Tone Kralj

Tone Kralj, slovenski slikar in kipar, 1900–1975.

Rojstvo	23. avgust 1900({{padleft:1900|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:23|2|0}}) Zagorica
Smrt	9. september 1975({{padleft:1975|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:9|2|0}}) (75 let) Ljubljana
Državljanstvo	SFRJ  Kraljevina Jugoslavija  SHS  Cislajtanija
Poklic	slikar, kipar, tiskarski grafik, ilustrator

Navedki

• Rojen od kmetskih staršev na malem posestvu, ki je kljub revščini ob izredni pridnosti staršev izšolalo tri brate na srednjih šolah, četrti je ostal na domu. Ta dom in njegova okolica je do danes vtisnil pečat vsemu mojemu umetniškemu delu, to je spev delu z vsemi tegobami in veseljem.

• Do mature nisem poznal teoretično ne impresionizma, ne ekspresionizma. Ustvarjal sem naivno, nezavedno, brez kakršne koli špekulacije… In tiste stvari mi še danes najbolj ugajajo. Najbolj so moje.. Že tedaj, ko niti najmanj nisem gledal kritično na kako delo, mi impresionizem ni ugajal. Vse samo za oko. Za lepi videz. Sama površina. Nikoli nisem delal po [narava|[naravi]], ampak po premišljevanju... Izmed slovenskih slikarjev sem najbolj cenil Tratnika. Edino on je našel odmev v meni. Najmočnejši vtis so napravili name gotski krucifiksi.

• Cerkvena umetnost me je mikala že sama po sebi. Tudi vzgojen sem bil tako. Siti smo bili brutalnosti in človek je nehote iskal nekaj drugega. Začel sem pa čisto po naključju. Na Premu sem imel prijatelja, ki me je povabil, da sem poslikal cerkev. Tu se je začelo.

• Šel sem mu nastavit Miklavža in prinesel mi je čuda risalnih reči. Iz hvaležnosti sem mu kasneje, ko sem bil že slikar in je on postal župnik v sosednji fari (Struge), poslikal cerkev. To je bila edina cerkev, ki sem jo poslikal v stari Jugoslaviji. (o svojem otroškem dobrotniku Andreju Oreheku)

• Fašizem se je oglašal, slovenske šole so ukinili, slovenska pesem je bila prepovedana... Naj slike govorijo, ko je jezik umolknil!... Glavni namen govorice pa je bil: ljudstvu, ki je imelo svojo Kalvarijo, moram prikazati Kristusa in mučence v trpljenju in poveličanju... Čutil sem, da me ljudstvo razume.

• V času največjega zatiranja našega življenja v fašistični Italiji so me primorske protifašistične tajne organizacije poklicale na delo. Prepovedano slovensko besedo naj bi nadomestila slika, ki bi bila po slogu in vsebini naša- slovenska. Tako je nastala cela vrsta notranje preurejenih cerkva. Od leta 1921 se jih je nabralo več kot štirideset, po katerih sem postal tako rekoč njihov in sem delal tudi poslej zanje. Vse te cerkve so bile predelane brez odobritve in celo vednosti oblasti, z izredno malimi sredstvi, predvsem z mojo osebno žrtvijo. (o svojem delu na Primorskem v intervjuju iz leta 1970)

• V Volčah sem si priskrbel cel kup nasprotnikov in prijateljev: eni so bili strašno za, drugi prav tako strašno proti. Moj stil je bil namreč nekaj čisto novega. Tisti, ki so bili proti, so dosegli, da mi je goriški nadškof Sedej v svoji škofiji prepovedal slikati po cerkvah.

