Terezija Avilska

Terezija Avilska, španska karmeličanka, mistikinja, svetnica in cerkvena učiteljica, 1515–1582.

Rojstvo	Teresa Sánchez de Cepeda Dávila y Ahumada 28. marec 1515 Ávila, Kraljestvo Kastilja, Kastiljska krona
Smrt	15. oktober 1582({{padleft:1582|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:15|2|0}}) (67 let) Monastery of the Anunciación, Alba de Tormes, Kastiljska krona
Državljanstvo	Španija  Kastiljska krona
Poklic	pisateljica, filozofinja, ustanoviteljica katoliške verske skupnosti, redovna sestra, samostanska redovnica, pesnica
Pokopan	sepulcher of Saint Teresa of Avila
Podpis

Navedki

• Gospod, ne bi mogel izbrati manj primernega časa za tole. Zakaj si to dopustil? (ko je potovala v enega izmed svojih samostanov in jo je osel vrgel s hrbta v blato)
  — Tako ravnam s svojimi prijatelji. (odgovor, ki ga je slišala v molitvi)
  Saj zato jih imaš pa tako malo! (Terezijin odgovor)

• O nikomer nisem govorila niti najmanj slabo, mnogokrat sem obrekovanje ljudi celo preprečila; globoko sem si bila vtisnila v dušo načelo, da nočem o nikomer ničesar zvedeti niti reči, česar ne bi želela, da govorijo o meni. (Terezijino Zlato pravilo glede obrekovanja)

• Kakor kaže, je Bog drugim svetnikom podelil milost, da morejo pomagati le v zadevah določene vrste, v tem slavnem svetniku [svetem Jožefu] pa sem spoznala pomočnika za vse zadeve brez razločka. Brez dvoma nam hoče Gospod pokazati, da se v nebesih strinja z vsem, za kar ga prosi, saj mu je bil tudi na zemlji poslušen kot svojemu redniku in skrbniku, ki mu je imel pravico ukazovati. /.../ Vsakemu bi svetovala, naj časti tega svetnika, ker vem iz mnogih izkustev, kolikšne milosti dosega pri Bogu. Ne poznam nikogar, ki bi gojil pravo pobožnost do njega in mu služil s posebnimi vajami, da ne bi v večji meri napredoval tudi v kreposti; kajti ta svetnik krepko vnema duše, ki se mu priporočajo.

• Po mojem mnenju notranja molitev namreč ni nič drugega ko prijateljsko srečevanje in zaupen pogovor z njim, za katerega vemo, da nas ljubi.

• Kdor se je povzpel že tako visoko, da beži pred nečimrnimi zabavami in želi v samoti biti le z Bogom, nima razloga, da bi bil žalosten; prebil je najhujše.

• Kdor je v popolnosti že nekoliko napredoval, bi ga bilo sram, če bi si moral reči, da je dobrine tega sveta zapustil zato, ker jih bo tako ali tako nekoč konec; v resnici pa je narobe, zapustil bi jih bil Bogu na ljubo z veseljem tudi tedaj, če bi trajale večno. Čim popolnejše so take duše, tem rajši zapuste dobrine tega sveta in čim dlje bi te dobrine trajale, tem rajši bi se jim odrekle. V takih dušah je ljubezen že zrasla, in vse to je njeno delo.

• Duša želi [pri tretji molitveni stopnji], naj bi ji razkosali telo z dušo vred, da bi mogla razodeti veselje, ki jo objema spričo teh bolečin [mišljena je »sladka bol«, ki je učinek molitve]. Jasno ji je, da mučenci sami niso prispevali skoro nič k prenašanju muk; moč za to jim je prišla od drugod.

• Moj Kralj, po tvoji dobroti in usmiljenju nisem brez te svete in nebeške norosti niti sedaj, ko to pišem. Ker mi to milost poklanjaš brez moje najmanjše zasluge, te prosim, da bi bili norci tvoje ljubezni tudi vsi tisti, ki se z njimi družim, ali pa me ne pošiljaj v nobeno družbo več, ali pa ukreni tako, da mi ni za nič na svetu več skrbeti, ali pa me vzemi iz njega!

• Kaj pa si moremo kupiti z denarjem, ki si ga tako želimo? Mar kaj dragocenega, kaj trajnega? In čemu si ga želimo? Ah, zaradi bednega olajšanja, ki nas toliko stane! Velikokrat pa si z denarjem kupimo le pekel, neugasljivi ogenj in trpljenje brez konca. O da bi ljudje imeli denar za brezkoristen zemeljski prah! Kolikšen red in mir bi bil tedaj na svetu, koliko skrbi bi bili rešeni! Kako prijateljski bi bili med seboj, če ne bi hlepeli po časti in denarju! Mislim, da bi to vsem koristilo.

