Katekizem Katoliške cerkve

Katekizem Katoliške cerkve je knjiga, ki podaja strnjen nauk katoliške vere. Zadnjo redakcijo je leta 1992 izdal papež Janez Pavel II. Sestoji iz 2865 členov (odstavkov), ki so razdeljeni v štiri glavna poglavja: Izpovedovanje vere, Obhajanje krščanske skrivnosti, Življenje v Kristusu in Krščanska molitev.

Emblem katekizma predstavlja podoba sicer poganskega izvora iz nagrobnika s konca 3. stoletja v Domitilinih katakombah v Rimu. Kristjani so jo uporabljali kot simbol počitka in blaženosti v večnem življenju.

Podoba nakazuje tudi glavne vidike Katekizma: Kristus Dobri pastir, ki s svojo oblastjo (palico) vodi in varuje svoje vernike (ovca), jih privlačuje z blagoglasno simfonijo resnice (piščal) in jim daje počitek v senci »drevesa življenja« – svojega odrešilnega križa, ki odpira raj.

Navedki

• Oče, Sin in Sveti Duh niso tri počela stvarstva, ampak le eno počelo. Vendar pa vsaka božja oseba izvršuje skupno delo v skladu s svojim osebnim svojstvom. Tako Cerkev v soglasju z Novo zavezo izpoveduje: Eden je namreč Bog in Oče, iz katerega je vse; in en Gospod Jezus Kristus, po katerem je vse; in en Duh, v katerem je vse. (258)

• V zboru dvanajsterih zavzema Peter prvo mesto. Jezus mu je zaupal edinstveno poslanstvo. Po razodetju, prihajajočem od Očeta, je bil Peter izpovedal: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Naš Gospod mu je bil tedaj izjavil: »Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala« (Mt 16,18). Kristus, »živi kamen« (1 Pt 2,4), zagotavlja svoji Cerkvi, zgrajeni na Petru, zmago nad oblastmi smrti. Peter bo zaradi vere, ki jo je izpovedal, ostal neomajna skala Cerkve. Imel bo poslanstvo, da to vero varuje vsake oslabitve in da v veri utrjuje svoje brate.
  Jezus je zaupal Petru posebno oblast: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva: in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 16,19). »Oblast ključev« označuje oblast voditi božjo hišo, ki je Cerkev. Jezus, »dobri pastir« (Jn 10,11), je potrdil to nalogo po svojem vstajenju: »Pasi moje ovce« (Jn 21,15-17). Oblast »zavezovati in razvezovati« pomeni pooblastilo za odpuščanje grehov, izrekanje doktrinalnih razsodb in disciplinarnih odločitev v Cerkvi. Jezus je to avtoriteto zaupal Cerkvi prek apostolske službe in zlasti Petrove: ta je edini, kateremu je izrecno zaupal ključe božjega kraljestva. (552–553)

• Nasilna Jezusova smrt ni bila sad naključja v nesrečnem svetu okoliščin. Ta smrt spada v skrivnost Božjega načrta, kakor pojasnjuje sv. Peter Judom v Jeruzalemu že v svojem prvem govoru na binkošti: »Izročili so ga, prav kakor je Bog hotel in predvidel« (Apd 2,23). Ta svetopisemska govorica ne pomeni, da so bili tisti, ki so Jezusa »izdali« (Apd 3,13), le pasivni izvajalci scenarija, ki bi ga Bog vnaprej napisal.
  Bogu so v svoji sedanjosti znani in navzoči vsi časovni trenutki. Bog je torej zasnoval svoj večni načrt »predestinacije« (vnaprejšnje določitve) in je vključil vanj svoboden odgovor vsakega človeka božji milosti: »V tem mestu so se zares zbrali zoper tvojega svetega služabnika Jezusa, ki si ga ti mazilil. Zbrali so se Herod, Poncij Pilat, pogani in Izraelovi rodovi, da bi storili, kar si ti v svoji moči in v svojem sklepu vnaprej določil« (Apd 4,27-28). Bog je dopustil dejanja, izhajajoča iz njihove zaslepljenosti, da bi izpolnil svoj odrešenjski načrt. (599–600)

