Teritorialna obramba Republike Slovenije

Teritorialna obramba Republike Slovenije (tudi Teritorialna obramba Slovenije; TO RS, TOS, TO) je bila predhodnica Slovenske vojske. Posredovanje Varšavskega pakta na Čehoslovaškem leta 1968 je jugoslovanski politični in vojaški vrh prepričal, da Jugoslavija potrebuje bolj učinkovite oborožene sile. Jugoslavija sprejela doktrino o splošni ljudski obrambi ter sklep o ustanovitvi teritorialnih obramb republik in pokrajin. Teritorialna obramba Socialistične republike Slovenije je bila ustanovljena 20. novembra 1968.

Postroj 30. razvojne skupine Teritorialne obrambe Republike Slovenije v Kočevski reki 17. decembra 1990.

Navedki o njej

• Enote TO SRS morajo biti izurjene, dobro oborožene in mlade. (Ivan Maček Matija o konceptu delovanja teritorialne obrambe)

• Do sedaj je veljala odločitev, da teritorialne enote orožja iz nove proizvodnje sploh ne morejo dobiti. Ker je naša proizvodnja šibka in ne more zadostiti niti regularni armadi, smo predlagali, da bi nekatere stvari kupili zunaj, če bi imeli za kaj takega priložnost. Ob razmišljanju, kje iskati zveze za nakupe zunaj, je naš štab sklenil, da se bomo obrnili predvsem na manjše države (Švica, Švedska) in na tiste, ki niso članice pakta NATO. Odločili smo se, da bomo nabavljali predvsem tisto, česar pri nas ni. Menimo namreč, da bi se znašli v zelo podrejenem položaju, če ne bi bili opremljeni vsaj z najnovejšimi napravami za odkrivanje sovražnika. (iz pisma, ki ga komisar štaba Teritorialne obrambe Albert Jakopič 15. avgusta 196 pisal Titu)

• Vsi smo sicer izhajali iz bojazni pred napadom z vzhoda, vendar smo Slovenci že od vsega začetka govorili o splošnem ljudskem odporu in ne obrambi. Pojem obramba zajema le oborožen odpor, splošni ljudski odpor pa je vključeval civilni, pasivni in oboroženi odpor. Zelo pomembna razlika je bila tudi v tem, da si je JLA predstavljala TO kot silo drugorazrednih (po starosti in sposobnostih) vojakov, mi pa smo želeli formirati operativne in hitre enote, dobro oborožene in z mladimi borci, ki sicer ne bi sodelovale v začetnih operacijah, bi pa nosile vso težo oboroženega odpora ob morebitni okupaciji. Predvsem pa naj bi bila TO oborožena hrbtenica odpora celotnega prebivalstva. (Bojan Polak, slovenski general in prvi poveljnik slovenske teritorialne obrambe)

• V tem času smo uspeli ustvariti veliko vojsko teritorialne obrambe.( slovenski general in poveljnik slovenske teritorialne obrambe Rudolf Hribernik leta 1974)

• v TO smo v zadnjem obdobju dosegli velik napredek, pripadniki njenih enot so glede na sedanje možnosti naše vojne industrije oziroma glede na njihove naloge že zelo dobro oboroženi, pri tem so enote, ki imajo pri vseljudskem odporu odgovornejše naloge, deležne več pozornosti. (slovenski general in načelnik generalštaba JLA Stane Potočar leta 1976)

• Teritorialna obramba v SR Sloveniji je materialno dobro pripravljena, večina enot je oborožena z najsodobnejšim orožjem, tiste, ki pa še niso, bodo v kratkem dobile vse, kar potrebujejo. To smo zagotovili z načinom financiranja: vseljudska obramba je postala skrb združenega dela in pri tem ni večjih težav. (slovenski politik Franc Šetinc leta 1977)

• Pri izbiri poveljnikov teritorialne obrambe smo imeli zelo srečno roko. Bili so izvrstni vojaki in pravi Slovenci. Ta ocena velja za vse. Izjema je bil zadnji, general Ivan Hočevar, ki je priznaval samo Generalštab. Vendar smo dobili pred njegovim imenovanjem tudi zanj zelo ugodne ocene. Zanimivo pa je, da armada prav pri njemu ni spoštovala zakona, po katerem poveljnika republiškega štaba TO ni bilo mogoče imenovati brez pisnega pristanka republiškega vodstva. (Alojz Briški, slovenski politik)

