Mučeništvo

Mučeništvo.

Zadnja molitev krščanskih mučencev
(Jean-Léon Gérôme, med 1863 in 1883)

Navedki o njem

• Tako sem se bala tega trpinčenja, toda Sveti Duh je mene, grešnico, tako blagoslovil, da me ni več strah nobenih muk. Kako sem srečna! Nisem vedela, da je umreti tako lahko! (Barbara Ko Sun-i po enem še posebej grozovitem mučenju, pri katerem so ji trgali meso)

• Imejmo v mislih, bratje, kaj pravi Gospod: »Ljubite svoje sovražnike in dobro delajte njim, ki vas sovražijo.« Saj je tudi naš Gospod Jezus Kristus, po čigar stopinjah moramo hoditi, svojega izdajalca imenoval prijatelja in se svojim krvnikom prostovoljno izročil. Naši prijatelji so torej vsi tisti, ki nam po krivici prizadevajo nadloge in stiske, sramotenja in krivice, bolečine in muke, mučeništvo in smrt. Močno jih moramo ljubiti, saj nam z vsem, kar nam storijo, pripravljajo večno življenje. (Frančišek Asiški)

• — Moji glasovi mi pravijo: »Sprejmi vse za dobro, ne vznemirjaj se radi svojega mučeništva. Končno boš dospela v nebeško kraljevino.«
  — Kaj si pa predstavljate pod svojim mučeništvom? (vprašanje zasliševalca na sodnem procesu)
  — Moje mučeništvo: to so bridkosti in nasprotovanja, ki jih moram prenašati v ječi. Ne vem, če bom morala še kaj hujšega trpeti. Vse prepustim našemu Gospodu in Odrešeniku. (Ivana Orleanska na sodnem procesu)

• Kristusova navzočnost in delovanje v mučencu je bilo tako veliko, da so mučeništvo primerjali zakramentu sv. krsta. Cerkev je mučeništvo katehumenov priznavala za enakovredno zakramentalnemu krstu, mučeništvo kristjanov pa je imenovala drugi krst. (Franc Ksaver Lukman)

• Terezija Avilska:

• Zli duh veliko škoduje s tem, da dušam, predanim notranji molitvi, vceplja napačno mnenje o ponižnosti, da bi preprečil njen nagel razvoj. Dopoveduje nam, da smo prevzetni, da gojimo visoke želje, če hočemo posnemati svetnike in hrepenimo po mučeništvu. Prišepetava nam in nas prepričuje, da dela svetnikov pač moramo občudovati, ne smemo jih pa kot grešniki posnemati.

• Duša želi [pri tretji molitveni stopnji], naj bi ji razkosali telo z dušo vred, da bi mogla razodeti veselje, ki jo objema spričo teh bolečin [mišljena je »sladka bol«, ki je učinek molitve]. Jasno ji je, da mučenci sami niso prispevali skoro nič k prenašanju muk; moč za to jim je prišla od drugod.

• Žrtvoval se je v službi Cerkve, zato je bil vreden pretrpeti mučeništvo in je vesel odšel h Gospodu Jezusu Kristusu. (Stanislav Zore o svetem Lovrencu)

Premoč vere nad mučenjem

• Govorili so, da bi že ena vrsta mučenja bila dovolj, da bi ugasnila življenje, kaj šele toliko in takšnih mučenj. Blažena pa se je kakor junaški borec z izpovedjo vere prenavljala in zanjo je bila okrepitev, počitek in neobčutljivost za dogajanje govoriti: »Kristjana sem in pri nas se ne dogaja nobena malopridnost!«. (Cerkev v Viennu in Lyonu v svojem pismu o sveti Blandini)

• Trdno stoječi in blaženi Gospodovi stebri, ki jih je on krepil in so v sorazmerju s svojo močno vero prejemali moč in vztrajnost, so postali občudovanja vredni pričevalci njegovega kraljestva. (Dionizij Aleksandrijski, škof, o mučencih Cerkve v Aleksandriji leta 249 in 250)

• Podvrgla sta si zapeljivi blišč sveta, ko sta sprejela Kristusovo ime, in zdaj naj bi pogazila tudi ost smrti z močjo dovršene vere. (neznani pisec o škofih Agapiju in Sekundinu, ko so ju pripeljali pred pokrajinskega namestnika na zaslišanje).