• Bivališče umrlih, kamor je šel umrli Kristus, imenuje Sveto pismo predpekel (inferi), šeol ali hades; ker tisti, ki so tam, ne gledajo Boga. Takšna je namreč, ko pričakujejo Odrešenika, usoda vseh umrlih, hudobnih in pravičnih, kar pa ne pomeni, da je njihova usoda enaka, kakor pokaže Jezus v priliki o ubogem Lazarju, ki je sprejet »v Abrahamovo naročje«. »Prav te svete duše, ki so čakale svojega Odrešenika v Abrahamovem naročju, je Jezus Kristus rešil, ko je prišel v predpekel.« Jezus ni šel v predpekel, da bi tam rešil pogubljene, niti da bi uničil pekel pogubljenja, temveč, da bi osvobodil pravične, ki so živeli pred njim. (633)

• Kakor je bila Eva izoblikovana iz strani zaspalega Adama, tako se je Cerkev rodila iz prebodenega srca Jezusa Kristusa, umrlega na križu. (766)

• Vsak človek prejme v svoji neumrljivi duši večno plačilo takoj ob smrti v posebni sodbi – ki postavi njegovo življenje v odnos do Kristusa – bodisi prek očiščevanja bodisi s takojšnjim vstopom v nebeško blaženost bodisi s takojšnjim pogubljenjem za vekomaj. (1022)

• Nedelja je temelj in jedro celotnega cerkvenega leta. (1193)

• Liturgična izročila ali obredi, ki so v Cerkvi dejansko v rabi, so: latinski obred (v glavnem rimski, a tudi obredi nekaterih krajevnih Cerkva, kakor ambrozijanski, ali obredi nekaterih redov) in bizantinski obredi, aleksandrijski ali koptski, sirski, armenski, maronitski in kaldejski. »Cerkveni zbor, zvest izročilu, izjavlja, da ima sveta mati Cerkev vse zakonite obrede za enake glede pravic in časti in da jih hoče v bodoče ohranjati in na vso moč podpirati.« (1203)

• »Ker pa je poželjivost puščena za boj, ne more škodovati tistim, ki ne privolijo vanjo in se ji s Kristusovo milostjo pogumno upirajo. Nasprotno, »če kdo tekmuje, ne dobi venca, če ne tekmuje po pravilih« (2 Tim 2,5).« (1264)

• Odpustke moremo naklanjati ali živim ali rajnim. (1471)

• Nikoli ni dovoljeno storiti zlo, da bi iz tega sledilo kaj dobrega. (1789)

• Če se zaradi posebnih okoliščin kakšnega naroda daje eni verski skupnosti posebno državljansko priznanje v pravni ureditvi države, je potrebno, da se obenem vsem državljanom in vsem verskim skupnostim prizna in zagotovi pravica do svobode v verskih zadevah. (2107)

• Za sv. Pavlom je izročilo Cerkve razumelo Jezusovo besedo v tem smislu, da ne nasprotuje prisegi, če je storjena iz velikega in pravičnega vzroka (na primer pred sodiščem). »Prisegati, to je klicati Boga za pričo resnice, se sme le resnicoljubno, preudarno in ob upoštevanju pravičnosti.« (2154)

• Priseljenec je dolžan s hvaležnostjo spoštovati materialno in duhovno dediščino dežele, ki ga je sprejela, pokoravati se njenim postavam in prispevati k njenim bremenom. (2241)

• Državljan je po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo zahtevam nravnega reda, temeljnim pravicam ljudi ali naukom evangelija. Odklonitev pokorščine državnim oblastem, kadar njihove zahteve nasprotujejo zahtevam pravilne vesti, dobiva svojo opravičenost v razlikovanju med služenjem Bogu in služenjem politični skupnosti. »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega« (Mt 22,21). »Boga je treba poslušati bolj kot ljudi« (Apd 5,29). (2242)