• Tudi peti nisem znala dobro; kadar naj bi bila pela mesto, ki se ga nisem bila navadila, mi je bilo neljubo zaradi napak, ki sem jih delala; pri tem pa me ni motilo, da je navzoč Gospod – to bi bila krepost – temveč da me je poslušalo toliko drugih. Golo častihlepje me je zmedlo tako, da sem pela še slabše kot sicer. Kasneje sem odločno povedala, da ne znam, kadar česa nisem znala povsem dobro. Sprva me je bilo tega zelo sram, kmalu pa sem to delala z veseljem. Brž ko se nisem več menila za to, da drugi opažajo, kako sem nerodna, sem svojo dolžnost opravljala bolje. Tako me je torej bedno častihlepje onesposobilo za to, kar sem imela za čast; saj čast je človeku to, v čemer jo pač hoče imeti.

• Med dušami [umrlih oseb], ki so se mi prikazale, so bile samo tri, ki so ušle vicam: duša pravkar omenjenega brata [pater Diego Matías], duša svetega brata Petra Alkántarskega in duša že večkrat navedenega patra iz dominikanskega reda [pater Pedro Ibáñez].

• Vse zlo sveta izhaja iz slabega spoznanja resnice Svetega pisma.

• Gospod, reši nas neumnih pobožnosti in svetnikov s kislimi obrazi.

Hudobni duhovi

• Če je Gospod tako mogočen, kakor vem in vidim, in če ne more biti dvoma, da so hudobni duhovi njegovi sužnji, jaz pa sem služabnica tega Gospoda in Kralja, kaj mi morejo ti duhovi storiti žalega? Mar nisem dovolj močna, da se spoprimem s celim peklom? Vzela sem v roko križ in zdelo se mi je, da mi Gospod res daje srčnost; saj sem se v kratkem času spremenila tako, da se ne bi ustrašila, tudi če bi se bila morala spopasti s hudobnimi duhovi; s tem križem, sem menila, jih bom zlahka ugnala. In tako sem jim zaklicala: »Pridite, kar pridite; Gospodova služabnica sem in želim videti, kaj mi morete!« Odtlej je kazalo, da se me hudiči boje; ostala sem mirna in tako prosta strahu pred njimi, da dotedanjih stisk nisem več doživela do današnjega dne.

• Ti satani me mučijo tako pogosto, da bi utrudila vašo milost [spovednika] in še sebe, če bi o vsakem teh primerov pripovedovala. Bojim se jih pa malo, ker vidim, da se ne morejo niti ganiti, če jim Gospod ne dá.

Spoved

• Iz izkustva vem, da je bolje, če spovedniki sploh niso učeni, kakor če so na pol, samo da so krepostni in žive sveto; taki namreč lastnemu mnenju ne zaupajo, temveč vprašajo za svet druge, ki so v učenosti razgledani; tudi jaz se ne bi zanašala nanje. Pravi učenjak me še nikoli ni varal. Varati me seveda niso hoteli niti polučenjaki, le da svoje stvari niso znali bolje, jaz pa sem bila mnenja, da jo znajo in da torej nimam druge dolžnosti, kot da jim verjamem; verjela pa sem jim tem prej, ker so bila njihova navodila široka in so mi dajala veliko svobode. Če bi me bili vodili po strožjih načelih, bi bila gotovo dovolj hudobna, da bi si poiskala druge spovednike. Kar je bilo odpustljiv greh, po njihovem sploh ni bil greh, in kar je bilo najhujši smrtni greh, je bilo po njihovem odpustljiv greh. To mi je tako škodilo, da ni odveč, če to omenjam drugim v svarilo pred tolikšnim zlom.

• Kadarkoli mi je Gospod med molitvijo kaj ukazal, spovednik pa mi je velel drugače, mi je Gospod drugič naročil, naj ubogam spovednika, tega pa je potem nagnil, da mi je ukazal tako kot on.

Svetost

• Zli duh veliko škoduje s tem, da dušam, predanim notranji molitvi, vceplja napačno mnenje o ponižnosti, da bi preprečil njen nagel razvoj. Dopoveduje nam, da smo prevzetni, da gojimo visoke želje, če hočemo posnemati svetnike in hrepenimo po mučeništvu. Prišepetava nam in nas prepričuje, da dela svetnikov pač moramo občudovati, ne smemo jih pa kot grešniki posnemati.

• Poznam osebe, ki so v svojih delih svete in ki premorejo toliko, da se jih svet čudi. Toda, moj Bog, zakaj take duše kljub temu še leže na tleh? Zakaj še niso dosegle vrhunca popolnosti? Kaj je krivo? Kaj še zadržuje tiste, ki toliko storijo za Boga? Ah, zapletli so se v zanke časti, in kar je najhuje, tega nočejo priznati. Včasih je kriv tudi zli duh, ki jim prišepetava, da so se dolžni braniti za svojo čast. Pri Bogu naj mi verjamejo, meni, mravlji, po kateri jim govori Gospod: če te gosenice ne bodo uničili, jim sicer ne bo snedla celega drevesa, ker bo še vedno ostalo nekaj najedenega listja – ostanki kreposti; a táko drevo ni lepo; ne uspeva in tudi drevesom poleg sebe ne dá uspevati; sad dobrega zgleda, ki ga táko drevo obrodi, ni zdrav in trpežen.