Wikinavedek

Niko Kavčič

slovenski bančnik

Niko Kavčič, slovenski partizan, pripadnik UDBE, politik in bančnik, 1915–2011.

Portret
Rojstvo 7. december 1915({{padleft:1915|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})
Škofja Loka[d]
Smrt 31. oktober 2011({{padleft:2011|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:31|2|0}}) (95 let)
Državljanstvo  Slovenija
 SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija[d]
 Avstro-Ogrska[d]
Poklic bankir, partizan
uredi
  • Moji starejši nemški kolegi so bili izkušeni profesionalci. V medsebojnem občevanju so uporabljali izključno nemški jezik, saj jim je šla slovenščina trdo z jezika. Za široko mrežo komitentov in za banko je bila njihova odločilna prednost zgodovinsko poznavanje gospodarskih razmer, ki so jih suvereno obvladovali. Ker sem imel popoln dostop do kartoteke bančnih komitentov, sem se lahko kmalu prepričal, da na Slovenskem gospodujejo in imajo v svojih rokah pretežni del premoženja, proizvodnje in tržnega prometa ljudje tuje narodnosti.[1]
  • Prvič me je v OF in partizane pripeljala visoka zavest, da sodelujem v zgodovinski borbi za socialno in politično osamosvojitev slovenskega naroda, in drugič zadovoljstvo, ker smo napredni sokoli v njenih vrstah našli svoje mesto. (iz pisma Maksu Krmelju decembra 1942)[2]
  • Glede članstva v KP, pa lahko potrdim, da sem pristaš materialističnega svetovnega nazora, vendar ne bi bil iskren, če ne bi priznal, da mi bo že samo misliti, kaj šele ravnati v duhu leninizma in stalinizma delalo še velike preglavice.(iz pisma Maksu Krmelju decembra 1942)[3]
  • Na drugi strani želim poudariti visoko narodno zavest, mržnjo in preziranje do klečeplazenja in hinavščine, kar nas je že takoj prve dni potegnilo v vrtinec narodnoosvobodilnega boja ter nas končno moralo privesti v aktivne partizanske vrste, koder smo šele mnogi doživljali težka zapostavljanja in omalovaževanja, bodisi s strani vodstva, kakor partizanov samih... (iz pisma Maksu Krmelju decembra 1942)[4]
  • Slovenija zdaj svojo zgodovinsko težo zato, ker je bil na zboru odposlancev v Kočevju oktobra leta 1943 sprejet ukaz o priključitvi Primorske Sloveniji. Naše vojaške enote so leta 1945 prve stale v Trstu, Gorici in v Beneški Sloveniji. Tega ne moremo zamolčati. To je zgodovinsko potrjeno in to moramo našim zanamcem neprestano ponavljati.[5]
  • Orožarske afere Nad Slovenijo kot da se v 20. stoletju poleg vseh osvoboditeljskih ambicij vleče še prekletstvo z orožarskimi aferami, ki so se tragično zajedale v slovenske politične razmere. Naj spomnim: začel jih je Rudolf Maister novembra 1918 z napadom na skladišče v Meljski kasarni, kar je bilo pogoj, da je lahko uspešno premagal nemško mestno politično oblast v Mariboru. Druga, bolj nevarna, se je pripetila Kidriču leta 1944, sledi ji poseg Teritorialne obrambe leta 1970. Medtem je Maček desetletja v največji konspiraciji za neke izredne razmere v Kočevskem Rogu zbiral in zbral orožje za več kot 10.000 moderno oboroženih pehotnih vojakov. O tem sedanja oblast molči in noče z jasno besedo na dan; javnost raje slepi z oddajo orožja jugoslovanski vojski, in sicer orožja, ki je bilo registrirano po rajonskih odsekih Teritorialne obrambe. Celo Katoliški akciji med vojno ni bilo prizaneseno. Stanko Kociper nam v svoji knjigi ve povedati, da je jeseni 1944 gestapo po župnijah in samostanih v Ljubljani odkril skladišča različnega orožja. Načelnik domobranskega štaba Peterlin in mnogi drugi domobranci so zaradi tega morali v Dachau. Mačku bi sicer lahko očitali njegove dogovore in pogosta srečanja z generali v Sloveniji – srbskimi in drugimi. Toda niti eden od njih ni nikoli prestopil zapornic Gotenice (KOS je tudi o tem sestavljal svoja poročila.) Nova afera z orožjem v osamosvojitvenem času pa se je odvijala pred našimi očmi in že leta obremenjuje politično ozračje Slovenije.[4]