• Bila je doba, ko so fašisti skušali tudi iz cerkve izgnati slovensko pesem in slovensko pridigo. Primorci so doživljali svoje katakombe. Slika je morala tem ljudem nekaj povedati. Na stenah sem prikazal preganjanje prvih kristjanov, ki jih peljejo pred divje zveri. V sredini pa sv. Silvestra, ki naznanja svetu novo dobo miru in svobode. Nad njim se rušijo templji sovraštva, na okoliških stenah zmagujejo prizori ljubezni in dobrote. (o poslikavi cerkve v Pevmi)

• Muke zatiranega slovenskega naroda upodobil na sliki Jezusovega bičanja. Vojaki, ki mučijo Jezusa, imajo italijanske čelade, na sliki križanja pa imajo vojaki fašistične sablje. (o poslikavi cerkve v Hrenicah)

• Naj omenim cerkev na Šentviški gori, kjer sem leta 1941 na izrazit način upodobil borbo malega naroda s tlačitelji. Sveti Vid je zgled otroka-naroda, okrog katerega so se znašli vsi mogotci. Bičata ga razbojnika v črni in rjavi srajci (Hitler in Mussolini). Sveti Vid je v areni, med publiko pa so razni fašistični mogotci, ki kričijo: Uničite ubogo paro! Sv. Vid je prispodoba vseh grozot, ki so se zgodile... Na svodu je slovenska mati, ki beži s svojim otrokom, v kotu pa je obsedenec — Hitlerjev portret. Sveti Vid izganja iz njega hudiča... Podobno razlago bi našli tudi v drugih cerkvah, kjer sem skušal s čopičem prikazati ljudstvu Kalvarijo, nad njo pa križ zmagoslavja in odrešenja.

• Višek moje slikarije po primorskih cerkvah... Tam je Kristus v najrazličnejši podobi prikazan kot človeški dobrotnik. Na prvi sliki Kristus — dobri Pastir vleče ovčko iz žičnih ovir, zadaj je Kras, hribi(Nanos) — in pa goreče vasi. Na drugi sliki (usmiljeni Samarijan) sta dva razbojnika v nemški in italijanski noši. Na tretji Kristus seje dobro seme na kraško njivo, za njim pa stopa hudič — Mussolini, ki seje ljuljko. Na četrti prihaja Kristus z oblakov; z ene strani romajo k njemu preprosti domači ljudje, z druge pa se bližajo klečeplazno fašisti z brzostrelkam. (o poslikavi cerkve v Lokvi pri Divači)

• Veste, jaz sem slikar. Jaz pripadam osvobodilni fronti, ampak ne bi rad nobenega ubil. Jaz sem toliko hudega v moji mladosti doživel, v teh jarkih, toliko nizkotnega in tako krutega, da bi ne rad komurkoli vzel življenje. (pogovor z partizanskim častnikom)

• Predstavlja Slovenijo kot delavno ženo, zvezano s svojo zemljo; bila ji je oskrunjena njena narodna čast in meja je bila brezobzirno zasekana v njeno narodno telo po rapallski pogodbi. Podpisniki so: Japonska, Italija, Amerika, Anglija, Francija in Jugoslavija. Kakor so podpisali brezčutno, tako so bili sami brezčutna bitja – maske – ter kot predstavniki neljudskih režimov papirnata strašila fašizmu in potomcem Romula in Rema, ki so se zagrizli v prodani del njenega telesa. (o sliki Rappalo)

• Fašistična Italija ukazuje laško pesem našemu primorskemu Kurentu, ki je portret znanca – terenca, enega izmed tolikih žrtev. (o sliki Primorski kurent)

• Atrakcija dneva je Slovenija v rakvi in dasi v bratomornem klanju že brez udov in izkrvavljena, vendar še živa. Predstavi jo bajazzo Mussolini kot svojo 'piccolo' Slovenijo. Direktor cirkusa, znanilec novega reda in nemškega miru vabi naslednjo pošiljko rabljev na delo v cirkus – mučilnico človeštva in na zabavo sadistom. Kot reklamo podjetja kaže obešenega slamnatega Angleža, ki pa s svojo desnico kaže na prave žrtve, nanizane kot trofeje na laški trikolori. (o sliki Cirkus Nazi)

