Maša.

Maša
uredi
  • Boljšega in dragocenejšega nimamo.[1]
  • Strašna suhota mora biti v duši tistega, ki se med sveto mašo dolgočasi.[2]
  • Toliko časa prebijemo v cerkvi, uživamo veličastne reči pri bogoslužju, ki vsebujejo toliko koristi; in če odhajamo od maše takšni kakršni smo prišli, ne da bi popravili vsaj katero od svojih napak, kakšno korist bomo imeli od tega, da prihajamo sem? (Janez Zlatousti)[3]
  • Ne darujmo maše le za posvetne reči, za lepo živino, za časno blago, ampak za odpuščanje grehov, za svoje zveličanje in zveličanje svojih ljudi, za poboljšanje našega življenja. (Anton Martin Slomšek)[4]
  • Duhovnik ima vso pravico darovati mašo za kogarkoli, tako za žive kot za mrtve.[5]
  • V nedeljo in na druge zapovedane praznike so verniki dolžni udeležiti se maše; vzdržijo pa naj se poleg tega tistih del in opravil, ki ovirajo dolžno bogočastje, veselje, ki je lastno Gospodovemu dnevu, in potreben duševni in telesni počitek.[6]
  • Zapovedi, udeležiti se maše, zadosti, kdor je navzoč pri maši, ki se opravi kjerkoli po katoliškem obredu na sam praznični dan ali zvečer prejšnjega dne.[7]
  1. Aljaž Kraševec, Teologija križa pri škofu Gregoriju Rožmanu, samozaložba, Nova vas 2016, stran 71.
  2. Prav tam, stran 74.
  3. Magnificat, letnik 4, številka 6, junij 2017, stran 244.
  4. Anton Martin Slomšek, Slomškove drobtinice, zbrala in uredila Zmaga Kumer, Družina, Ljubljana 2001, misel za 9. december.
  5. Zakonik cerkvenega prava, Nadškofijski ordinariat v Ljubljani, Ljubljana 1983, kanon 901 (COBISS).
  6. Prav tam, kanon 1247.
  7. Prav tam, kanon 1248.