preganjamo nosilce in glavne organizatorje tega napredka.

• Generacija, ki ji pripadam, je dobila vojno in izgubila mir. To je nesrečna generacija.

• Obrniti socializem v drugo smer – to je hamletovsko vprašanje o biti ali ne biti. Če se ne bo obrnil, potem to sploh nikoli ne bo socializem kot višja družbena formacija, pač pa samo daljši ali krajši revolucionarni poskus, ki bo prej ali slej končal v zgodovinskih arhivih.

• Najbolj pomembno je imeti in ohraniti hrbtenico, prijatelj.

O njem

• Ko Slovenci ob ponovni veliki preizkušnji svoje narodne odpornosti sredi globokih gospodarskih težav — ki kričijo o zgrešeni jugoslovanski politiki po sestanku v Karadjordjevem decembra 1971 — žalujejo ob grobu Staneta Kavčiča, slovenskega državnika izpred dvajset let, ki je bil najprej Slovenec, šele nato komunist ali socialist kakršnekoli že vrste, se je vredno zamisliti: Kako drugače bi moglo danes biti v Sloveniji, ko bi ne bilo usodnega Karadjordjeva in bi Stane Kavčič bil mogel položiti trdnejše politične temelje takrat komaj priborjeni slovenski suverenosti in obnavljajoči se slovenski gospodarski sposobnosti! Tudi svobodni Slovenci v svetu se moramo v tem smislu pokloniti spominu Staneta Kavčiča. Naj ob spominu nanj Slovence druži globoko zaupanje, da to, kar je Stane Kavčič leta 1967 začel, nihče več ne more uničiti: Novi slovenski rodovi bodo njegovo delo trmasto nadaljevali. (Ciril Žebot, slovenski ekonomist, ob Kavčičevi smrti 1987)

• Stane Kavčič svojih bitk ni mogel izbojevati do zmagoslavnega konca. Zasnova gospodarske reforme je bila preveč shematična, neusklajena in ideološko preveč obremenjena, spopad s partijsko in zvezno državo pa je bil prezgoden. Kljub temu se je v naš zgodovinski spomin zapisal kot politik velikega formata, ki je narodnogospodarske interese vedno postavil pred osebne in pred strankarske.(Jože Prinčič, slovenski zgodovinar)

• Petelin, ki je prezgodaj zapel.(Mitja Ribičič. slovenski politik)