• Na Višarjah je bilo zelo težko delati, ker je stavbenik gradil cerkev kar vrh ruševin in stene so bil vse polne solitra. Od njih je teklo, da se je spomladi pod korom naredilo pravo jezero. Slike na stenah so dejansko popolnoma propadle. Leta 1960 sem tiste slike vse ponovno naredil na lesonit. Zdaj so odmaknjene od stene in kaže, da bolj zdržijo. (o slikah na Višarju)

• Žal mi je, da je med naju padla črna senca drugega dela vaše knjige o umetnosti na Primorskem. Ker obstaja cca. 40 cerkva, opremljenih po 'danih možnostih' od moje roke v bivši Julijski Benečiji, kar nima primera v svetovnem merilu, in ni bilo omembe vredno moje pol-življenjsko delo v dobro našemu ogroženemu življu, smatram ta del za neznanstven. (…) Za mojo 70-letnico in 50-letnico nepretrganega dela v pomanjkanju bi želel, da se ta moj opus obdela na istem založništvu in kot nadaljevanje Vaše knjige, če ne, bom prisiljen najti založbo v tujini v brk šentflorjanski dolini in domovini mačehi. To sem moral enkrat povedati in če natančno pretehtate, mi morate dati prav. (v pismu umetnostnemu zgodovinarju Francetu Steletu ob izidu Steletove knjige Umetnost v Primorju)

• Odrivali so me... Meni, ki sem se toliko boril proti fašizmu, niso dali delati niti enega spomenika. Pa kot da bi med obema vojnama za denar delal! Delal sem iz čistega idealizma. Tudi nagrade sem dobival le v inozemstvu... Nisem doživel retrospektivne razstave in ne monografije. Če ne bi bilo Kostanjevice na Krki bi kot umetnik umrl pozabljen in zapuščen.

• Vse življenje sem hodil svoja pota. Sistematično delal po Primorskem, in moja največja želja je, da bi dokončal, kar sem začel. Namenil sem se v Izolo. In tam, v Gregorčičevi ulici, stoji majhna, 461 let stara hišica, ki bi jo preuredil v galerijo, v kateri bi bila moja najboljša dela. Ne zase, po smrti bi jo prepustil občini oziroma javnosti. (zapis iz leta 1962)

• Nikoli nisem delal za denar. Denar zame ni važen in nikoli nisem z njim operiral. Mene ne zanima, koliko zaslužim, zanima me, koliko naredim. To bo ostalo, denar pa mine... Važno je, da ima človek toliko denarja, da lahko pošteno živi in svoji okolici da, kar največ more.

O njem

• Tone Kralj je samostojno predelal tuje sodobne vplive in je stilno ogrodje napolnil z lastno doživljeno vsebino, dočim dela večine njegovih »soborcev« kažejo še vedno le gola rebra programske formalistike – nekateri vrednejši pa še eksperimentirajo. V teku let se je zadosti umiril in izpopolnil, pa ostal dosleden in sebi zvest. (Hinko Smrekar, slovenski grafik, v časopisu Jutro 14. marca 1931)

• S Tonetom Kraljem je dobila naša cerkvena umetnost po bratih Šubic prvo samostojno kvaliteto. (Franc Stele leta 1932)

• Slikarije v cerkvi Avber je naredil Tone Kralj. Pri meni je spal in jedel. Skromen v obleki, še bolj v govorjenju. Miren značaj. Ves čas, ko ni slikal, je imel v rokah papir in svinčnik. Neprestano je risal in delal načrte. (Virgil Šček, slovenski duhovnik in politik)

• Izjavljam, da ni res, kar pišete, da je Kralj popoln ateist, ki že 25 let ni prejel zakramentov. G. Kralj je za časa bivanja v Slivju mesečno vsak prvi petek prejel sv. zakramente. Redno vsako jutro je bil pri sv. maši. Ob nedeljah vedno tudi pri večernicah. Z nami v družini je zvečer molil rožni venec. (Viktor Berce, slovenski duhovnik in kulturni delavec)

• Novi List v članku ob Kraljevi 70 letnici:

