Edvard Kardelj

Edvard Kardelj, slovenski politik, komunist, ideolog in marksistični teoretik, 1910–1979.

Rojstvo	27. januar 1910({{padleft:1910|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:27|2|0}}) Ljubljana
Smrt	10. februar 1979({{padleft:1979|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:10|2|0}}) (69 let) Ljubljana
Državljanstvo	Cislajtanija  Država Slovencev, Hrvatov in Srbov  SHS  Kraljevina Jugoslavija  Demokratična federativna Jugoslavija  Federativna ljudska republika Jugoslavija  SFRJ
Poklic	politik, učitelj, partizan
Pokopan	Grobnica narodnih herojev

Navedki

• Na usodo našega, stoletja mučenega in zatiranega slovenskega naroda, ki je pretrpel v svoji zgodovini vse, kar more pretrpeti majhen narod, nikoli svoboden narod, se grozeče kopičijo oblaki, ki jim ni primere v njegovi zgodovini. Na kocko je postavljen njegov narodni obstoj v trenutku, ko je on sam – zaradi razcepljenosti in neenotnosti – neoborožen in nesposoben za obrambo. (v manifestu ustanovnega kongresa KPS leta 1937)

• Slovenski narod je med tistimi, ki jih ta osvajalna in vojna politika hujskačev najbolj ogroža. Slovenija leži na križišču, kjer se sekajo poti na Balkan in odtod dalje na Bagdad, pot iz srednje Evrope prek Trsta na Sredozemsko morje ter pot iz Italije v Podonavje. To jasno dokazuje veliko pomembnost Slovenije tako za Hitlerja kot za Mussolinija, in nobenega dvoma ni, da je Slovenija ena tistih dežel, po kateri nameravajo fašistični roparji najprej stegniti svoje roke. (v manifestu ustanovnega kongresa KPS leta 1937)

• Slovenski narod mora dobiti svoj lastni demokratično izvoljeni parlament. Treba je podpreti boj slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji za svoje narodne pravice, kajti slovenski narod se ne more in ne sme odpovedati svojega starega cilja: Združene in svobodne Slovenije. (v manifestu ustanovnega kongresa KPS leta 1937)

• Jugoslavija ima pomen za Slovence samo toliko in dotlej, dokler bodo v njej in z njo zavarovani slovenski narodni interesi. (zapis iz leta 1939)

• Poudarjate da se slovensko ljudstvo bori za nacionalno svobodo in za bratstvo z vsemi jugoslovenskimi narodi, da pa ne dovoli nikomur, da bi se vnaprej določale oblike bodočega sožitja slovenskega ljudstva z drugimi narodi Jugoslavije, z drugimi besedami, da hoče slovenski narod najprej doseči svojo neodvisnost in šele nato razpravljati o bodoči Jugoslaviji. (iz pisma Glavnemu poveljstvu slovenskih partizanskih čet v začetku septembra 1941)

• Slovenski narod sovraži okupatorje; toda še tisočkrat bolj sovraži lastne Judeže, ki so vstopili v okupatorjeve vrste (oktober 1942)

• Slovenska partizanska vojska je zagrabila za orožje zato, da bo svobodo iztrgala iz sovražnikovih rok.

• Hudič je to, da naši ljudje tako radi padajo iz ekstrema v ekstrem. Enkrat mesarska nagnjenja, drugič nerazumljiva sentimentalnost ... tolci in sej preplah, le tako se začetek državljanske vojne razvije v našo korist. (v pismu Alešu Beblerju)

• Duhovne v četah vse postreljajte, prav tako oficirje, intelektualce ter zlasti kulake in kulaške sinove. (v pismu Ivanu Mačku-Matiji leta 1942)

• Slovenski narod stopa v bodočo Jugoslavijo po lastni volji, oprt na svojo pravico do samoodločbe. O federativni ureditvi bodoče Jugoslavije ne more biti nobenega dvoma več in da bo ves slovenski narod v bodoči Jugoslaviji predstavljal posebno federalno enoto, kjer bo sam svoj gospodar, o tem tudi ni nobenega dvoma več (na zasedanju Avnoja v Jajcu leta 1943)

• V novo jugoslovansko državno skupnost smo Slovenci vstopili kot svoboden narod.in po svobodni odločitvi. To pomeni, da se zavedamo tako svojih pravic v tej državni skupnosti kakor svojih obvez nasproti njej. (na zasedanju SNOS-a februarja 1944)

