Marijina prikazovanja v Medžugorju

Marijina prikazovanja v Medžugorju so domnevna prikazovanja svete Marije. Začela so se 24. junija 1981 v vasi Bijakovići, natančneje na hribu Crnica, v Župniji Medžugorje (Občina Čitluk).

Marijin kip na Crnici, mestu prvih prikazovanj

Marija Pavlović Lunetti, ena izmed domnevnih vidcev

Navedki o njih

Vidci

• Reci O. Škofu, da želim od njega hitro spreobrnjenje napram dogodkov v Medžugorju, da ne bi bilo prepozno. /.../ Pošiljam mu zadnji opomin. Če se ne spremeni ali poboljša, ga čaka moja sodba in sodba mojega Sina Jezusa. Če ne bo naredil, kar mu naročam, bo pomenilo, da ni našel poti mojega Sina Jezusa. (Ivan Dragićević je to Marijino sporočilo iz dne 6. februarja 1985 poslal naslednji dan, 7. februarja, škofu Pavlu Žaniću)

• — Kaj če bi člani komisije zahtevali na vpogled pergament s skrivnostmi, ki vam ga je zaupala Marija? (vprašanje novinarja glede morebitne predaje desetih skrivnosti preiskovalni komisiji o Medžugorju, ki jo je ustanovil papež Benedikt XVI. leta 2010)
  — Mislim, da o tem ne bodo govorili. Mislim, da bodo vzeli pod drobnogled nas in naše zdravstveno stanje in da se ne bodo spuščali v te stvari. (Mirjana Dragićević Soldo)
  — Vendar kaj, če bi ga zahtevali zaradi analize? (novinar)
  — Ampak jaz vem, kaj sem prejela in kako s tem ravnati; samo na tak način, kot mi je bilo rečeno. Ne morem drugače. (Mirjana v odgovoru vztraja, da bo pergament dala naprej šele takrat, ko bo Marija rekla, da je nastopil čas)

• Vicka Ivanković Mijatović:

• 19. Decembra 1981. - Sobota. Vprašala sem za hercegovski problem, še posebej za to, kar se nanaša na patra Ivico Vega. Marija je rekla, da je za te nerede najbolj kriv škof Žanić, za patra Ivico Vega je rekla, da on ni kriv, vendar da ima škof vso oblast. Rekla mu je, da bo ostal v Mostarju in da od tam ne bo odšel.

• Četrtek 15. IV. 1982. Ivica Vego in Ivan Prusina. Zastavila sem vprašanje Mariji takole: Da mi na splošno pove vse o vaju. Najprej se je nasmehnila in začela govoriti. Onadva nista nič kriva. Dvakrat je ponovila. Naj ju zato nič ne skrbi. »Veliko jih je proti njima, ki komaj čakajo, da ju odstranijo in da odideta iz Mostarja. Tu je kriv škof, vendar jih je veliko, ki ga podpirajo in vsaki dan govorijo, da vaju odstranijo, da vaju več ne vidijo. Ne poslušajta nikogar! Ničesar si ne očitajta, in kar je vsekakor pomembno – da ne odideta iz Mostarja. Veliko krivico vama delajo, nočejo delati po Božji postavi, ampak vsi proti njej, in zadajajo veri in Cerkvi velike udarce in vnašajo še večji nemir.«

• — Zanimivo, da je na začetku Marija dajala sporočila samo za vašo medžugorsko župnijo in da so se mnogi ljudje spravili med seboj. (televizijski voditelj v intervjuju)
  — Ja, tudi mi smo bili tako ljubosumni na ta sporočila, saj, ko so ljudje prihajali in spraševali »Ta sporočila – jih lahko še mi [vidimo]?«, [smo jim rekli] »Ne ne ne, to je samo za župnijo.« In potem je Marija rekla: »Ne samo za župnijo.« – saj je vodila župnijo. In gotovo je prišlo do posebnega trenutka, da je rekla: »Ne samo za vas, ne bodite egoisti, temveč delite.« Tako je Medžugorje iz enega mesteca in majhne župnije postalo veliko romarsko središče. (Marija Pavlović Lunetti)

