Anton Vovk

Anton Vovk, slovenski nadškof, 1900–1963.

Rojstvo	19. maj 1900({{padleft:1900|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:19|2|0}}) Vrba
Smrt	7. julij 1963({{padleft:1963|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:7|2|0}}) (63 let) Ljubljana
Državljanstvo	Federativna ljudska republika Jugoslavija  Kraljevina Jugoslavija  SHS  Cislajtanija
Poklic	duhovnik, katoliški škof
Pokopan	Centralno pokopališče Žale

Navedki

• Strašne so rane, ki jih je zadajal sovražnik med štiriletno okupacijo našemu narodu in naši domovini. Njegov najhujši zločin pa je ta, da se mu je posrečilo razdvojiti naš narod in nahujskati brata zoper brata.

• Del naroda izvzemši redke posameznike je mrzil fašističnega zavojevalca in se mu nameraval ob ugodnem trenutku upreti s silo, a dejansko se je le dal zapeljati v boj proti onemu delu, ki je takoj v začetku prešel v oboroženo akcijo. Z izrabljanjem verskega prepričanja, ki je bilo v naši preteklosti preveč povezano s politično-strankarsko opredelitvijo, je pritegnil okupator en del naroda s precejšnjim številom duhovnikov tako, da ga je vodil v boj proti drugemu delu, ki si je takoj v začetku okupacije zastavil nalogo boriti se do kraja proti okupatorju, osvoboditi našo domovino in prispevati znaten delež k velikanskemu naporu zaveznikov, da se stre fašistično nasilje nad narodi Evrope in vsega sveta.

• Nepopisno gorje in strašno sovraštvo je rodilo tudi ovajanje svojih nasprotnikov okupatorju, ki je s posmehom in zlobnim veseljem pošiljal naše rojake v ječe in taborišča in na morišča. Ostro obsodbo zasluži – nekrščansko postopa­nje, da so nazadnje tudi naši rojaki v imenu obrambe vere morili brez sodnega postopka in brez zadnje verske tolažbe kar vprek tiste, ki so jim bili ovadeni kot pripadniki osvobodilnega gibanja. Kristjani ne smejo tako ravnati niti v času najhujšega preganjanja vere. Žal so tudi nekateri duhovniki v neki napačni, slepi gorečnosti izgubili pravi krščanski čut in so, ne le da niso nastopili proti takemu po­stopanju in svarili pred njim, celo opravičevali, če ne še bodrili k takemu delu in se ga udeleževali.

• V petsto letih se je marsikaj spremenilo: družbeni in politični razvoj je šel svojo pot in se slednjič pri nas ločil od Cerkve. Ob tej cerkveni slovesnosti bi rad poudaril, kako zelo želimo, da bi taka ločitev ne pomenila sovražnega razmerja, da bi namreč mogli vedno najti pot pravega sožitja. Še zmeraj smo namreč z vso dušo prepričani, da je samo globoko etično oblikovan človek zanesljiv in dober državljan in koristen ud družbe. (leta 1962 ob 500-letnici ljubljanske škofije)

• Če mi karkoli očitate, moram potrpeti, ker je to danes usoda duhovnikov. Izrečenega očitka pa ne potrpim, ker ga potrpeti ne smem. Tudi za najmanjši prah mi ženske nihče predbacivati ne more. To mirno izjavim za celo svoje življenje. In zato zahtevam: Povejte svoje ime, da se pomenimo drugod! Nisem se še javno hvalil, pa sem primoran, da se. Rodil sem se v isti kamri kot največji slovenski pesnik dr. Prešeren. In če bi se bil za mrvo kdaj pregrešil zoper slovenski narod, ne bi imel pravice, da se s tem hvalim. Tako sem pa na svoj slovenski rod lahko ponosen. Še bolj sem pa ponosen na to, da sem duhovnik katoliške Cerkve. In člani Cerkve ste tudi vi. Če je morda kdo od vas že izstopil, naj se javi, da s takim ne računam. Če ste pa člani Cerkve, imate do nje tudi dolžnosti. Ena izmed dolžnosti je tudi ta, da predstavnike Cerkve spoštujete. Pa vas k temu niti ne pozivam, pač pa vas prosim, bodite vsaj dostojni. (Vovkov zagovor, ko so demonstranti vlomili v župnišče v Dolenjskih Toplicah, kjer je Vovk stanoval med zdravljenjem, prišli v njegovo sobo v prvem nadstropju in ga obkrožili ter kričali: »Ven, ven, dol ...!«, nekdo pa mu je tudi zastavil vprašanje, kje ima svojo ljubico iz Ljubljane)

• Kdor imenovanje dobi, mora biti pokoren Cerkvi in ga sprejeti. Ne mislite, da si kdo takih mest danes želi. Jaz osebno bi bil raje za zadnjega kaplana v hribih kot pa za generalnega vikarja škofije, toda Cerkvi hočem biti pokoren. (o škofovski službi; na zaslišanju Uprave državne varnosti – UDV, 8. oktober 1947)

• Ne grem iz Slovenije. Tu hočem biti živ ali mrtev. Na Vatikan in na katoliško Cerkev pa držim, sem ponosen, da se Slovenec, a stokrat bolj sem vesel in ponosen, da sem član katoliške vere. (odgovor na vprašanje, ali bi šel sedaj iz Slovenije, da bi komuniste zunaj blatil; na zaslišanju Uprave državne varnosti – UDV, 6. april 1948)

