Wikinavedek

Papež Benedikt XVI.

265. papež Rimskokatoliške cerkve (2005–2013)

Benedikt XVI., papež nemškega rodu, * 1927.

Portret
Rojstvo Joseph Aloisius Ratzinger
16. april 1927({{padleft:1927|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:16|2|0}})
rojstna hiša Benedikta XVI.[d], Weimarska republika[d], Marktl[d], Bavarska[d], Weimarska republika[d]
Smrt 31. december 2022({{padleft:2022|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:31|2|0}}) (95 let)
Mater Ecclesiae[d], Vatikan[d]
Državljanstvo  Nemčija
 Vatikan[d]
 Italija[d]
Poklic rimskokatoliški duhovnik, religiozni pisec, pianist, univerzitetni učitelj, filozof, začasni diakon, latinski katoliški škof, katoliški teolog, nadškof, teolog
Pokopan Vatikanska grobnica
Podpis
Spletna stran
vatican.va/content/benedict-xvi/en.html
uredi
  • Če se je spoštovanje etnične in kulturne raznolikosti po eni strani utrdilo, pa po drugi strani težave pri sprejemanju in združevanju priseljencev ostajajo. Cerkev vabi vse ljudi, da sprejmejo pozitivnost, ki jo nosi s sabo ta znak časa, da presežejo vsako obliko diskriminacije, nepravičnosti in zaničevanja do soljudi, saj je vsak človek podoba Boga.[1]
  • Pokaži mi, kaj je novega prinesel Mohamed, in videl boš le slabo in nečloveško; vero, ki jo narekuje, pa širi z mečem.[2]
  • Svoje vere nikomur ne vsiljujemo. Te vrste prozelitizem je nasproten krščanstvu. Verovati je mogoče le svobodno. (o prisilnem pokristjanjevanju domorodcev po svetu in krstu mladoletnikov)[navedi vir]
  • Profesorja Strleta sem smel spoznati leta 1974, ko smo se shajali člani Mednarodne teološke komisije. Mislim, da morem reči, da je srečanje z njim pri vseh članih te skupnosti tridesetih učenjakov iz najrazličnejših dežel sveta zapustilo velik vtis. Profesor Strle je sicer vedno ostajal skromno v ozadju; hotel se je učiti in spregovoriti samo tedaj, ko je imel povedati kaj zares svojega, česar drugi niso povedali. A prav ta skromnost, da sam stopa v ozadje in daje prednost edinole boljšemu spoznanju resnice, je pritegnila pozornost nanj. Iz njegove ponižne in dobrotljive osebnosti je izhajala velika notranja svetloba; čutili smo, da je tega človeka stik z Bogom povsem prežel. Tudi če je bilo mogoče na njem videti globoko asketsko življenje, je ta askeza govorila o tistem pozitivnem: o notranji bližini do Gospoda, ki je vse drugo postavljala na drugotno mesto. To življenje in mišljenje v občestvu s Kristusom je dajalo profesorju Strletu tisto moč presoje in tisto zmožnost razločevanja, ki ne moreta izhajati iz gole učenosti. Imel je oster čut za to, kaj je pravilno in kaj zgrešeno, kaj vero očiščuje in ji daje rast in kaj jo ruši; znal je – z eno besedo – razločevati duhove, in zaradi tega je bila njegova sodba dragocena in tehtna.[3]
  • Človek ima veliko majhnih in velikih upov, dan za dnem – različne v različnih obdobjih svojega življenja. ... A ne zadostujejo brez velikega upanja, ki mora presegati vse drugo. To veliko upanje more biti edino Bog.[4]
  • Sinoda je priporočila, naj pomagamo vernikom, da bi znali dobro razločevati Božjo besedo in zasebna razodetja, katerih vloga ni v tem /.../, da bi »dopolnila« dokončno Kristusovo razodetje, marveč da bi ga v določenem obdobju pomagala polneje živeti. Vrednost zasebnih razodetij je bistveno drugačna od enkratnega javnega razodetja. To zahteva naša vera; v njej nam namreč po človeških besedah in posredovanju živega občestva Cerkve govori sam Bog. Merilo za resničnost zasebnega razodetja je njegova naravnanost na Kristusa samega. Ko se to oddalji od Njega, gotovo ne prihaja od Svetega Duha, ko nas vodi v notranjost evangelija, in ne iz nje. Zasebno razodetje je pomoč tej veri in se kaže verodostojno prav zato, ker usmerja k edinemu javnemu razodetju. Zato cerkvena potrditev nekega zasebnega razodetja v jedru pove, da sporočilo ne vsebuje ničesar, kar bi nasprotovalo veri in dobrim navadam; dovoljeno ga je objaviti, verniki pa so povabljeni, naj ga primerno sprejmejo. Kakšno zasebno razodetje lahko nakaže nove poudarke, spodbudi nove oblike pobožnosti ali poglobi stare. Lahko ima določen preroški značaj (prim. 1 Tes 5,12-21) in je v sedanjem času tehtna pomoč pri globljem razumevanju evangelija in življenja po njem; zato ga ne smemo zanemariti. Je nekakšna pomoč, ki nam je na voljo, ki pa je nismo dolžni uporabiti. Vsekakor ga jetreba obravnavati kot hrano za vero, upanje in ljubezen, ki so za vse trajna pot odrešenja.[5]