• Jaz vedno molim. Tudi vi molite in nadaljujte z molitvijo za cel svet in zanj [za škofa]. Zelo nevarno je, če se ne verjame. Zadnje prikazovanje, zadnje sporočilo! To je najhuje, če ne verjame! Težko bo; in ljudstvo in škofe utegne odvrniti od tega, da bi verjeli. Vendar jaz potrebujem to čvrsto vero. Ne, če želi verjeti; on MORA verjeti! Ne, če želi, kakor pravim ljudstvu: »Če želiš, veruj!« Vendar njemu pravim, da MORA verjeti. Ker Satan ga želi premagati. Jaz pa se borim proti njemu [Satanu]. (Jelena Vasilj je posredovala to Marijino sporočilo škofu Pavlu Žaniću; na Ordinariat ga je prinesel pater Tomislav Vlašić; tu je naveden samo del sporočila)

Medžugorski frančiškani

• Slavko Barbarić:

• 3. februar 1985. (Nedelja). Videnje je bilo kot ponavadi. Nocoj nekoliko krajše kot sicer v teh dneh. Samo dve minuti. Prisotni so Marija, Ivan in Jakov. Bilo je sporočilo za patra Slavka, kakor je bilo obljubljeno včeraj v videnju. Izrečeno je bilo po Ivanu. Glasi se sledeče: »Jaz bi želela, da Slavko ostane tu, da vodi vse podrobnosti in zapiske, in da bi imeli na koncu mojega prikazovanja eno pregledno sliko o vsem. V tem času bom molila za patra Slavka posebej in za vse, ki delujejo v tej župniji.« (v Kroniki prikazovanj o Marijinem zavzemanju zanj, potem ko je mostarski škof Pavao Žanić 3. januarja 1985 prosil frančiškanski provincialat za njegovo premestitev iz Medžugorja)

• 1. VIII. 1985. (Četrtek). Mnogi me sprašujejo, kaj je z mojo premestitvijo. Pravega odgovora zaenkrat nima nihče od nas. Vsi čutimo, da moramo nekaj storiti, vendar kaj in kako. V vsakem primeru se mora delo v Medžugorju nadaljevati in to za vsako ceno. Ne sme se ga izdati. (v Kroniki prikazovanj o svojem vztrajanju v župniji, v kateri je ostal do svoje smrti, 24. novembra 2000)

• 28. V. 1984. (Ponedeljek). Danes sem obiskal o. škofa Pavla Žanića. Prinesel sem mu zadnji del Dnevnika Jelene in Marijane Vasilj. Pravtako sem mu prinesel Marijino sporočilo, dano Jeleni za njega, za svetega Očeta in za krščansko javnost, da je Marijin 2.000. rojstni dan 5. 08. 1984. (pater Tomislav Vlašić v Kroniki o Marijinem rojstnem dnevu 5. avgusta 16 pr. Kr.; škof Ratko Perić je to komentiral, da če se je po dosedajšnjih zgodovinskih podatkih Jezus rodil 6 ali 7 let "pred Kristusom", je potemtakem Marija Jezusa rodila, ko je bila stara 9 ali 10 let; poleg tega, da je medžugorsko razodetje Marijin rojstni dan prestavilo iz tradicionalno 8. septembra na 5. avgust, ki je sicer praznik Marije Snežne, pa ni prestavilo tudi praznika Marijinega brezmadežnega spočetja, ki se še naprej obhaja 9 mesecev pred tradicionalnim rojstnim dnem, to je 8. decembra; apokrifni spis Predevangelij po Jakobu v 12. poglavju omenja, da so se čudežni dogodki v zvezi z Marijinim brezmadežnim spočetjem zgodili, ko je bila Marija stara 16 let, kar bi njeno rojstvo postavilo med leti 22 in 24 pr. Kr. Ta predevangelij sicer služi tudi za osnovo uradnega Cerkvenega praznika darovanja Device Marije, iz njega pa je Cerkev prevzela tudi tradicijo o njenih starših, svetem Joahimu in sveti Ani)

