Kdor je v popolnosti že nekoliko napredoval, bi ga bilo sram, če bi si moral reči, da je dobrine tega sveta zapustil zato, ker jih bo tako ali tako nekoč konec; v resnici pa je narobe, zapustil bi jih bil Bogu na ljubo z veseljem tudi tedaj, če bi trajale večno. Čim popolnejše so take duše, tem rajši zapuste dobrine tega sveta in čim dlje bi te dobrine trajale, tem rajši bi se jim odrekle. V takih dušah je ljubezen že zrasla, in vse to je njeno delo. (Terezija Avilska)[1]