• Odgovorne osebe v podjetjih nosijo pred družbo gospodarsko in ekološko odgovornost za svoje posle. Upoštevati so dolžni blagor oseb in ne le povečevanje dobičkov. Ti so seveda potrebni. Dobički omogočajo realiziranje investicij, ki zagotavljajo prihodnost podjetij. Tako jamčijo zaposlitev. (2432)

• Stavka je naravno zakonita, kadar se pokaže kot neizogibno, če ne nujno sredstvo za doseganje sorazmernega dohodka. Nravno nesprejemljiva postane, če jo spremlja nasilje ali tudi, če so ji naznačeni nameni, ki niso neposredno povezani s pogoji dela ali so v nasprotju s skupnim blagrom. (2435)

• Raztresenost nam odkriva tisto, na kar smo navezani. (2729)

Evharistija

• S posvetitvijo se izvrši spremenjenje bistva (transsubstantiatio) kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Pod posvečenima podobama kruha in vina je Kristus sam, živ in poveličan, navzoč resnično, stvarno in bistveno, s svojim telesom in svojo krvjo, skupaj s svojo dušo in svojim božanstvom. (1413)

• Zaradi Kristusove zakramentalne navzočnosti pod vsako od podob omogoča tudi obhajilo le pod podobo kruha prejeti celotni sad milosti evharistije. (1390)

• Sveto obhajilo, ki je prejem Kristusovega telesa in njegove krvi, poglablja zedinjenje obhajanca z Gospodom, mu odpušča male grehe in ga varuje velikih. (1416)

Homoseksualnost

• Precej številni moški in ženske imajo v sebi prirojena homoseksualna nagnjenja. Niso si sami izbrali svojega homoseksualnega stanja; za večino od njih pomeni to stanje preizkušnjo. Sprejemati jih je treba s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo. V obzirnosti do njih se bomo izogibali slehernemu znamenju krivičnega zapostavljanja. Ti ljudje so poklicani, da v svojem življenju uresničijo božjo voljo, in če so kristjani, da združujejo z Gospodovo žrtvijo na križu tiste težave, na katere lahko naletijo zaradi svojega stanja. (2358)

• Homoseksualne osebe so poklicane k čistosti. S krepostmi samoobvladovanja, vzgojiteljicami notranje svobode, včasih z nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma in z odločnostjo približati krščanski popolnosti. (2359)

Izvirni greh

• Začetek človekovega greha je bila laž skušnjavca, ki je zapeljal človeka v dvomljenje glede božje besede, glede božje dobrohotnosti in zvestobe. (215)

• Zaradi izvirnega greha mora človek pretrpeti »telesno smrt«, s katero bi mu bilo prizanešeno, ko bi ne bil grešil. (1018)

Jezus Kristus

• Božji Sin je posvečen za Kristusa (Mesijo) z maziljenjem Svetega Duha v svojem učlovečenju. (745)

• Cerkev, sledeč apostolom uči, da je Kristus umrl za vse ljudi brez izjeme: »Nobenega človeka ni, ga ni bilo in ga ne bo, ki bi Kristus ne bil zanj trpel.« (605)

• Kristusovo odrešenje obstoji v naslednjem: »Prišel je, da bi dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28), se pravi, da »bi ljubil svoje do konca« (Jn 13,1) z namenom, da bi »bili odkupljeni iz praznega življenja, podedovanega od očetov« (1 Pt 1,18). (622)

• Ko se je Kristus mudil v grobu, je njegova božja oseba še naprej ostala zedinjena tako s svojo dušo kakor s svojim telesom, ki pa ju je smrt medsebojno ločila. Zaradi tega mrtvo Kristusovo telo »ni gledalo trohnobe«. (630)