• Nova Jugoslavija ne nastaja na podlagi kompromisov med srbskim narodom in v stati Jugoslaviji zatiranimi narodi, ali bolje rečeno na podlagi kompromisov med vladajočimi srbskimi, hrvatskimi, slovenskimi in drugimi reakcionarnimi klikami, temveč kot posledica prepričanja vseh narodov Jugoslavije, da je federativna Jugoslavija najboljša in najtrdnejša oblika za maksimalno zagotovitev svobodnega razvoja slehernega izmed njih. (na zasedanju SNOS-a februarja 1944)

• Najkasneje v teku treh tednov bodo razpuščena sodišča nacionalne časti, vojna sodišča bodo sodila samo vojnim osebam, vse drugo bodo prevzela redna sodišča. Proglašena bo nova amnestija. Nimate torej nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot doslej. (poziv k pospešitvi likvidacij po koncu vojne junija 1945)

• Jugoslavija postavlja zahteve, da se te pokrajine – prav tako kot tudi slovenski del Koroške in nekateri drugi deli našega ozemlja, ki so ob koncu pretekle vojne ostali izven meja stare Jugoslavije – priključijo nam. Mi ne zahtevamo nič tujega, samo našo etnografsko mejo.(na mirovnih pogajanjih leta 1946)

• Mislim, da je bilo zgolj naključje, da tudi v Trbovljah ni bilo treba intervenirati z orožjem! (24. januarja 1958 na plenumu CK ZKS o stavku rudarjev v Trbovljah)

• Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija, srečo si lahko človek ustvari samo sam.

• Zavedam se, da ustavna razglasitev dosmrtnega predsednika ni ravno kompliment za demokratično deželo. Toda to sem moral storiti prav zavoljo države in njenega funkcioniranja. Prej so bili vsi državni funkcionarji pri svojem delu na določen način onemogočeni. Tito je o vsakem dvomil. Vsakogar se je bal, da mu hoče vzeti oblast. Zlasti nekaj nas je bilo pod tem udarom.

• Praktično ničesar ni mogoče napraviti. Nobene spremembe na boljše niso mogoče.

• Če je še tako neizmeren in zamotan svet, vendarle ni tako dovršen in tako dokončen, da ne bi potreboval tudi moje pomoči in mojih hrepenenj. (v knjigi Potovanje skozi čas)

• Slovenija mora biti sprejemljiva za Jugoslavijo, Jugoslavija pa je taka, da jo Slovenija lahko sprejme.

• Jugoslavija je zgodovinsko začasna tvorba, ki se bo morala nujno preoblikovati. Potem bomo Slovenci, razumljivo, spet z Avstrijci in Italijani, vi, Srbi, pa se boste povsem naravno obrnili k Bolgarom in drugim pravoslavnim narodom, ki so vam zgodovinsko neprimerljivo bližji.

Navedki o njem

• »Bil je čokat, racajoč, malce grbast in malce šepav človek širokega obraza. Brke in obraz, še bolj pa trmasto, surovo in oblastno vedenje so ga delali na las podobnega sovjetskemu zunanjemu ministru Molotovu, čigar zvesti hlapec je tudi bil. Ta Titov zastopnik je govoril v nerazumljivem jeziku, tolkel je po mizi, zmerjal na vse strani s fašisti in reakcionarji … (Ivan Andrejčič)

• Malo šepast, umen, hladen, neoriginalen, miren, nevsiljiv s čimerkoli, zainteresiran zlasti za praktične rezultate, nedoktrinaren, trden, v formi popustljiv in v stvari nekompromisen, osebno skromen, priljubljen, do skrajnosti požrtvovalen in delaven, metodičen v organizaciji. (Izidor Cankar, slovenski literarni kritik in diplomat)

• Res je, da je Kidričeva aktivnost v in za Osvobodilno fronto večkrat bolj vidna, zato mu je zgodovina še živečemu podelila častni naslov duše osvobodilne fronte, toda Kardelj je bil v vseh usodnih slovenskih dneh v OF stalno navzoč, čeprav je njegovo takratno delo v vsakem pogledu že presegalo slovenski okvir. Tako je Kardeljeva in Kidričeva skupna genialna ideja, da sta subjektivni sili OF dve, KP in narodnostna zavest, kar je bila v takratni ideologiji ljudskih front velika novost. (Metod Mikuž, slovenski duhovnik in zgodovinar)