  • Moja teza je bila in še zdaj je, da več kot 30 odstotkov tujega kapitala ne sme priti v domovino, iz tega ključa sem izhajal, takrat smo imeli še dosti zdomcev s kapitalom, tako bi lahko ustvarili možnost sistematičnega, počasnega odkupa … A je šlo drugam, zgodilo se je, kar se je, s pidi se je ta stvar do kraja povampirila.[6]
  • Te stvari imajo svoj izvor v profesionalnem neznanju, ki smo ga leta 1991 zakoličili s tem, ko smo ustavo postavili, jo naredili po zahodnem zgledu, nimamo pa operativcev, ki bi jo realizirali, obdržali smo stare instrumente vladanja. Nimamo neke konsistentne smeri pozitivnega razvoja. In to je ura resnice.[6]
  • Koper je posebna kategorija. Z njim imamo tipalke po vsem svetu, prek njih slovenski narod dobiva širino prek svojih meja.[5]
  • Imeli smo 20 procentov jugoslovanskega plačilnega prometa. Podružnice smo ustanavljali povsod – v New Yorku, ampak ta je bila bolj za lase privlečena, potem na Dunaju ..., posredno v Trstu pa Gorici. Smo imeli kakšnih 180 bančnih povezav s svetom. Take banke nikoli več ne bomo imeli … To smo zapravili. So nas upoštevali. Dve stvari so poznali v svetu: Tita pa Ljubljansko banko.[7]
  • Soglašam s tistimi, ki menijo, da bi v internetski dobi veljalo zanemariti preteklost in raje naravnati pogled v prihodnost. Vendar prihodnosti brez zgodovinskih temeljev ni.[8]
  • Če ob koncu še enkrat pomislim na prehojeno pot z Igorjem Bavčarjem in Janezom Janšo, mi je žal, da nismo izpeljali tudi drugega dela politične naloge - v mislih imam sodobno slovensko levico. Ta je sedaj takšna, kakršna je - rahitična in brezkrvna; kot kaže, bo še dolgo bolehala.[5]
  • Nisem proti mladim, sem pa proti pokvarjenim.[5]
  • Te stvari imajo svoj izvor v profesionalnem neznanju, ki smo ga leta 1991 zakoličili s tem, ko smo ustavo postavili, jo naredili po zahodnem zgledu, nimamo pa operativcev, ki bi jo realizirali, obdržali smo stare instrumente vladanja. Nimamo neke konsistentne smeri pozitivnega razvoja. In to je ura resnice ... Okrog proračuna nimamo izdelanega finančnega mehanizma. Bistvo našega sistema je v nezgrajenem finančnem mehanizmu. To pa je posledica neznanja in strankarskih ambicij, in ne državotvornih politikov.
  • Iz ušes sta ji visela dva diamantna obeska. Takoj zatem sem poslušal, kako za bolno mladenko zbirajo zamaške. Naj bi ona pri priči snela tiste obročke in jih vrgla v fond zamaškov. (o Katarini Kresal) [9]
  • Nikomur se nisem nikoli priklanjal. Imam sedmi čut, ki ni podrejen nobenim povezavam, ki se tukaj spletajo; za sabo imamo desetletja življenjskih izkušenj in delam svoje analize o naši razvojni politiki, ki me skrbijo. Jaz sem svoje doživel. Zdaj mi ne gre samo za moje potomce, pač pa tudi zato, da vsaj še sto let obdržimo slovenski narod. Iščem rešitve. Teh pa ne bomo našli, če se bomo zaprli, pač pa tako, da se povežemo z Evropo.[5]