• Gotovo še nikoli ni bilo slikarja, ki bi bil na Primorskem na obeh straneh meje tako znan in priljubljen, kot je Tone Kralj, pa tudi ne slikarja, ki bi si bil pridobil toliko zaslug za cerkveno slikarstvo na Primorskem. Cela desetletja je slikal na Primorskem farne cerkve in podružnice ter pri tem doživljal stvari, ki jih lahko mirno imenujemo napete dogodivščine, tudi zaradi konfliktov, ki jih je imel s predvojnimi fašističnimi oblastniki, pa tudi s povojnimi birokracijami in z raznimi višjimi cer­kvenimi predstavniki, ki niso imeli pravega smisla za moderno cerkveno umetnost in so mu metali polena pod noge.

• Tudi Slovenec, ki ne bi bil še nikoli nič slišal o Tonetu Kralju, recimo kje na tujem, bi pri pogledu na njegove slike takoj začutil, da veje iz njih slovenski duh, nekaj, kar je v umetnosti morda težko definirati, a je očitno in jasno. In to mora čutiti tudi tujec. Ena komponenta tega je zna­čilna slovenska upornost, ki jo izžarevajo tudi pobožne Kraljeve slike, druga pa neka mila urejenost. Kraljeve slike vplivajo jasno, svetlo in vedro. To je slikarski jezik zaupanja in vedrine, ne grožnje in strahu. Upornost pa prihaja do izraza v neverjetno drznih in zanimivih domislekih.

• Kot eden utemeljiteljev slovenskega ekspresionizma, ki je odpiral naš prostor v svet, in kasneje kot tvorec polnokrvnega, osebno obarvanega realizma, je pred nami razgrnil enciklopedično širok opus, ki zajema malone vse likovne panoge od risbe in intimne grafike, preko oljnih slik in plastike, do monumentalnih stenskih dekoracij in posegov v arhitekturo. (utemeljitev Prešernove nagrade leta 1972)

• V opusu Kraljevih poslikav vse od začetka prisoten neprikrit optimizem, ki ga je mogoče zaslediti tudi v dopisovanju med vodilnimi člani tajne primorske duhovniške organizacije, in prav ta optimizem, to prepričanje, da bo protifašistični odpor končno kronan z zmago in narodno svobodo.

• Živel je iz navdiha in poslanstva, zato je ustvaril veličastno - po kvantiteti ogromno, po kvaliteti izredno delo. V tem pogledu mi je za zgled. (Taras Kermauner, slovenski kritik in filozof)

• Egon Pelikan:

• Imamo opravka z enkratnim človekom. V idejnem in političnem smislu je bil predstavnik primorske sredine. Bil je nasprotnik totalitarnih ideologij in režimov, pripadnik primorske krščanskosocialne skupine, katoličan, nasprotnik kolaboracije in zagovornik priključitve slovenskega Primorja k matici. Bil je zelo zapletena pojava v času zelo preprostih ideoloških opredelitev.

• Markiral je slovensko nacionalno mejo na ozemlju, kjer je bila slovenščina prepovedana. Pred sabo imamo enkratnega šaljivca in izjemen človeški original. V času med obema vojnama si je privoščil nekaj, kar si v takratnem času v Evropi ni upal nihče drug. V času najhujše vladavine fašizma in na območju vojaških operacij med drugo svetovno vojno je zarisal etnične meje prostora.

• Pri tem se v Kraljevih poslikavah neločljivo prepletajo štiri idejne komponente, in sicer katolicizem s slovenstvom na eni strani in fašizem z italijansko nacionalno simboliko na drugi. Lahko pa so biblijski negativci tudi karikirane groteskne maske konkretno prepoznavnih posameznikov, Hitlerja ali Mussolinija ali drugih vodilnih predstavnikov njegovega režima, kot je bil npr. pesnik in fašist Gabriele D’Annunzio ali predsednik fašistične stranke Augusto Turati. Vse te like je kot negativce slikar vtkal v biblijsko naracijo na poslikavah cerkva.

