Ratko Perić
hrvaški škof
Ratko Perić, hrvaški škof, * 1944.
 | |
| Rojstvo |
2. februar 1944 (80 let) Rovišće[d] |
|---|---|
| Državljanstvo |
 Hrvaška[d] |
| Poklic | univerzitetni učitelj, duhovnik, pisatelj, katoliški škof |
Navedki
uredi- O nadnaravnih prikazovanjih nobenih dokazov do sedaj, ljudske molitve in Božje milosti pa so na vsakem kraju na tem svetu, nekje več nekje manj. Če jih je, po pričevanju vernikov, v Medžugorju več, Bogu hvala, vendar to ne pomeni, da je to dokaz za nadnaravnost domnevnih prikazovanj.[1]
- »Sadovi«, o katerih je govora, niso dokaz Marijinih »nadnaravnih prikazovanj ali razodetij«, pač pa, v kolikor so pristno krščanska, jih je treba razumeti v okviru rednega delovanja Božje milosti po veri in svetih zakramentih v Katoliški cerkvi. Da pa o negativnih sadovih niti ne govorimo.[2]
- Na podlagi resnega preučevanja primera, ki ga je prevzelo trideset naših strokovnjakov (v kar treh Komisijah),
na podlagi mojih petletnih škofovskih izkušenj v škofiji,
na podlagi škandalozne nepokorščine, ki obdaja prikazovanja,
na podlagi laži, ki se včasih dajejo v Marijina usta,
na podlagi nenavadno pogostih »sporočil« v teh 16 letih,
na podlagi čudne mode, da celo »duhovni voditelji« vodijo tako imenovane »vidce« po svetu in skupaj z njimi delajo propagando,
na podlagi prakse, po kateri se Marija razodeva na »fiat« (naj se zgodi) »vidcev«,
je moje prepričanje in stališče ne samo Non constat de supernaturalitate, pač pa tudi:
Constat de non supernaturalitate medžugorskih prikazovanj in razodetij.
(v pismu generalnem tajniku francoskega tednika Famille chrétienne z dne 2. oktobra 1997, v katerem se izjasnjuje za constat de non supernaturalitate, to je, da se v Medžugorju prikazovanja nikoli niso zgodila; tajnik Kongregacije za nauk vere Tarcisio Bertone je v odgovoru Gilbertu Aubryu, škofu otoka Réunion, odgovoril, da je Perićeva izjava zgolj njegovo osebno prepričanje, ki ga ima sicer kot mostarski škof pravico izreči)[3][4][5]
- Uradna opredelitev krajevnega škofa je uradna opredelitev Škofovske konference iz leta 1991. (Žanić in Perić sta se kot škofa v poziciji krajevne škofovske instance od leta 1991 dolžna opredeljevati glede Medžugorja s tako imenovano Zadarsko izjavo, ki jo je izdala Jugoslovanska škofovska konferenca kot regionalna škofovska instanca; Zadarska izjava – glej spodaj – je še danes pravnomočna in kot taka ostaja v veljavi, vse dokler Sveti sedež kot globalna škofovska instanca ne poda svoje uradne izjave, to je, objavi rezultate preiskovalne komisije, ki jo je leta 2010 ustanovil papež Benedikt XVI.)[6]
- Ko skozi Sveto pismo spoznaš Marijo kot Devico, ponižno in molčečo, zaskrbljeno in pametno, ki o vsem razmišlja v svojem srcu, vendar zelo malo o tem govori, potem se človek – vernik lahko samo začudi nad zgodbo, kako se tu, v Medžugorju, že skoraj dvajset let – ena manj – iz dneva v dan domnevno prikazuje in po pet, deset ali petnajst minut tako imenovanim »vidcem« kakor da nekaj predaja: ali v obliki tako imenovanih »sporočil« ali v obliki »desetih skrivnosti«, ne ve se natančno, če jih je točno 10, to je, ali so pri vsakem človeku iste, ali jih je šestkrat več, to je, da so pri vsakem drugačne. Ali to pomeni, da se je to »videnje« do nekega dne, recimo, pojavilo okoli 6940-krat, to je 19 let krat 365/6 dni? In da stalno, vsaki dan, pridiga, vendar se samo enkrat mesečno oglasi z »javnim« sporočilom, se zahvaljuje domnevnim »vidcem«, da so se odzvali njenemu klicu? Tako, pravim, dvajset let, in tako se nadaljuje nadaljnjih deset, dvajset ali koliko že let. (v pridigi za birmo v Medžugorju, 1. julija 2000)[7]
- V Mostarsko-duvnovski škofiji obstaja problem, ki je v zadnjih letih praktično zdrsnil v razkol. Vsaj devet frančiškanov, izključenih iz Frančiškanskega reda, OFM, in suspendiranih a divinis, se je uprlo sklepom Svetega sedeža in niso pustili prenosa nekaterih župnij iz frančiškanske uprave v škofijsko. Zavzeli so vsaj pet župnij s silo in v njih opravljali vsa duhovniška opravila. Neveljavno asistirajo na porokah, spovedujejo brez potrebnega pooblastila, nekateri izmed njih podeljujejo mladim neveljavno birmo, leta 2001 pa so poklicali tudi enega starokatoliškega diakona, ki se je lažno predstavljal za škofa in je »birmal« okoli 800 mladih v treh župnijah, itd.
Dva izmed njih, odpuščena iz reda, sta poskušala dobiti škofovsko posvečenje od švicarskega starokatoliškega škofa Hansa Gernyja, vendar jima ni uspelo.
Toliko neveljavnih zakramentov, toliko nepokorščine, nasilja, bogoskrunstva, nereda in nepravilnosti in niti eno »sporočilo« od deset tisočev »prikazovanj« ni prišlo, da bi odpravilo te škandale. Zares čudna stvar! (o tako imenovanem hercegovskem primeru – nepokorščini hercegovskih frančiškanov, 1. septembra 2007)[8]
Viri
uredi- ↑ Hrvatski list, 11. avgust 1993, strani 6–7; v: Ogledalo pravde, priredil Dražen Kutleša, Biskupski ordinarijat u Mostaru, Mostar 2001, stran 147 (v nadaljevanju Ogledalo pravde).
- ↑ Ratko Perić, Kriteriji za prosuđivanje ukazanja; v: Ogledalo pravde, stran 199.
- ↑ Ogledalo pravde, strani 263–264.
- ↑ Zadarska Izjava, Medjugorje.hr, pridobljeno 15. december 2016.
- ↑ Žarko Ivković, Robert Bubalo, Zvonimir Despot, Siniša Hančić, Misterij Međugorja, Večernji list, Zagreb 2011, stran 198 (v nadaljevanju Misterij Međugorja).
- ↑ Ogledalo pravde, stran 278.
- ↑ Misterij Međugorja, strani 177–178.
- ↑ Međugorje - tajne, poruke, zvanja, molitve, ispovjedi, komisije, Md-tm.ba, pridobljeno, 21. december 2016.