Odpre glavni meni
Spoved

Spoved.

NavedkiUredi

  • Nekateri pa sami pri sebi sklenejo takole: »Jaz se zmenim z Njim neposredno.« Zato vam ne sledijo na poti k spovedniku, posrednikom med Bogom in grešnikom po Kristusovih besedah apostolom: »Komur boste grehe odpustili, so jim odpuščeni.« Ne doumejo pač, da spovednikova naloga ni v tem, da bi razglasil že dobljeno odpuščanje grehov, marveč da daje odpuščanje po sodni odločitvi. Takšnega sodnega odloka ne sme uravnavati naključje (»Ker si mi priljubljen, zato ti oduščam«), marveč se mora opirati na zanesljiva in preverjena dejstva, ki jih lahko izraža sam spovedanec s svojo spovedjo. (iz domišljijskega pisma Francescu Petrarci)[1]
  • Cerkev danes želi, naj bi pri spovedi ne poudarjali toliko obtožbe grehov, kolikor spreobrnitev v svetopisemskem izročilu, se pravi kot zapustitev grešne poti, predvsem pa kot zbližanje z Bogom in ljubeč objem z njim. (iz domišljijskega pisma Francescu Petrarci)[2]
  • Sveto obhajilo, ki je prejem Kristusovega telesa in njegove krvi, poglablja zedinjenje obhajanca z Gospodom, mu odpušča male grehe in ga varuje velikih.[3]
  • Kadar kesanje prihaja iz ljubezni do Boga, ljubljenega nad vse, se imenuje »popolno kesanje« (kesanje iz ljubezni). Takšno kesanje odpušča male grehe; doseže tudi odpuščanje smrtnih grehov, če vsebuje trdni sklep čimprej pristopiti k zakramentu spovedi. Tudi kesanje, ki ga imenujemo »nepopolno« (attritio), je božji dar, pobuda Svetega Duha. Porodi se iz razmišljanja o grdobiji greha ali iz strahu pred večnim pogubljenjem in drugimi kaznimi, ki grozijo grešniku (kesanje iz strahu). Tak pretres vesti more sprožiti notranji razvoj, ki se po delovanju milosti dovrši z zakramentalno odvezo. Samo po sebi pa nepopolno kesanje ne doseže odpuščanja velikih grehov, pač pa grešnika pripravi, da dobi odpuščanje v zakramentu pokore.[4]
  • Spreobrnjenje ki izhaja iz goreče ljubezni, more doseči grešnikovo popolno očiščenje, tako da ne bi ostajala nobena kazen.[5]
  • Čeprav ni strogo potrebno, Cerkev vseeno živo priporoča spoved vsakdanjih pregreškov (malih grehov). Dejansko nam redna spoved malih grehov pomaga oblikovati svojo vest, bojevati se zoper svoja zla nagnjenja, dati se Kristusu, da nas zdravi, napredovati v življenju Duha. Ko pogosteje prejemamo ta zakrament, dar Očetovega usmiljenja, nas to nagiba, da smo usmiljeni kakor on.[6]
  • Če bi imela duhovnega voditelja od začetka, ne bi zapravila toliko božjih milosti. Spovednik more človeku veliko pomagati, pa tudi veliko pokvariti. Kako zelo bi morali spovedniki v dušah svojih spovedancev paziti na delovanje božje ljubezni! Gre za veliko stvar. Po milostih duše se da spoznati njena tesna povezanost z Bogom.[7]
  • [Jezusove besede]: »Ko me duhovnik zastopa, ne deluje on, ampak jaz delujem po njem. Njegove želje so moje želje.« Vidim, kako Jezus stoji ob strani svojih namestnikov. On sam posega v njihovo delovanje.[8]
  • Danes med premišljevanjem sem prejela spoznanje; nikoli ne govoriti o svojih notranjih doživetjih, ničesar ne skrivati pred duhovnim voditeljem duše, posebej prositi Boga za razsvetljenje za svojega duhovnega voditelja. Spovednikovi besedi posvečam večjo pozornost kakor vsem prejetim notranjim razsvetljenjem.[9]
  • [Jezusove besede]: »Če dvomiš o mojih besedah, veš, koga moraš vprašati. Razsvetljujem ga, da bi presojal mojo stvar, moje oko bedi nad njim. Moja hči, do njega bodi kakor otrok, polna preprostosti in zaupanja, njegovemu mnenju daj prednost pred vsemi mojimi željami, on te bo vodil po moji volji. Če ti ne bo dovolil izpolniti mojih zahtev, bodi mirna, ne bom te sodil zaradi tega, ta zadeva ostane med menoj in njim – ti moraš biti pokorna.«[10]
  • [Jezusove besede]: »Piši, pripoveduj o mojem usmiljenju. Povej ljudem, kje naj iščejo tolažbo, to je pri sodišču usmiljenja. Tam so največji čudeži, ki se neprestano ponavljajo. Za ta čudež se ni treba odpraviti na daljno romanje, tudi ni treba prirejati kakih zunanjih obredov, ampak zadostuje z vero pristopiti k nogam mojega namestnika in mu izpovedati svojo bedo; in čudež božjega usmiljenja se pokaže v vsej svoji polnosti. Čeprav bi bila duša kakor razpadajoče truplo in čeprav bi po človeško ne bilo več možnosti za obuditev in bi bilo že vse izgubljeno – po božje ni tako. Čudež božjega usmiljenja to dušo popolnoma obudi. O ubogi, ki ne uporabljajo tega čudeža božjega usmiljenja; zaman boste klicali, ker bo prepozno.«[11]
  • [Jezusove besede]: »Do mojih namestnikov bodi kakor otrok, kajti izposojam si njihova usta, da bi tebi govorili, da ne bi imela nobenih dvomov.«[12]
  • [Jezusove besede]: »Hči, ko prihajaš k sveti spovedi, k izviru mojega usmiljenja, tedaj na tvojo dušo vedno priteče kri in voda, ki je privrela iz mojega Srca, in jo oplemeniti. Vsakokrat, ko prihajaš k sveti spovedi, se vsa potopi z velikim zaupanjem v moje usmiljenje, da bom lahko na tvojo dušo izlil obilje milosti. Ko prihajaš k spovedi, vedi, da jaz sam čakam nate v spovednici. Samo skrivam se za duhovnikom, vendar v duši sam delujem. Tu se beda duše srečuje z božjim usmiljenjem. Povej ljudem, da iz tega izvira usmiljenja lahko zajemajo milosti samo s posodo zaupanja. Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki moje milosti preplavljajo ponižne duše. Ošabni so vedno v uboštvu in bedi, ker se moja milost od njih obrača k ponižnim.«[13]
  • [Jezusove besede]: »Moja hči, kakor se pripravljaš v moji navzočnosti, tako se tudi spoveduješ meni; skrit sem za duhovnikom. Nikoli ne premišljuj, kakšen je duhovnik, v katerem sem se skril, in tako se pri spovedi odpri, kakor da si pred menoj, in tvojo dušo bom napolnil s svojo svetlobo.«[14]
  • Z dovoljenjem opatinje naj se spovedo vsaj dvanajstkrat na leto. Pazijo naj, da tedaj ne bodo govorile drugega kot le tisto, kar zadeva spoved in dušno zveličanje. (Klara Asiška v vodilu klarisam)[15]
  • Iz izkustva vem, da je bolje, če spovedniki sploh niso učeni, kakor če so na pol, samo da so krepostni in žive sveto; taki namreč lastnemu mnenju ne zaupajo, temveč vprašajo za svet druge, ki so v učenosti razgledani; tudi jaz se ne bi zanašala nanje. Pravi učenjak me še nikoli ni varal. Varati me seveda niso hoteli niti polučenjaki, le da svoje stvari niso znali bolje, jaz pa sem bila mnenja, da jo znajo in da torej nimam druge dolžnosti, kot da jim verjamem; verjela pa sem jim tem prej, ker so bila njihova navodila široka in so mi dajala veliko svobode. Če bi me bili vodili po strožjih načelih, bi bila gotovo dovolj hudobna, da bi si poiskala druge spovednike. Kar je bilo odpustljiv greh, po njihovem sploh ni bil greh, in kar je bilo najhujši smrtni greh, je bilo po njihovem odpustljiv greh. To mi je tako škodilo, da ni odveč, če to omenjam drugim v svarilo pred tolikšnim zlom.[16]
  • Kadarkoli mi je Gospod med molitvijo kaj ukazal, spovednik pa mi je velel drugače, mi je Gospod drugič naročil, naj ubogam spovednika, tega pa je potem nagnil, da mi je ukazal tako kot on.[17]
  • Bog je skesanemu grešniku bolj pripravljen odpustiti, kot pa je mati pripravljena rešiti svojega otroka iz ognja. (Janez Marija Vianney)[18]
  • Spovedniku je povsem prepovedano uporabljati vednost, dobljeno pri spovedi, kadar bi bilo to za spovedanca težko, čeprav je izključena vsaka nevarnost, da bi kaj razodel.
    Tisti, ki ima oblast, ne sme vednosti o grehih, ki jo je kadarkoli dobil pri spovedi, na noben način uporabiti pri zunanjem vodstvu.[19]
  • Vernika veže dolžnost, da se spove po vrsti in številu vseh velikih grehov, ki jih je storil po krstu in še niso bili neposredno odpuščeni po cerkveni oblasti odpuščati grehe in se jih še ni obtožil pri posamični spovedi, a se jih po skrbnem spraševanju vesti zaveda.
    Vernikom se priporoča, da se spovedujejo tudi malih grehov.[20]

