Rudolf Maister

Rudolf Maister, slovenski general in pesnik, 1874–1934.

Rojstvo	29. marec 1874({{padleft:1874|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:29|2|0}}) Kamnik
Smrt	26. julij 1934({{padleft:1934|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:26|2|0}}) (60 let) Unec
Psevdonimi	Vojanov
Državljanstvo	Kraljevina Jugoslavija  Avstro-Ogrska
Poklic	pesnik, pisatelj, slikar
Pokopan	Pobreško pokopališče

Navedki

• Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko! (besede, ki jih je 1. novembra 1918 izrekel polkovniku Antonu Holiku, ko je ta v mariborski meljski vojašnici razlagal svoj memorandum z dvanajstimi točkami, kot da je samoumevno, da Maribor pripada Nemški Avstriji).

• Jugoslovanski narodni svet me je imenoval za generala in mi poveril vojaško poveljstvo nad Spodnjim Štajerskim, proti severu do severne meje okrajnih glavarstev Slovenji Gradec, Maribor, Radgona. Obenem sem prevzel tudi vojaško postajno poveljstvo v Mariboru. Z vsemi sredstvi, ki so mi na razpolago, bom skrbel za mir in red v mestu in sploh na Spodnjem Štajerskem in čuval zasebno in državno lastnino. (ob imenovanju za generala)

• Konec je vojske. Dobili smo novo, prosto in čvrsto domovino Jugoslavijo. S tem pa še ni konec težav. Valijo se armade vseh narodnosti domov. Oni tisoči, ki gredo skozi naše kraje, kradejo, požigajo in ropajo. Tudi do pobojev je že prišlo. Zato je naša sveta dolžnost, da branimo svojo domovino, premoženje in življenje naših dragih. (iz razglasa generala Maistra o splošni mobilizaciji 9.novembra 1918).

• Naš vojak, ki ga je štiriletna vojna za tuje gospostvo izmučila, ni omahoval, ko je stal pred nalogo, da sme po stoletjih spet braniti svojo državo, temveč je trdno stisnil puško v pest ter odšel na mejo, da brani našo zemljo pred pohlepnim tujcem.(del zahvale slovenskim vojakom objavljene decembra 1918)

• Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži. (posvetilo v knjigi februarja 1919)

• Slovenske hiše stoje danes brez ljudi. Hlevi so prazni, Cerkve, kjer je donela slovenska beseda so oskrunjene…In da ni bilo naših vrlih slovenskih vojakov ob meji, bi bili zanesli koroški tolovaji rop in požig tudi na lepa štajerska tla. Vašim sestram, ženam in materam in Vašemu premoženju bi se enako godilo, kakor koroškim Slovencem!...Zdaj gremo mi kaznovat in maščevat krivico in tolovajstvo! A mi gremo kot vojaki, ne bomo požigali hiš in ugonabljali premoženja in življenja naših bratov in sester, ker to je itak naša sveta slovenska last... Vojaki! Zadnjič vas kliče danes domovina. Kliče Vas, da rešite slovensko ozemlje in sorodno kri majki Jugoslaviji. Naš bojni klic naj bo: Naprej tako dolgo za nemškimi ustaši, da zasedemo in rešimo zadnji kos slovenske koroške zemlje. Bog blagoslovi ta naš pohod, Bog bodi z nami in z Jugoslavijo! (iz poziva Labotskemu odredu pred majsko ofenzivo na Koroško leta 1919)

• Bratje! Naša pomlad gre iz tal,
  bistra ko burja, močna ko val:
  v naša domovja se je zagnala,
  tmo’ razklala, sonce skovala,
  sonce – kralja Matjaža dan. (kitica iz pesmi Naprej)

• Jemal jih je dan in jemala jih noč
  – pojoče, vse v pisanem cvetju –
  nazaj pa jih ni, od nikoder jih ni,
  ne tihih, ne v fantovskem petju (kitica iz pesmi Nazaj jih pa ni)

• O, jaz ne spim, le čakam čas
  in čakam vas,
  da gremo skupaj čez Šentvid
  med brate našo Zilo pit. (verzi iz pesmi Malgaj trka)

• Pa v naših oknih nagelj še cvete
  in v naših srcih še je v pravdo vera
  in tudi krive kolnemo sodnike še
  in vemo; Še bo Gospa Sveta zvala. (kitica iz pesmi Gosposvetska straža)