• Oblikoval se je tudi tretji del vojaške organizacije, katerega so nekatere republike skušale izvzeti iz kontrole Vrhovnega poveljstva - Predsedstva SFRJ. V Sloveniji zadeve okoli t.i. narodne zaščite nikoli niso bile pripeljane do konca. Slovensko vodstvo je vztrajno trdilo, da narodna zaščita ni oborožena oziroma, da je oborožena samo z lovskim orožjem, ter da sodeluje z milico, posebno na mejnih območjih, kjer naj bi opravljala mejno kontrolo namesto t.i. prostorskih struktur teritorialne obrambe. Nadaljnje razlage so se nanašale na pozitivne izkušnje narodne zaščite iz časa NOB na okupiranih področjih Slovenije. Nikoli dovoljena ter brez pravnega statusa in regulative v zakonodaji SLO je Narodna zaščita organizirano dočakala vojno leta 1991. (Branko Mamula, jugoslovanski obrambni minister in načelnik generalštaba JLA)

• Teritorialna obramba, takšna, kakršna je bila ustvarjena ob koncu 60. in na začetku 70. let, je bila objektivno velika prevara. Zagovorniki takšne TO so utemeljevali svoja prizadevanja s potrebo, da bi organizacijo oboroženih sil prilagodili zahtevam političnega sistema socialističnega samoupravljanja.(Veljko Kadijević leta 1990, jugoslovanski obrambni minister in general)

• V 22 letih smo dodobra spoznali, preverili in utrdili razloge za obstoj Teritorialne obrambe. Danes je jasno, da jo še vedno potrebujemo. Teritorialna obramba ni prevara, je realna organizacija, pripravljena in sposobna preprečevati zunanje pritiske in odvračati posege, če bi bilo treba, pa tudi braniti Republiko Slovenijo in Jugoslavijo... Če bi bilo treba, bo Republika Slovenija dokazala, da ne dovoli pritiskov od kogar koli. (Predsednik slovenske vlade Lojze Peterle postroju, 30. razvojne skupine Teritorialne obrambe Republike Slovenije v Kočevski reki 17. decembra 1990)

• Reorganizacijo JLA sta najbolj vneto zagovarjala Edvard Kardelj in Vladimir Bakarić. Ustanovitev TO je bila vsekakor politična odločitev. Novi državni sekretar za ljudsko obrambo Nikola Ljubičić in generali JLA so TO nasprotovali, vendar zahtevi vrhovnega poveljnika ter hkrati predsednika države in ZKJ odkrito niso smeli nasprotovati. (Mirko Munda, slovenski novinar)

• Slovenska teritorialna obramba je bila vedno prva, najboljša, dobro vodena, dobro organizirana.(Ivan Dolničar, slovenski general in partizan)

• Za obdobje razvoja TO je ogromen pečat dal poveljnik Rudolf Hribernik - Svarun. Star sem bil 24 let, ko sem se kot rezervni podporočnik prvič srečal z njim. V Ljubljano me je predstavit peljal poveljnik pokrajine, da bom prevzel dolžnost poveljnika Pokrajinskega štaba na Gorenjskem. Ko sva prišla v njegovo pisarno, me je vprašal, ali razmišljam, da bi kdaj sedel v tej pisarni. Vzelo mi je sapo! In nadaljeval je: 'Če ne razmišljaš tega, je bolje, da te dolžnosti ne prevzameš.' Te besede so se mi povrnile čez 15 let, ko sem v tisti pisarni res sedel. (Janez Slapar, slovenski general in načelnik Republiškega štaba Teritorialne obrambe Republike Slovenije med vojno za Slovenijo)