Gregorij Rožman

• 5. maja je bil v stolnem župnišču konzistorij. Prevzvišeni nam je povedal, da je dobil poziv iz Celovca, da naj se nemudoma umakne. Videl in čutil sem, kako dober pastir težko zapušča čredo. S solzami v očeh je dejal: »Po prvi svetovni vojski sem bežal pred Nemci, sedaj moram bežati k Nemcem. Težko je zapustiti škofijo ...« Vsi smo bili mnenja, da je poziv, ki ga je prejel potem, ko je več nočnih ur iskal nasveta pred tabernakljem v škofijski kapeli, božji klic. Velikokrat je bilo še potem izrečeno, da je bil njegov odhod upravičen, dasi so zlobni jeziki to zlasti prve mesece jako očitali. Že leta 1941, ob začetku vojske, je Prevzvišeni določil vrsto generalnih vikarjev za slučaj potrebe. To vrsto je sedaj ustno potrdil, le dekan Kimovec je sedaj prišel vanjo, ki je leta 1941 ta posel odklonil. To nam je pozneje povzročilo malo težavo. Slovo s Prevzvišenim je bilo težko. A upali smo vsi, da ne bo za dolgo. Popoldne okoli 5. ure se je odpeljal s svojim avtom in v družbi kanonika Gabra in svoje postarane sestre Elizabete, šofiral je duhovnik Babnik Nande. Kaj so vse Ljubljančani vedeli kmalu po tem, kje se Prevzvišeni nahaja, ob kateri uri govori po radiu iz Rima, a kolikor vemo, še do danes se nahaja Prevzvišeni v Celovcu. Gospod ohrani ga in varuj ga vsega hudega! (o begu Rožmanovem v tujino)

• Nemce je sovražil. Bil je prevelika dobričina. Vsakemu je ustregel. (odgovor na vprašanje, kakšno je vaše stališče do Rožmanovih dejanj; na zaslišanju Uprave državne varnosti – UDV, 14. avgust 1946)

Zažig na Železniški postaji Novo mesto

• Z najgršimi besedami in psovkami in z najostudnejšimi izrazi so me začeli sramotiti kot človeka, duhovnika in škofa. Bilo je nekaj tako strašnega, da se ne da povedati. Bolečine, ki so mi jih prizadejali plameni, niso nič v primerjavi z moralnimi bolečinami, ki sem jih prenašal med podivjano drhaljo, ki so jo za to priliko posebej pripravili. (iz poročila salezijanca Mirka Žerjava)

• Ne toliko kot bolečine me boli surovost slovenskega naroda. (v čestitki Jožetu Plečniku ob njegovi 80-letnici leta 1952, takoj po poskusu atentata)

Navedki o njem

• Najbolj pretrese dejstvo, da se vsem napadom navkljub Vovk nikoli ni bal, nikoli ni pred nikomer trepetal. Koliko Boga mora imeti človek v sebi, da ga ob takih pritiskih ni nič strah! (Stane Granda)

• Potem ko sem dobil obvestilo, da se pripravljajo demonstracije, sem obvestil notranjega ministra Borisa Kraigherja in načelnika SDV Dušana Bravničarja. Kraigher mi je rekel: ali so nori, ali ne vedo, kaj se dogaja na tem svetu? Telefoniral sem šefu v Novo mesto, ta pa me je nekam poslal; naj si vtaknem za vrat te svoje blodnje, on da je to skoordiniral z Ljubljano. Demonstracije bodo, tudi če se postavim na glavo. To velja tudi za Kraigherja. Obvestil sem Kraigherja, potem pa se je v 24. urah zgodilo, kar se je. Kraigher je skorajda ponorel … Poskusil sem ugotoviti, kdo je tisto ljubljansko središče. Prišel sem do zaključka, da je demonstracije zelo verjetno koordiniral z Nikom Šilihom. Dokazov nimam. Kdo pa je imel parklje vmes pri polivanju in zažigu, pa nikoli nisem mogel dognati. Sumil sem. (Zdenko Roter, slovenski sociolog in politik)

• Jaz bi moral poklekniti pred vami. (papež Janez XXIII., ko se mu je Vovk opravičil, da zaradi bolezni ne more poklekniti)

• Snujem načrt za nov tron za g. škofa. Veste, on je najslavnejši škof v zgodovini ljubljanske škofije. (Jože Plečnik v odgovoru na vprašanje, kaj snuje, kmalu po Vovkovem zažigu)

• Osebnost, ki je v največji in odločilni meri vplivala na razvoj slovenske družbe na najbolj kritični, prelomni točki njenega oblikovanja v sredini preteklega stoletja, s tem, da je s svojo dejavnostjo in pogumom ustvarila temelj, na katerem so lahko nadaljevali vsi tisti, ki so si prizadevali za svobodno družbo in za samostojno Slovenijo, je bil prav škof Vovk. Dal jim je tudi osebni zgled. Brez škofa Vovka ne bi bilo današnje svobodne Slovenije. Če bi bilo komu treba postaviti spomenik kot najpomembnejši osebi prejšnjega stoletja, ki je odločilno posegla v usodo slovenskega naroda za prehod v samostojno in svobodno družbo, je to vsekakor škof Vovk. Slovenski narod ostaja njegov trajni dolžnik. (France Bučar)