• Ob neki priložnosti sta se Kardelj in Bakarić vozila po Savudriji v Bakarićevem mercedesu. Takrat sta tudi uredila to zadevo. Slovenci te prodaje Savudrije še do danes niso pozabili. (Vladimir Dedijer, srbski pisec in politik)

• Do skrajnosti je želel demokratizirati tako projekcijo graditve socializma, v kateri ima ideološko-strateški monopol v rokah en subjekt, organiziran po načelih boljševistične partije. Prek teh meja ni šel in ni verjel, da je mogoče iti. Bil je trdno prepričan, da ima marksizem-leninizem še vedno monopol nad socializmom. Verjel je, da marksizem ni samo ideologija, ampak tudi znanost. V taktičnem pogledu je prekoračil okvire Kominterne - v idejno-filozofskem nikoli. Državljanu je hotel dati čim več prostora, obenem pa je zahteval, da se giblje pod dežnikom politike, ki jo odreja vsevedno vodstvo. Nekoč smo to imenovali dirigirana demokracija. (Stane Kavčič, slovenski politik)

• Iz Jugoslavije je ustvaril laboratorij stalnih reform, a ni dosegel končnega cilja – transformacije Jugoslavije v zvezno državo po vzorcu Evropske gospodarske skupnosti – in ni mu uspelo ustvariti tega, kar je želel, /.../ da bo pri nas svoboda po vzoru Hyde Parka. (Dušan Bilandžić, hrvaški politik in zgodovinar)

• Moja prva asociacija za Kardelja bi bila karikatura, ki je bila objavljena ob pripravi zvezne ustave 1974 – pisci členov modrujejo o ustavi, nakar ugotovijo, da je nerazumljiva, zato je primerna za sprejem. (Željko Oset, slovenski zgodovinar)

• Nobenega dvoma ni, da je bila Slovenija njegov fevd, vse pomembnejše odločitve v Sloveniji so bile sprejete v skladu z njegovo voljo, če se je nekdo odločil drugače, kot Stane Kavčič, je bil odžagan. (Jože Pirjavec, slovenski zgodovinar)

• Kardelj je čutil, da je treba še nadalje spreminjati razmere, bal se je eksplozije nacionalnih napetosti v kolikor nacionalne entitete ne bodo dobile večjih pravic. Kardelj si je po nacionalnih napetostih v začetku sedemdesetih let - še zlasti na Hrvaškem - izmišljal različne, tudi zelo komplicirane sistemske rešitve, strukture in nove modele upravljanja z državo in gospodarstvom. V bistvu mu je bil cilj sproščanje nacionalnih napetosti. Konec Jugoslavije se je začel predvsem z demontažo in grobim napadanjem in zavračanjem Kardeljevih rešitev na področju mednacionalnih odnosov v Jugoslaviji. (Janez Stanovnik, slovenski politik)

• Kardelj je svojemu revolucionarnemu in narodnoosvobodilnemu delovanju podredil vse, tudi osebna čustva in družino. Žene Pepce prvi dve leti vojne sploh ni videl. Italijani so jo zaprli že leta 1941, jo v zaporih mučili in nato obsodili na dvajset let zapora, iz katerega je prišla po italijanski kapitulaciji. Sin Borut je bil med vojno ilegalček, zanj so skrbeli drugi. Nedvomno so osebne in družinske izkušnje iz predvojnega in medvojnega delovanja pomembno, če ne odločilno vplivale tudi na njegovo politično razmišljanje, seveda pa velja tudi obratno, njegova politična (revolucionarna) dejavnost je odločilno vplivala na njegovo usodo. (Božo Repe, slovenski zgodovinar)

• Bržčas je Kardelj v svetu najbolj znan po omembi v Solženicinovem opusu, kjer nastopa kot staliniste razburjajoči pismouk maršala Tita. (Igor Grdina, slovenski zgodovinar)

• Kardelj je manj atraktiven, a veliko bolj pozitiven lik, saj je s svojo prilagodljivostjo in taktiziranjem skušal pač rešiti, kar se je rešiti dalo. Bil je tragična osebnost. V Jugoslavijo pravzaprav ni nikoli popolnoma verjel. Zdela se mu je prehodna rešitev, ki jo bodo Slovenci presegli, ko se bo v Evropi uveljavil socializem. (Jože Pirjavec, slovenski zgodovinar)

• Ko boste podrli Kardeljev spomenik, pridem v Slovenijo. Pridem, pa četudi iz groba. (Stevo Žigon, slovensko-srbski igralec)