  • Kakor kaže Kristusov križ, govori Bog tudi s svojim molkom. Božji molk, izkustvo oddaljenosti Vsemogočnega in Očeta, je odločilna postaja na zemeljski poti Božjega Sina, učlovečene Besede. Pribit na križu je tožil nad bolečino, ki mu jo je povzročal takšen molk: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil (Mr 15,34; Mr 27,46)? Pokoren do zadnjega diha, v smrtni temi, je Jezus klical Očeta. Zaupal se mu je ob prehodu v večno življenje: Oče, v tvoje roke izročam svojega duha (Lk 23,46).
    To Jezusovo izkustvo je značilno za človeka, ki se mora, ko je slišal in spoznal Božjo besedo, soočiti tudi v luči njegovega molka. To je izkustvo, ki ga doživljajo številni svetniki in mistiki in s katerim se danes spogledujejo številni verniki. Ko Bog molči, se nadaljujejo njegove prejšnje besede. Takrat govori po skrivnosti svojega molka. Zato velja molk po krščanskem razodetju za pomembno izkustvo Božje besede.[6]
  • Sveto pismo je knjiga Cerkve in iz njenega notranjega občestvenega življenja izvira tudi njena prava razlaga.[7]
  • Nobeno duhovno ali leposlovno besedilo ne more doseči vrednosti in bogastva, ki ga ima Božja beseda v Svetem pismu.[8]
  • Nikoli ne smemo pozabiti, da je temelj vsake plemenite in življenjske krščanske duhovnosti Božja beseda, ki jo Cerkev oznanja, posluša, slovesno obhaja in premišljuje.[9]
  • Še enkrat želim poudariti, da vera ne more nikoli opravičiti nestrpnosti ali vojne. V imenu Boga ni mogoče uporabiti sile![10]
  • Postati kristjan torej pomeni, da izstopiš iz tega, kar vsi mislijo in hočejo, iz prevladujočih meril, da lahko prideš v svetlobo resnice našega bivanja in z njo na pravo pot.[11]
  • Z istim realizmom, s katerim danes govorimo o grehih papežev, o njihovi nesorazmernosti veličini njihove naloge, moramo tudi priznati, da je bil vedno znova Peter skala zoper vse ideologije; zoper razpustitev besede v sprejemljivosti (plavzibilnosti) časa; zoper podreditev mogočnikom tega sveta.[12]
  • Samo rimski škof je naslednik določenega apostola – svetega Petra – in s tem postavljen, da odgovarja za vso Cerkev. Vsi drugi škofje so nasledniki apostolov, ne kakega določenega apostola, ampak stojijo v zboru, ki nasleduje apostolskemu zboru, in s tem je vsak posameznik naslednik apostolov. A to pomeni, da je to nasledstvo navezano tudi na združenost v občestvenosti vseh naslednikov.[13]
  • Kdor dela za Kristusa, ve, da vedno znova drugi seje in drugi žanje. Ni mu treba nenehno spraševati o sebi; prepušča Gospodu, kaj bo nastalo, in brezskrbno opravlja svoje dolžnosti, osvobojen in brez skrbi za svojo zavarovanost v celoti. Če se danes duhovniki pogosto čutijo preobremenjene, utrujene in zagrenjene (frustrirane), je to zaradi krčevitega iskanja dosežka.[14]
  • Učenci so šele po neuspehu velikega petka in šele po smrtni tišini velike sobote mogli dojeti, kdo je bil Jezus v resnici in kaj je njegovo razodetje v resnici pomenilo. Bog je moral zanje najprej umreti, da bi lahko v njih zaživel. Podoba, ki so si jo ustvarili o Bogu, v katero so ga skušali stlačiti, se je morala porušiti, saj so samo tako mogli nad ostanki teh ruševin uzreti nebesa in se zazreti vanj, ki za vedno ostaja neskončno velik. To noč Boga, ta Božji molk potrebujemo zato, da bi izkusili brezno njegove veličine in naše ničnosti.[16]
  • Svetnik je človek, ki je tako prevzet od Božje lepote in njegove popolne resnice, da ga to postopno spreminja. (23. oktobra 2005 ob svoji prvi kanonizaciji)[17]
uredi
  • Prepričan sem, da bo nekoč razglašen za svetnika in cerkvenega učitelja. Kot teolog si to nedvomno zasluži. (Franc Rode ob Benediktovi smrti)[18]