• Mladi! Da ste pripravljeni:
  meča ne dajte nikoli iz desnice,
  naše pravice nikoli iz zenice!
  Vranec naj zoblje osedlan,
  da se kot strela zaprašite
  in prevalite lažnike kamnite,
  ko se ukreše – vaš dan. (kitica pesmi Naši mejniki )

• Oj, Slovenske ve gorice,
  sonca božjega bogate,
  ve ste kakor bajke zlate,
  kakor pesmi v himno zlite. (kitica iz pesmi Oj, Slovenske ve gorice)

• Jaz ljubim jezik naš in svet
  in ljubim pestri ženski cvet –
  Vse to mi da moj dragi dom,
  zato ostal v tem domu bom. (kitica iz pesmi Domov')

O njem

• Zaklinjamo se, da nočemo žrtvovati nobenega Jugoslovana, nobenega kraja, nobene vasi na meji, kjer prebivajo naši bratje in sestre, sovragu. Vi vztrajajte in mi bomo vsi zvesto vztrajali z Vami! Živel slavni general Maister, živela junaška slovenska armada na meji!(Srpski general Krsta Smiljanić ob obisku Maribora januarja 1919)

• Kakor vidim, ste vi, gospod general, zelo priljubljeni pri Slovencih. (Regent Aleksander Karadžordžević ob obisku v Sloveniji leta 1920)

• Mesto Kamnik imenuje svojega rojaka generala jugoslovanske vojske Rudolfa Maistra ob petdesetletnici njegovega rojstva za nevenljive zasluge, katere si je pridobil za našo mlado Jugoslavijo, svojim častnim meščanom. Osvobodil je s svojo hrabrostjo in odločnostjo že potujčeni Maribor in zavaroval našo severno mejo. (Občina Kamnik ob imenovanju Generala Maistra za častnega občana 15. aprila 1924)

• Toda nekateri Slovenci, kot da so slepi. Na najlepši trg tega mesta (Maribora) in na najpomembnejše točke Slovenskih goric je nujno potrebno, da sedanjim in bodočim pokolenjem v odgoj in v spodbudo pride spomenik našega narodnega junaka generala Maistra. (Ivan Hribar leta 1929)

• 27. julija zatem smo se na Uncu poslavljali od pokojnika. V imenu bojevniških organizacij, katerih predsednik je bil general, sem se poslovil z besedami: »Letos spomladi (l. 1934) k prazniku Prebujenja je obhajal naš Rudolf Maister jubilej svojega 60-letnega življenja, danes k prazniku žetve pa se poslavlja s te svoje zemlje, ki ji je koval mejnike. Ob njegovem jubileju smo mu zagotavljali: Ti ne boš umrl, ne, ti ne umrješ, ne moreš umreti svojemu narodu, v katerem si tako globoko zasidran! (Ivan Matičič, slovenski vojak in pistelj)

• Slika generala Maistra bi bila pomanjkljiva in nepravilna, če bi videli v njem samo moža dejanja, ne pa obenem tudi moža besede in duha, če bi ob njem kot vojaku in organizatorju pozabili na ljubitelja duhovnih vrednot in iskatelja lepote, na zbiratelja knjig in pesnika. (Janko Glazer, slovenski slovenski pesnik in literarni zgodovinar)

• Globoko sem hvaležen vsem, ki ste kakorkoli pripomogli, da je moj pokojni oče dobil danes v Kamniku tako veličasten spomenik. Ko sem danes gledal obraze tisočerih navzočih, sem se zavedel, da je oče zrastel iz teh krajev, zavedel sem se , da moj oče ni ostal slučajno Gorenjec do konca svojega življenja. Tako prisrčno kot ga je sprejel njegov rojstni kraj, ga še ni sprejel nihče. (Borut Maister, ob postavitvi spomenika njegovega očeta v Kamniku leta 1970)

• Ko pljusknil je krvavi val
  in pokončal germanski red,
  si od usode izbran,
  da ti bo meč slovenstva dan (Janez Menart, slovenski pesnik)

• Postavil se je nad vse zbrane oficirje, ko ne bi bilo treba drugega, kot da eden izmed njih potegne revolver in ga ustreli, zavlekli bi ga na dvorišče in ga vrgli med smeti, nihče danes ne bi niti vedel zanj. (Janez J. Švajncer, slovenski častnik in zgodovinar)