• — Zapovem, naj se Irenej vrže v reko, ker ne uboga cesarjevih ukazov. (besede Proba, pokrajinskega namestnika, Ireneju, škofu v Sirmiju, ko ga je obsodil)
  — Pričakoval sem mnogovrstne grožnje in mnogo muk in končno meč. Ti pa nisi storil nič takega. Prosim te, stori to, da boš videl, kako znajo kristjani zaradi vere v Boga prezirati smrt. (Irenej Sirmijski)

Neobčutljivost telesa med mučenjem

• Mučenci so se povzpeli do takšne srčnosti, da ni nihče izmed njih zakričal ali zastokal. Vsem nam so pokazali, da so pogumni Kristusovi mučenci v tisti uri muke bili zunaj mesa, še več, da jim je Gospod stal ob strani in se z njimi pogovarjal. (Cerkev v Smirni v svojem pismu o svojih mučencih)

• — Če zdaj tako stokaš, kaj bo šele, ko te vržejo zverem, ki si jih zaničevala, ker nisi hotela darovati. (besede stražnika v zaporu, ki jih je izrekel sveti Feliciti, ko je bila v porodnih bolečinah in je rodila deklico; darovanje se nanaša na obredno darovanje državnim bogovom, ki so ga bili dolžni opraviti vsi brez izjeme)
  — Zdaj sama trpim, tam pa bo nekdo drug trpel v meni za mene, ker bom tudi jaz trpela zanj. ([[|Perpetua in Felicita|sveta Felicita]])

• Tvoje muke, ki si mi jih napovedal, mi ne morejo škoditi. Imam namreč Boga, ki me znotraj krepi. (sveti Konon poglavarju – svojemu mučitelju)

• Ko je še samo naš škof umrl mučeniške smrti, se mi je zdelo, da sem Ciprijana samega vprašal, ali udarci med mučenjem bolijo. Kot bodoči mučenec sem ga spraševal o bolečinah mučenja. On je odgovoril in dejal: »Meso drugače trpi, ko je duh v nebesih. Tega telo ne čuti, ko se duh popolnoma preda Bogu.« (Flavijan, mučenec Cerkve v Kartagini, poroča, kako je v zaporu imel sanje z videnjem svojega škofa, zdaj že mučenca, svetega Ciprijana; Ciprijan je bil prvi, ki je v tistem valu preganjanj umrl v Kartagini)

• — Izogni se smrti! Naj ti bo dovolj, kar si že pretrpel. (besede Proba, pokrajinskega namestnika, Ireneju, škofu v Sirmiju, tekom sodnega procesa)
  — Zmeraj se izogibljem smrti, ko z mukami, ki meniš, da mi jih nalagaš, a jih ne čutim, zaradi Boga pridobivam večno življenje. (Irenej Sirmijski)

• Veseli me, da je moje telo trpelo udarce, in nisem čutil bolečin. Zato se ponudim za hujše kazni, da bodo tisti, ki sem jim v tem življenju predstojnik, prišli za menoj v večno življenje, v katero se z lahkoto dospe po tej poti. (Kvirin iz Siska, ko ga je pokrajinski namestnik Maksim dal pretepsti s palicami)

• — Žerjavico mu dajte pod noge, s šibami in bikovkami ga pretepite po hrbtu in trebuhu. (besede Lizije, pokrajinskega namestnika, Asteriju med sodnim procesom v Kilikiji)
  — Popolnoma zaslepljen si. To pa te prosim: Ne daj, da bi ostal kakšen ud na mojem telesu brez rane! (Asterij)

• Zvedel je, kaj se godi, in kakršen je prišel s pota, tak je naravnost pohitel obiskat mučence. Ko je videl trupla na tleh, ga je prevzelo veselje. Vsakega je objel in vse poljubil. Ko je to delal, so ga prijeli krvniki in peljali k Firmilijanu. Ta je, sam sebi zvest, zapovedal, naj ga izpostavijo počasnemu ognju. Tako je torej Julijan dosegel venec mučeništva, od veselja poskakujoč in na ves glas vroče hvaleč Gospoda za toliko milost. (o mučencu Julijanu Cezarejskem)

Relikvije mučencev

• Kdor se dotakne mučenčevih kosti, prejme neki delež posvečenja iz milosti, ki je v njih. (Bazilij Veliki)

• Telesa mučencev imajo enako moč kot njihove svete duše, bodisi da se jih dotaknemo, bodisi da jih častimo. (Gregor Nazianški)

• Skrinje z ostanki mučencev so izviri duhovnih tokov. (Janez Krizostom)