Škofija Mostar - Duvno

• Kako to, da se je prikazen [Marija] tako neusmiljeno vrgla na škofa Žanića, z namenom, da zaščiti dva nepokorna kaplana, da bi ostala v Mostarju in rovarila proti Božji Cerkvi?! Nikjer se ne vidi, da je medžugorska prikazen s svojimi zaporednimi proticerkvenimi »sporočili« tako v službi škandaloznega »hercegovskega primera« neposlušnosti kot tu. In verjetno je ni situacije in sporočila, kjer bi bolj jasno prišel do izraza constat de non supernaturalitate – to je gotovost, da sploh ne gre za nadnaravna prikazovanja in sporočila, in še najmanj Marijina – kot v tem prežalostnem slučaju in procesu. (Nikola Bulat, duhovnik in član Žanićeve razširjene preiskovalne komisije; šlo je za primer patra Ivice Vega in patra Ivana Prusine, ki bi morala na škofovo zahtevo oditi iz Mostarja zaradi nepokorščine)

• Ratko Perić, mostarski škof:

• O nadnaravnih prikazovanjih nobenih dokazov do sedaj, ljudske molitve in Božje milosti pa so na vsakem kraju na tem svetu, nekje več nekje manj. Če jih je, po pričevanju vernikov, v Medžugorju več, Bogu hvala, vendar to ne pomeni, da je to dokaz za nadnaravnost domnevnih prikazovanj.

• »Sadovi«, o katerih je govora, niso dokaz Marijinih »nadnaravnih prikazovanj ali razodetij«, pač pa, v kolikor so pristno krščanska, jih je treba razumeti v okviru rednega delovanja Božje milosti po veri in svetih zakramentih v Katoliški cerkvi. Da pa o negativnih sadovih niti ne govorimo.

• Na podlagi resnega preučevanja primera, ki ga je prevzelo trideset naših strokovnjakov (v kar treh Komisijah),
  na podlagi mojih petletnih škofovskih izkušenj v škofiji,
  na podlagi škandalozne nepokorščine, ki obdaja prikazovanja,
  na podlagi laži, ki se včasih dajejo v Marijina usta,
  na podlagi nenavadno pogostih »sporočil« v teh 16 letih,
  na podlagi čudne mode, da celo »duhovni voditelji« vodijo tako imenovane »vidce« po svetu in skupaj z njimi delajo propagando,
  na podlagi prakse, po kateri se Marija razodeva na »fiat« (naj se zgodi) »vidcev«,
  je moje prepričanje in stališče ne samo Non constat de supernaturalitate, pač pa tudi:
  Constat de non supernaturalitate medžugorskih prikazovanj in razodetij.
  (v pismu generalnem tajniku francoskega tednika Famille chrétienne z dne 2. oktobra 1997, v katerem se izjasnjuje za constat de non supernaturalitate, to je, da se v Medžugorju prikazovanja nikoli niso zgodila; tajnik Kongregacije za nauk vere Tarcisio Bertone je v odgovoru Gilbertu Aubryu, škofu otoka Réunion, odgovoril, da je Perićeva izjava zgolj njegovo osebno prepričanje, ki ga ima sicer kot mostarski škof pravico izreči)

• Uradna opredelitev krajevnega škofa je uradna opredelitev Škofovske konference iz leta 1991. (Žanić in Perić sta se kot škofa v poziciji krajevne škofovske instance od leta 1991 dolžna opredeljevati glede Medžugorja s tako imenovano Zadarsko izjavo, ki jo je izdala Jugoslovanska škofovska konferenca kot regionalna škofovska instanca; Zadarska izjava – glej spodaj – je še danes pravnomočna in kot taka ostaja v veljavi, vse dokler Sveti sedež kot globalna škofovska instanca ne poda svoje uradne izjave, to je, objavi rezultate preiskovalne komisije, ki jo je leta 2010 ustanovil papež Benedikt XVI.)

• Ko skozi Sveto pismo spoznaš Marijo kot Devico, ponižno in molčečo, zaskrbljeno in pametno, ki o vsem razmišlja v svojem srcu, vendar zelo malo o tem govori, potem se človek – vernik lahko samo začudi nad zgodbo, kako se tu, v Medžugorju, že skoraj dvajset let – ena manj – iz dneva v dan domnevno prikazuje in po pet, deset ali petnajst minut tako imenovanim »vidcem« kakor da nekaj predaja: ali v obliki tako imenovanih »sporočil« ali v obliki »desetih skrivnosti«, ne ve se natančno, če jih je točno 10, to je, ali so pri vsakem človeku iste, ali jih je šestkrat več, to je, da so pri vsakem drugačne. Ali to pomeni, da se je to »videnje« do nekega dne, recimo, pojavilo okoli 6940-krat, to je 19 let krat 365/6 dni? In da stalno, vsaki dan, pridiga, vendar se samo enkrat mesečno oglasi z »javnim« sporočilom, se zahvaljuje domnevnim »vidcem«, da so se odzvali njenemu klicu? Tako, pravim, dvajset let, in tako se nadaljuje nadaljnjih deset, dvajset ali koliko že let. (v pridigi za birmo v Medžugorju, 1. julija 2000)