• Negativci v biblijskih zgodbah so na njegovih poslikavah vedno v italijanskih uniformah, trpeči odrešenik, ljudstvo in Marija pa v slovenskih nacionalnih barvah. To pa je šele začetek. Biblijskim osebam, Judežu in drugim, dodaja sodobne glave. Stilizira jih, vendar je mogoče prepoznati Mussolinija, Hitlerja, D'Annunzia in tako naprej. Simbolne figure režima so vedno prikazane kot negativci, trpeči pa v barvah slovenske nacionalne zastave.

• Ko je bil Odilo Globočnik v Trstu, je on risal v Lokvi na Krasu. Če bi takrat prišli v cerkev, bi ga peljali za cerkveni zid in ga tam ustrelili. To je najbolj noro. Slikal je naciste med tem, ko so hodili pred cerkvijo.

• Zelo ga je bolela usoda primorskih duhovnikov v Jugoslaviji, ki so jih po koncu vojne preganjali kot stebre reakcije, v resnici pa zato, ker so imeli veliko podpore med ljudmi. Na Kranjskem se je cerkev kompromitirala s kolaboracijo, na Primorskem pa ne. Za boj proti fašizmu in ohranjanje slovenstva so primorski duhovniki za nagrado dobili to, kar je cerkev na Kranjskem dobila za kazen.

• Verena Koršič Zorn:

• Dolenjec po rodu, je po srcu postal Primorec, saj se je Primorski posvetil v času njene najtemnejše zgodovine in ji ostal zvest do smrti.

• Močno si je želel vsaj enkrat v življenju ustvariti celostno umetnino, v kateri bi lahko združil arhitekturna, kiparska, slikarska in dekorativna stremljenja.

• Umetnost je pojmoval kot močno orodje, ki človeka intimnejše nagovori kot beseda in ima pri tem izjemno duhovno in etično poslanstvo.

• Toneta Kralja, človeka in umetnika, sta globoko zaznamovali obe svetovni vojni. Prva, ki jo je tudi sam okusil na fronti kot sedemnajstletni fant, ga je prehitro potisnila v svet odraslih, spoznal je stvari, ki jih tako mlad človek ne more doživljati neprizadeto. Druga svetovna vojna in čas med obema pa sta mu pokazala, do kakšnih skrajnosti lahko privedeta človeška norost in hudobija. Pa tudi socialistično ureditev po drugi svetovni vojni je okusil po svoje. Duhovni in družbeno politični preobrati, idilično ljudsko izročilo, prvinskost njegovega značaja, nove umetnostne težnje po izrazitem duhovnem in čustvenem svetu, želja po miselnem in čustvenem stiku z »uporabniki« njegovih del, vse to se je strnilo v njegov umetniški credo, ki je rodil izrednega, edinstvenega umetnika.

• Ervin Hladnik Milharčič:

• Noben boj ne more uspeti brez norega poguma. Kralju je pomagala tudi globoka vera. Zaradi tega se redko pojavi na slovenskem panteonu junakov naroda. Pa je bil velik junak in dober slikar. V časih, ko so okrog cerkva paradirali fašisti v črnih srajcah, italijanski in kasneje nemški vojaki v oklepnih avtomobilih, je z okrutnim humorjem slikal Hitlerja in Mussolinija kot hudiča, fašiste pa kot vojake, ki so bičali Kristusa.

• Kralj je leta 1952, ko je bila Jugoslavija zgledna stalinistična država, v Vrtojbi na zadnji sodbi med pogubljenimi naslikal Josipa Broza Tita, Jovanko Broz in Karla Marxa. Skupaj s Stalinom in Hitlerjem so vsi na poti v pekel. Na nasprotni steni so naslikani prebivalci Vrtojbe, ki so Kralju nosili hrano in gledali, kako slika. Nihče ni tekel na policijo ovajat.