• Kljub poskusom podreditve s strani JLA pa je teritorialna obramba še vedno ostajala izrazito slovenska, takšno so jo videli njeni pripadniki in tudi prebivalstvo. Kamor so med vajami prišli teritorialci s svojimi značilnimi kapami, so jih ljudje pozdravljali kot 89 slovensko vojsko. Večina pripadnikov je dosledno uporabljala slovenski jezik pri poveljevanju in vseh stikih. V odnosih z aktivnimi oficirji JLA se je vedno čutila rahla zadrega. Teritorialec je želel ohraniti svojo slovenščino, oficirju JLA je bila sprejemljiva samo srbščina. Oficirji JLA in aktivni oficirji JLA, ki so bili razporejeni v TO, so hodili med teritorialce v lepih uniformah aktivnih oficirjev in so si samo ob redkih vajah na terenu oblekli običajne terenske uniforme, ki so bile edino kar so poznali vsi drugi pripadniki TO. V preprostih vojaških uniformah iz debelega sukna, »čoje«, kot se je imenovalo, so bili precej neugledni in vedno malo pomečkani. Tako so bili že po videzu manj vredni od oficirjev JLA, poleg tega pa večina oficirjev JLA podcenjujočega odnosa do teritorialcev niti ni preveč skrivala. Zlasti oficirji so v medsebojnih stikih to čutili in v njih je začel naraščati odpor do oficirjev JLA. K temu so pripomogli tudi oficirji JLA iz RŠTO, ko so prihajali k nižjim štabom in enotam. Pogosto so se obnašali primitivno in naduto. (Janez J. Švajncer, slovenski general in zgodovinar)

• Slovenska Teritorialna obramba se je od ustanovitve leta 1968 razvijala drugače kot formacije v drugih republikah prejšnje države. Tudi navzven se je razlikovala od JLA, po tem, da njeni pripadniki niso nosili kape »titovke« in da je namesto plašča JLA (šinjela) TO imela planinsko pelerino. Maloštevilni poklicni pripadniki in večinski rezervni sestav TO so v njej videli vnovično obuditev leta 1945 ukinjene slovenske vojske. Od vsega začetka je v TO veljal slovenski poveljevalni jezik, leta 1977 je izšel prvi vojaški slovar. V nasprotju s preostalimi republikami, kjer so štabom TO poveljevali častniki JLA, so slovenskim poveljevali slovenski rezervni častniki. Pokrajinski in občinski štabi ter enote TO so se usposabljali za obrambo pred močnejšim sovražnikom na začasno zasedenem ozemlju. (Ivan H. Kukec, slovenski častnik)

• JLA je za zajebancijo ustanovila Teritorialno obrambo, Slovenci pa so iz nje naredili resno republiško vojsko.(Tomo Fila, srbski odvetnik)

• Oborožene sile so reorganizirali tako, da so bistven del titoizma na področju obrambe, splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito ter vojaški izraz obojega – teritorialno obrambo, v kateri so videli nevarnost nacionalnih, republiških vojsk, spremenili in dejansko izničili. Vojska se je glede obrambe postavila v monopolen položaj. Bistven namen pri tem pa je bil predvsem izničenje Teritorialne obrambe republike Slovenije, ki jim je bila trn v peti vse od nastanka leta 1968. Že kaj kmalu po oblikovanju enot teritorialne obrambe konec šestdesetih let so v vrhu JLA skovali afero z nakupom orožja za potrebe slovenske TO v Franciji, kar so Titu prikazali kot oblikovanje nacionalne vojske z namenom odcepitve Slovenije, nato pa nekaj let kasneje s sodelovanjem srbske Službe državne varnosti še t. i. Akcijo Vrh oziroma afero Zelena knjiga. (Zdenko Čepič, slovenski zgodovinar)

• Operativna akcija Vrh je zajemala "sumljivo" oboroževanje TO Slovenije. Akcijo je neposredno vodil takratni načelnik Kog vojaškega področja Ljubljana, major (pozneje polkovnik) Rudjero Faraguna - Rudi. Bil je odličen operativec in je imel zelo širok krog prijateljskih zvez. Nekaj jih je pozneje, ko je odhajal v pokoj, predal tudi meni. Skupaj sva tudi potovala v tujino zaradi protiobveščevalne zaščite Titovih obiskov. Zeleno knjigo so v bistvu sestavljali telegrami avstrijskega vojaškega atašeja, ki so jih organi SDV našli septembra 1973. Po mnenju slovenskih politikov je šlo za zmontirano vohunsko afero, s katero je varnostna služba JLA hotela kompromitirati slovensko politično vodstvo in poveljstvo TO. Šlo naj bi za dokončen obračun s slovenskim separatizmom, ki je snoval tajne projekte slovenske vojske, konfederalne ZKS in popolne ekonomske avtonomije. (Marijan F. Kranjc, slovenski general in publicist)