• V Mostarsko-duvnovski škofiji obstaja problem, ki je v zadnjih letih praktično zdrsnil v razkol. Vsaj devet frančiškanov, izključenih iz Frančiškanskega reda, OFM, in suspendiranih a divinis, se je uprlo sklepom Svetega sedeža in niso pustili prenosa nekaterih župnij iz frančiškanske uprave v škofijsko. Zavzeli so vsaj pet župnij s silo in v njih opravljali vsa duhovniška opravila. Neveljavno asistirajo na porokah, spovedujejo brez potrebnega pooblastila, nekateri izmed njih podeljujejo mladim neveljavno birmo, leta 2001 pa so poklicali tudi enega starokatoliškega diakona, ki se je lažno predstavljal za škofa in je »birmal« okoli 800 mladih v treh župnijah, itd.
  Dva izmed njih, odpuščena iz reda, sta poskušala dobiti škofovsko posvečenje od švicarskega starokatoliškega škofa Hansa Gernyja, vendar jima ni uspelo.
  Toliko neveljavnih zakramentov, toliko nepokorščine, nasilja, bogoskrunstva, nereda in nepravilnosti in niti eno »sporočilo« od deset tisočev »prikazovanj« ni prišlo, da bi odpravilo te škandale. Zares čudna stvar! (o tako imenovanem hercegovskem primeru – nepokorščini hercegovskih frančiškanov, 1. septembra 2007)

• Od prvih novic, ki so sporočale izredne dogodke v tej župniji, je škofijski urad pazljivo spremljal novice in zbiral vse, kar bi lahko služilo iskanju resnice. Škof je pustil vidcem in pastoralnemu osebju popolno svobodo, celo branil jih je pred napadi tiska in politike. Snemali smo pogovore na kasete, zbirali kronike in dnevnike, pisma in dokumente, in vse to je tri leta preučevala Komisija, sestavljena iz naših profesorjev teologije in zdravnikov. Triletno delo Komisije je dalo rezultat: dva člana Komisije sta glasovala, da so prikazovanja nadnaravna, resnična. En član se je vzdržal glasovanja, eden, da je nekaj bilo na začetku, enajst pa non constat de supernaturalitate, to je, da prikazovanj ni bilo. (Pavao Žanić, mostarski škof, v pridigi za birmo v Medžugorju, 25. julija 1987, pojasnjuje delo škofovske komisije, ki je bila pri svojem delu soglasna z več kot dvotretjinsko večino)

Jugoslovanska škofovska konferenca

• Na podlagi dosedanjega preiskovanja ni mogoče zatrditi, da gre za nadnaravna prikazovanja in razodetja. (Jugoslovanska škofovska konferenca v tako imenovani Zadarski izjavi, 10. aprila 1991; izjava se izreka za non constat de supernaturalitate, to je, da za prikazovanja ne trdi niti da so nadnaravna niti da niso)

Sveti sedež

Uradne izjave

• Načeloma je treba ločiti tri stvari:

- O prvih prikazovanjih, ko so bili [vidci] še otroci, poročilo [Ruinijeve komisije] bolj ali manj pravi, da je treba s preiskovanjem nadaljevati.

- Glede domnevnih današnjih prikazovanj poročilo izraža dvome. Osebno sem bolj »navihane sorte«. Raje imam Marijo kot mater, našo mater, in ne kot telegrafistko, ki vsak dan pošlje sporočilo ob določeni uri. To ni Jezusova mati. In ta domnevna prikazovanja nimajo neke posebne vrednosti. To pravim kot moje osebno mnenje. Kdo misli, da bi Marija rekla: »Pridite jutri ob tem času in takrat bom vidcu predala sporočilo?« Ne. Je razlika med tema dvema vrstama sporočil.