• Kralj je italijanske barve uporabil za zlo. Rdečo, zeleno in belo. Ni bilo nesporazumov. Slika je popolnoma jasna. Umetnost se je vedno ukvarjala s tem, da je uprizarjala dobro in zlo, kot ga je razumel umetnik v svojem času. Kralj je hkrati moral pokazati svoje ideje in jih skriti. Biblične motive je inteligentno prepletal z antifašizmom in nacionalno agendo. (Matej Mljač, slovenski arhitekt)

• Od leta 1926 se je s prekinitvami v razponu štiridesetih let vračal na Primorsko, kjer je, namesto orožja s čopičem, v času druge svetovne vojne, bojeval svoj boj.(Kristina Tina Simončič, slovenska umetnostna zgodovinarka)

• Kralj je s temi svojimi protifašističnimi poslikavami pravzaprav tvegal svoje življenje, vendar fašisti razen v enem primeru njegovega početja niso zaznali. Nekaj podobnega si je Kralj privoščil tudi po koncu druge svetovne vojne, ko je, ne najbolj zadovoljen z novo oblastjo, v Vrtojbi pri upodobitvi križanega med pogubljenimi na njegovi levici upodobil Karla Marxa in Stalina.

• Likovna umetnost je postala v času, ko je bila slovenska beseda v javnem življenju prepovedana in postopoma preganjana tudi v cerkvah – v Benečiji so jo, denimo, v cerkvah prepovedali leta 1933 – za antifašistično delo primernejša od književnosti ali cerkvenega petja. Tako subverzivna, da je lahko Kralj v notranjosti svojih odmaknjenih cerkva ustvarjal dolgo serijo karikiranih, zlahka prepoznavnih ali tudi ustrezno zakodiranih portretov Mussolinija, Hitlerja, Gabrieleja d'Annunzia in drugih »ikon« fašizma. Slikal je motive iz slovenske ali jugoslovanske tradicije, uporabljal slovenske narodne barve, v katere je oblekel, denimo, Marijo, zelo pogost motiv sta slovanska svetnika Ciril in Metod, motiv trpljenja Kristusa in kristjanov pa je značilno povezal s trpljenjem Slovencev pod fašizmom. Pri slikanju napisov je, denimo, kombiniral staroslovanske črke, glagolico ali celo srbsko cirilico. (Vojko Urbančič, slovenski novinar)

• Umetnost Toneta Kralja težko povežemo z enim samim likovnim gibanjem. Kralj je bil slikar, grafik, risar, ilustrator, kipar, občasno pa se je ukvarjal tudi z arhitekturo in oblikovanjem. Poosebljal je renesančno idejo uomo universale v pomenu vsestranskega in vseprisotnega umetnika.(Tina Fortič Jakopič, kustosinja likovne zbirke v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije)

• Drugače pa si je svoje barvne ilustracije v izdaji Martina Krpana iz leta 1954, po kateri se zgleduje tudi pričujoča knjiga, zamislil slikar Tone Kralj. V njih je podal predvsem nasprotje med dunajskim dvorom kot predstavnikom gosposke in Krpanom kot človekom iz ljudstva, hkrati pa v izrazno razgibani in veličastni likovni govorici ohranil tudi folklorne sestavine, ki označujejo slovenskega kmečkega človeka. (Niko Grafenauer, slovenski pesnik in urednik)

• Moj oče je bil zelo pravičen človek, tudi je znal besedo držati, obljubo držati, mož beseda je bil, vsaka krivica, vsako nasilje je v njem vzbudilo en odpor. Torej, ali se je imel možnost umakniti, ali je pa revoltiral na drug način v svojih slikah. (Tatjana Kralj, hči Toneta Kralja)

• Daleč najvišje ocenjeno delo, slika Toneta Kralja z naslovom Kraški sejalec je uspešno našla novega kupca. Brez licitiranja, prodali so jo za izklicno ceno – za 14.000 evrov. Javna prodaja kake umetnine v rangu nad desetimi tisočaki se na tovrstnih dražbah v Ljubljani ni pripetila že leta. (članek v Delu o dražbi likovnih del v v Ljubljani 2015)