O njem

uredi
  • Na vseh teh vodilnih položajih v bankah se je zavzemal predvsem za troje: osamosvajanje slovenskega bančništva od beograjskega, združevanje razdrobljenih slovenskih bank v eno in močno povezavo, kar je hkrati pomenilo postavljanje finančnih temeljev za slovensko osamosvojitev. (Miha Naglič, slovenski esejist in filozof,)[10]
  • N. Kavčič je s tihotapskim denarjem ustanovil številna slovenska podjetja in ustvaril veliko premoženje, ki ga nekateri črpajo še danes. Tudi po letu 1990 so s tem denarjem ustanavljali in podpirali politične stranke, časnike, revije … Ta način funkcioniranja se je dobesedno zažrl v slovensko bit. Marsikdo ali pa vsak je dobil ravno toliko, da ni mogel ali ne more razkrinkati te vzporedne ekonomije, ki pa je v zadnjih tridesetih letih dobila nove dimenzije in oblike. Denar se pretaka prek raznih agencij in drugih institucij, tudi prek medijev. In kdo je urejal te zadeve po Niku Kavčiču? Dolgo časa Matija Maček. (Ljerka Bizilj, slovenska novinarka)[11]
  • Tudi v visoki starosti postavlja v ospredje geostrateške in ekonomske dileme slovenske nacije. Poenostavljeno povedano, zanimajo ga prodorna analiza in jasna strategija in posledično hitra, učinkovita in disciplinirana akcija. Pred očmi ima strateška vprašanja, prioritete, kam naj gre Slovenija, s kom, kako, s kakšnimi kadri in financami. In zdaj ga izrazito moti, da v Sloveniji nimamo več pravih odločnih strategov in praktikov, takih kot so bili po njegovem nekoč v socializmu Boris Kidrič, Boris Kraigher in Stane Kavčič. (Miha Jenko, slovenski novinar)[12]
  • Niku Kavčiču se pač prisluhne. Ima kaj povedati. In kdor ga ne želi poslušati, je sam kriv. (Peter Frankl, slovenski novinar)[13]
  • Hkrati zna biti, daje bil Niko Kavčič edini Slovenec, ki so mu priznali status dvojnega prvoborca – v letih 1941 in 1991! Dobil je namreč partizansko spomenico 1941 in znak veteranov 1991; tega mu je izročil Janez Janša.[14]

Viri

uredi
  1. ↑ Niko Kavčič, 1915-2011, Mladina.si, pridobljeno 8. december 2023.
  2. ↑ Niko Kavčič, Pot v osamosvojitev, Samozaložba, Ljubljana 1996 (COBISS).
  3. ↑ Niko Kavčič, Pot v osamosvojitev, Samozaložba, Ljubljana 1996 (COBISS).
  4. ↑ 4,0 4,1 Vplivni mož iz ozadja, Gorenjskiglas.com, pridobljeno 5. september 2017.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 Liberalec, ki je nastavil politično ogledalo vladajočim, Delo.si, pridobljeno 8. december 2023.
  6. ↑ 6,0 6,1 Stari udbovec Niko Kavčič se je zgražal nad nesposobnostjo politike v demokraciji, Reporter.si, pridobljeno 8. december 2023.
  7. ↑ Stane Dolanc je od Nika Kavčiča zahteval, da mu zavaruje direktorsko mesto na banki v Frankfurtu, Reporter.si, pridobljeno 8. december 2023.
  8. ↑ Niko Kavčič, Pot v osamosvojitev, Samozaložba, Ljubljana 1996 (COBISS).
  9. ↑ Umrl je Niko Kavčič, človek, ki bi Kresalovi snel uhane, Slovenskenovice.si, pridobljeno 13. julija 2017.
  10. ↑ Niko Kavčič, Dlib.si, pridobljeno 5. september 2017.
  11. ↑ Ko sem razkrila ilegalno trgovino Udbe, je Janez Zemljarič takoj klical Nika Kavčiča, Reporter.si, pridobljeno 8. december 2023.
  12. ↑ Liberalec, ki je nastavil politično ogledalo vladajočim, Delo.si, pridobljeno 8. december 2023.
  13. ↑ Niko Kavčič: Drugi tir do Kopra za 'fruštk', Finance.si, pridobljeno 8. december 2023.
  14. ↑ Niko Kavčič, Dlib.si pridobljeno 5. september 2017.
Pridobljeno iz »https://sl.wikiquote.org/w/index.php?title=Niko_Kavčič&oldid=42201«