- Tretjič – pravo bistvo Ruinijevega poročila: duhovna resničnost, pastoralna resničnost. Ljudje gredo tja in se spreobrnejo, ljudje, ki srečajo Boga, ki spremeni njihova življenja. Za to ni čarobne paličice. Te duhovno-pastoralne resničnosti ni mogoče zanikati.

Da bi lahko gledali na vso zadevo upoštevajoč vse te izsledke, vse odzive, ki so mi jih poslali teologi, je bil imenovan škof, dober – dober, ker ima izkušnje – da bi preveril, kako poteka pastoralni del. In na koncu bo dana kakšna izjava. (papež Frančišek, 13. maj 2017)

Neuradne izjave

Sledeče izjave so zasebne narave in nimajo veljave uradnega stališča Rimskokatoliške cerkve.

• papež Janez Pavel II.:

• Medžugorje je duhovno središče sveta! (nadškofu Murilu Sebastiãu Ramosu Kriegerju)

• Če ne bi bil papež, bi bil že v Medžugorju, da bi spovedoval. (medžugorski vidkinji Mirjani Dragićević Soldo, leta 1987)

• Če ne bi bil papež, bi želel iti v Medžugorje in pomagati pri sprejemu romarjev. (pričevanje kardinala Františka Tomáška o papeževih besedah)

• Če bi rekli, da se v Medžugorju nič ne dogaja, bi pomenilo zanikati živo molitveno pričevanje tisočev, ki so tam. (odgovor na vprašanje, ki ga je papežu postavil ameriški škof Michael David Pfeifer, kaj misli o Medžugorju)

• Pojdi tja inkognito in potem pridi, da mi boš poročal, kaj si videl. (škofu Pavlu Hnilici, ko mu je ta sporočil, da še ni še šel v Medžugorje, kakor je nameraval.)

• Medžugorje je nadaljevanje Fatime. (škofu Pavlu Hnilici v istem pogovoru, ko mu je papež pokazal knjigo Renéja Laurentina, priznanega francoskega mariologa, v kateri je bilo objavljenih nekaj sporočil Kraljice miru)

• In sedaj se v molitvi vsak dan vrnimo v Medžugorje. (iz pisma prijateljema zakoncema Mareku in Zofiji Skwarnicki, z dne 29. maja 1992)

• Zahvaljujem se Zofiji za vse, kar zadeva Medžugorje. V molitvi grem tudi jaz vsak dan tja: združen sem z vsemi tistimi, ki molijo in ki od tam dobivajo klic k molitvi. Danes bolje razumemo ta klic. (besede, ki jih je papež napisal na podobico ob sprejemu Mareka in Zofije Skwarnicki 8. decembra 1992)

• Kaj veš o dogajanjih v Medžugorju? Ampak kaj, če bo Marija rekla, da imajo v sporu s škofom hercegovski frančiškani prav? To bo znak, da so prikazovanja lažna. (Franjo Šeper, prefekt Kongregacije za nauk vere, leta 1981 v razgovoru z zagrebškim duhovnikom Stanislavom Vitkovićem, ko je bil ta pri njemu v Rimu; Šeper je kot prefekt 25. februarja 1978 določil postopek za ugotavljanje avtentičnosti prikazovanj)

Drugo

• — Torej, ekselenca, kako bi vi označili Medžugorje? (vprašanje novinarja)
  — To je absolutno hudičeva stvar, okoli katere se vrtijo interesi podzemlja. Sveta cerkev, ki edina lahko poda izjavo, je po besedah mostarskega škofa javno in uradno povedala, da se Marija ni nikoli prikazala v Medžugorju in da je vsa ta prevara hudičevo delo.
  — /.../ Monsinjor Gemma, ali temu res ni možno ugovarjati?
  — Ali bi bilo možno kaj drugega? Ti ljudje, ki trdijo, da so v stiku z Marijo, so v resnici navdihnjeni edino in izključno od Satana in povzročajo kaos in zmedo med verniki zaradi absolutno obžalovanja vrednih interesov in koristi. /.../
  — In če bi ti domnevni vidci dejansko imeli videnja Marije?
  — V resnici bi videli Satana v lažni preobleki. /.../ (Andrea Gemma, maj 2008)