ViriUredi

  1. Albino Luciani, Pisma veljakom, prevod Drago Butkovič, Družina, Ljubljana 1989, stran 189 (COBISS).
  2. Prav tam, stran 190.
  3. Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 1416 (COBISS).
  4. Prav tam, členi 1452–1453
  5. Prav tam, člen 1472
  6. Prav tam, člen 1458
  7. Faustyna Kowalska, Dnevnik svete s. M. Favstine, Cistercijanska opatija, Stična 2001, odlomek 35.
  8. Prav tam, odlomek 331.
  9. Prav tam, odlomek 680.
  10. Prav tam, odlomek 896.
  11. Prav tam, odlomek 1448.
  12. Prav tam, odlomek 1544.
  13. Prav tam, odlomek 1602.
  14. Prav tam, odlomek 1725.
  15. sveta Klara Asiška, Vodilo III, 12–13; v: sveti Frančišek Asiški, sveta Klara, Vodilo in življenje, Slovenska kapucinska provinca, Ljubljana 1998, stran 146.
  16. sveta Terezija Avilska, Lastni življenjepis, prevod Stanko Majcen (priredi Janez Zupet), Karmeličanski samostan Sora, Sora 1998, stran 33.
  17. Prav tam, stran 164.
  18. Klaus Dick in drugi, Youcat v slovenščini: Update! Spoved!, Ognjišče, Slomškova založba, Maribor 2015, stran 61.
  19. Zakonik cerkvenega prava, Nadškofijski ordinariat v Ljubljani, Ljubljana 1983, kanon 984 (COBISS).
  20. Prav tam, kanon 988.

Glej tudiUredi