Krst

• S krstom se odpustijo vsi grehi, izvirni greh in vsi osebni grehi kakor tudi vse kazni za greh. Resnično ne ostane v tistih, ki so bili prerojeni, nič takega, kar bi jim preprečevalo vstop v božje kraljestvo: niti Adamov greh, niti osebni greh, niti posledice greha, od katerih najhujša je ločenost od Boga. (1262)

• V potrebi sme krstiti vsak človek, če ima le namen storiti to, kar dela Cerkev, in če z vodo oblije glavo kandidata ter pravi: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« (1284)

Lastnina

• »Vse jim je bilo skupno« (Apd 4,32). »Resničen kristjan mora na vse, kar ima v posesti, gledati kot na dobrino, ki je skupna vsem. Zato mora biti pripravljen in hiter, ko gre za to, da pomaga bližnjemu, ki je v stiski.« Kristjan je oskrbnik dobrin, ki pripadajo Gospodu. (952)

• Dobrine stvarstva so namenjene celotnemu človeškemu rodu. Pravica do zasebne lastnine ne odpravlja vesoljne namenjenosti dobrin. (1452)

Novo Nebo in Nova Zemlja

• Tudi vidnemu vesoljstvu je torej namenjeno, da bo preoblikovano, »da bi tudi svet sam, obnovljen v svojem prvotnem stanju, brez sleherne ovire služil pravičnim«, deležen njihovega poveličanja v vstalem Jezusu Kristusu. (1047)

• Vse te odlične sadove narave in našega truda bomo namreč potem, ko smo jih v Gospodovem duhu in po Gospodovi zapovedi razvijali na zemlji, znova našli, toda očiščene vsakega madeža, presvetljene in preobražene. Zgodilo se bo to tedaj, ko bo Kristus izročil Očetu večno in vesoljno kraljestvo. (1050)

Obramba

• Podrejenost oblasti in soodgovornost za skupni blagor moralno zahtevata plačevanje davkov, izvrševanje volilne pravice, obrambo dežele. (2240)

• Upiranje zatiranju s strani političnih oblasti se bo zakonito zatekalo k orožju samo tedaj, če so hkrati izpolnjeni naslednji pogoji:

1. v primeru nedvomnih, hudih in podaljševanih kršenj temeljnih pravic;
2. potem ko so bila izčrpana vsa druga sredstva;
3. brez izzivanja še hujših neredov;
4. če obstaja utemeljeno upanje na uspeh;
5. če je nemogoče po pameti predvideti boljše rešitve. (2243)

• Strogo je treba upoštevati natančne pogoje zakonite obrambe z vojaško silo. Teža take odločitve jo podreja strogim pogojem nravne legitimnosti. Hkrati je potrebno:

• da bi bila škoda, ki bi jo napadalec prizadejal narodu ali skupnosti narodov, trajna, velika in nedvomna;
• da so se vsa druga sredstva, da bi temu napravili konec, izkazala kot neizvedljiva ali neučinkovita;
• da se združi več resnih pogojev za uspeh;
• da uporaba orožja ne bo imela za posledico hujšega zla in hujših neredov, kakor pa je zlo, ki naj je odvrnjeno. Moč modernih sredstev razdejanja ima zelo veliko težo pri ocenjevanju tega pogoja.

Take so tradicionalne prvine, naštete v tem nauku, ki se imenuje nauk o »pravični vojni«. (2309)

• Kdor brani svoje življenje, ni kriv za uboj, tudi če je prisiljen, da svojemu napadalcu zada smrtni udarec. (2264)

• Zakonita obramba je lahko ne samo pravica, ampak resna dolžnost tistega, ki je odgovoren za življenja drugih, za skupni blagor družine ali države. (2265)

• Javne oblasti imajo v tem primeru pravico in dolžnost, da državljanom naložijo obveznosti, ki so potrebne za narodno obrambo. (2310)