• V resnici je TO zaživel zgolj v Sloveniji, drugje ni bilo interesa ali so jo popolnoma podredili vojski. (Božo Repe, slovenski zgodovinar)

• Ustanovitev Teritorialne obrambe leta 1968 je bilo zgodovinsko pomembno dejanje, ki je tesno povezalo oborožene sile z ljudmi, in ki smo ga v Sloveniji od samega začetka jemali zelo resno.(Danilo Türk, slovenski diplomat in politik)

• Z novo doktrino splošne ljudske obrambe je zgodovina republikam ponudila priložnost za lastno organiziranost na obrambnem področju in v Sloveniji je bila ta priložnost najbolje izkoriščena. V njej so odgovorni videli novo priložnost ponovnega zametka slovenske vojske, ki jo je Slovenija izgubila leta 1945. Tako se je, ne glede na njen celoten razvoj, vzpone in padce, prepodrejanje in številne organizacijske spremembe, Teritorialna obramba razvila v spoštovanja vredno oboroženo silo. Med samimi pripadniki TO in med prebivalstvom je vse bolj postajala slovenska narodna vojska in le kot taka tudi del Oboroženih sil Jugoslavije.(Ladislav Lipič, slovenski general)

• Iz slovenskih pričakovanj glede vojske, samozavesti republiške politične elite, zlasti skupine okoli Staneta Kavčiča, geopolitičnih in strateških okoliščin ter spremenjene vojaške doktrine se je napajalo slovensko vztrajno posvečanje »vsenarodni obrambi«. Dodali bi lahko tudi večjo organizacijsko kulturo glede na druge jugoslovanske republike in, kar ni nepomembno, pomembne politične tutorje. Še dolgo v sedemdeseta leta je to bil predvsem upokojeni, a nadvse vplivni Ivan Maček, ki ga je politično vodstvo pooblastilo, da je »imel roko« nad vojaško organizacijo in vsenarodno obrambo sploh. (Damijan Guštin, slovenski zgodovinar)

• Leta 1968, po sovjetskem vdoru na Češkoslovaško, je bilo prvo kritično obdobje, v katerem je šlo za ogroženost Jugoslavije. Takrat se je formirala Teritorialna obramba in tega je bil Kardelj izredno vesel: prišel je iz Beograda in nam, ožjemu vodstvu, razlagal pomen Teritorialne obrambe ter nas spodbujal, naj se zavzamemo zanjo. Moram reči, da je Popit pri osvajanju koncepta Teritorialne obrambe odigral izredno pomembno vlogo, partizanska struktura pa je z njo dobila zadoščenje, saj so slovensko partizansko vojsko leta 1945 razformirali, s čimer se partizanski poveljniki niso nikoli sprijaznili. (Andrej Marinc, slovenski politik)

• Teritorialci, ki so leto za letom preživeli nešteto ur na vojaških vajah in ki so bili trdno odločeni, da tudi za najvišjo ceno zavarujejo samostojno Slovenijo, po osamosvojitvi niso bili vredni niti tega, da bi jim kdo stisnil roko in morda rekel hvala. Nihče ni pričakoval velikega in bučnega slovesa, a da nas bo veliko kar na cesti izvedelo, da nismo več teritorialci, vojaki, podčastniki in častniki, da nas ne potrebuje več, ne, tega nismo pričakovali. (Jože Kuzman, slovenski častnik in publicist)

• Leta naporov, usposabljanj, vojaških urjenj ter zagotavljanja materialnih razmer za delovanje in dvigovanje bojne pripravljenosti enot in štabov Teritorialne obrambe Slovenije so leta 1991 končno obrodila bogate sadove. Naložba v Teritorialno obrambo - oboroženo silo slovenskega naroda se je ob koncu prejšnjega stoletja in tisočletja pokazala kot ena najboljših in učinkovitih naložb slovenskega naroda v vsej njegovi zgodovini. Teritorialna obramba je ob minimalnih izgubah uspešno vojaško obranila Slovenijo in postala ena najuspešnejših organizacij v zgodovini Slovencev. Svoje poslanstvo je v celoti izpolnila. S tem si je trajno zagotovila odlično mesto na spoštljivi lestvici narodovega spomina. Spomin nanjo bo morda sčasoma rahlo obledel, a hvalevredna dejanja bodo ostala trajno zapisana v narodovi zgodovini. (Tomaž Teropšič, slovenski zgodovinar)