Viri

uredi
  1. ↑ Sodelavci MMC RTV Slovenija, Papež Benedikt XVI., pridobljeno 20. februarja 2008, ob 11.25, http://www.rtvslo.si
  2. ↑ Max Modic, Črni september, pridobljeno 20. februarja 2008, ob 11.25, http://www.mladina.si
  3. ↑ Joseph Ratzinger, spremna beseda; v: Anton Strle, Božja slava - živi človek, Družina, Ljubljana 1992, (COBISS).
  4. ↑ Benedikt XVI., Spe salvi.
  5. ↑ Papež Benedikt XVI., Verbum Domini, zbirka Cerkveni dokumenti, Družina, Ljubljana 2011, stran 22.
  6. ↑ Prav tam, stran 28.
  7. ↑ Prav tam, stran 35.
  8. ↑ Prav tam, stran 77.
  9. ↑ Prav tam, stran 123.
  10. ↑ Prav tam, strani 106–107.
  11. ↑ Magnifikat, letnik 3, številka 12, december 2016, stran 10.
  12. ↑ Joseph Ratzinger, Poklicani v občestvo: Današnji pogled na Cerkev, prevod Anton Štrukelj, Marijina kongregacija slovenskih bogoslovcev in duhovnikov, Ljubljana 1993, stran 59.
  13. ↑ Prav tam, stran 80.
  14. ↑ Prav tam, stran 107.
  15. ↑ Magnificat, letnik 4, številka 5, maj 2017, stran 311.
  16. ↑ Magnificat, letnik 4, številka 4, april 2017, stran 212.
  17. ↑ Klaus Einspieler, Michael Kapeller, Waltraud Kraus Gallob, S Pavlom verovati, prevedel Lojze Pušenjak, Slomškova družba, Maribor 2008, stran 84.
  18. ↑ Petra Stopar, Gospod, ljubim te; v: PRO, januar 2023, stran 6.


Pridobljeno iz »https://sl.wikiquote.org/w/index.php?title=Papež_Benedikt_XVI.&oldid=41916«