• Javne oblasti bodo pravšno poskrbele tudi za primer tistih, ki zaradi vzgibov vesti odklanjajo uporabo orožja, čeprav ostanejo dolžni v drugi obliki služiti človeški skupnosti. (2311)

• Varovanje skupnega blagra družbe zahteva, da napadalcu onemogočimo, da bi škodoval. Na tej podlagi je prišlo do spoznanja, da ima zakonita javna oblast pravico in dolžnost, da strogo nastopa z ustreznimi kaznimi, v skrajno težkih primerih ni izvzeta niti smrtna kazen. Iz podobnih razlogov imajo nosilci oblasti pravico, da z orožjem odbijejo napadalca na državo. (2266)

Spoved

• Kadar kesanje prihaja iz ljubezni do Boga, ljubljenega nad vse, se imenuje »popolno kesanje« (kesanje iz ljubezni). Takšno kesanje odpušča male grehe; doseže tudi odpuščanje smrtnih grehov, če vsebuje trdni sklep čimprej pristopiti k zakramentu spovedi. Tudi kesanje, ki ga imenujemo »nepopolno« (attritio), je božji dar, pobuda Svetega Duha. Porodi se iz razmišljanja o grdobiji greha ali iz strahu pred večnim pogubljenjem in drugimi kaznimi, ki grozijo grešniku (kesanje iz strahu). Tak pretres vesti more sprožiti notranji razvoj, ki se po delovanju milosti dovrši z zakramentalno odvezo. Samo po sebi pa nepopolno kesanje ne doseže odpuščanja velikih grehov, pač pa grešnika pripravi, da dobi odpuščanje v zakramentu pokore. (1452–1453)

• Spreobrnjenje ki izhaja iz goreče ljubezni, more doseči grešnikovo popolno očiščenje, tako da ne bi ostajala nobena kazen. (1472)

• Čeprav ni strogo potrebno, Cerkev vseeno živo priporoča spoved vsakdanjih pregreškov (malih grehov). Dejansko nam redna spoved malih grehov pomaga oblikovati svojo vest, bojevati se zoper svoja zla nagnjenja, dati se Kristusu, da nas zdravi, napredovati v življenju Duha. Ko pogosteje prejemamo ta zakrament, dar Očetovega usmiljenja, nas to nagiba, da smo usmiljeni kakor on. (1458)

Sveto pismo

• Naloga, da avtentično razlaga božjo besedo, je bila zaupana samo cerkvenemu učiteljstvu, papežu in škofom v občestvu z njim. (100)

• Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdihnjene in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza nikdar ni bila preklicana. (121)

Vera

• Vera je najprej človekova osebna privrženost Bogu; hkrati in neločljivo pa je tudi svobodna pritrditev celotni resnici, ki jo je Bog razodel. Kot osebna privrženost Bogu in pritrditev resnici, ki jo je Bog razodel, se krščanska vera razlikuje od vere v kako človeško osebo. Prav in dobro je docela se zanesti na Boga in absolutno verovati to, kar Bog reče. Prazno in napačno bi bilo imeti takšno vero v ustvarjeno bitje. (150)

• Nagib (motiv) za to, da verujemo, ni dejstvo, da se razodete resnice kažejo kot resnične in umljive v luči našega naravnega razuma. Verujemo »zaradi avtoritete samega Boga, ki se razodeva in ki se ne more motiti in nas varati«. »Da bi pa bila kljub temu pokorščina naše vere skladna z razumom, je hotel Bog notranji pomoči Svetega Duha pridružiti zunanje dokaze svojega razodetja.« Tako so čudeži Jezusa Kristusa in svetnikov, prerokbe, širjenje in svetost Cerkve, njena plodovitost in trdnost »popolnoma zanesljiva znamenja božjega razodetja, primerna umevanju vseh«, in »motivi (nagibi) verodostojnosti«, ki se kažejo, da »pritrditev vere nikakor ni kak slep vzgib srca«. (156)