Oton Župančič

Oton Župančič

Rojstvo	23. januar 1878({{padleft:1878|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:23|2|0}}) Vinica
Smrt	11. junij 1949({{padleft:1949|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:11|2|0}}) (71 let) Ljubljana
Psevdonimi	Aleksij Nikolajev, Pavel Strnad, Beli Kranjec, Smiljan Smiljanič, Gojko, Anton Pesnik, Matija Skalar, B. Kranjec, Ilija Kiro, Juri Jager, Baroda, O. Gojko
Državljanstvo	SFRJ  Kraljevina Jugoslavija  SHS  Cislajtanija
Poklic	jezikoslovec, pesnik, pisatelj, dramatik, prevajalec, literarni kritik, otroški pisatelj, esejist
Pokopan	Centralno pokopališče Žale

Navedki

• Čaša opojnosti je knjiga, ki je ne cenim. Zato bi jo uničil, ko bi bila moja last, pa ni več. Če bi pometal iz nje, kar mi ni všeč, bi morda ostal o kakih deset pesmi. (O pesniški zbirki Časa opojnosti leta 1911)

• Južnoslovanski problem, pa naj bo še tako kočljiv, zahteva – prav zato! – vestnega tehtanja, skrbnega čiščenja in odkrite, svobodne diskusije najširši javnosti pred očmi, zakaj naš je, tega si dandanes ne sme nihče več prikrivati. Prava slovenska misel more dihati samo še v ozračju južnoslovanske misli, kdor filozofira drugače, ne prisluškuje v bodočnost... ( del članka iz leta 1914 v reviji Slovan) k

• Vse se da v poeziji naučiti, samo dvoje ne. Ako nima tvoje oko svojih žarkov, ako nima tvoja kri svojega utripa - nikdar ti ne bo pesem sijala, nikdar ne bo pela. (o poeziji)

• Kuj me življenje, kuj! če jeklo, bom pel, če steklo - naj se zdrobim. (o življenju)

• Meni je poezija izliv neke napetosti v človeku. Ta izliv je tem bolj krepak, tem bolj v zvezi z življenjem, tem več globin in več širin obseva, s čim večjo intenzivnostjo je poet gledal svet in čim intenzivneje je živel z umom, voljo in strastmi. Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proti stvarem in središču vsega, približevanje centru.

• V stvarjenju se človek bliža Bogu. To stvarjenje je slepo, a bolj bistrogledo kot ves intelekt. Takrat čutim, da ni ničesar okrog mene kot neka moč in žarenje na vse strani. Svet je takrat kot velikanska klaviatura, in če pritisneš in vprašaš: Si tukaj? - ti odgovori v zvoku duh: Sem. Čim večji je umetnik, tem obsežnejša je klaviatura, in če bi bil popoln, bi mu pel ves svet. Laž pa je tisto, če človek v trenutkih, ko ni v njem sile, hoče markirati to veličino. To je verzificiranje, hinavščina, umetnost je pa resnica sama.

• Otrok je najbolj razumen bralec. To mislim tako, da gre s svojim prirojenim čutom vsaki knjigi, ki jo dobi v roke, naravnost do njenega jedra, kakor gre čebela vsaki cvetici naravnost do medu.

• Mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci in pred nami plamen gre skoz noč kot Bog pred Izraelci.

• V Dumi sem hotel pogledati domov z jasnim očesom in s čutečim srcem: zato sem vpeljal dva glasova. Trezno sem hotel pregledati vse, kar je našega, mizerijo in veličino, nato pa preko romantike (ženski glas) in kozmopolitizma (moški glas) delati dalje. (o pesnitvi Duma)

• Ti edini med nami si umel podati narodu ideal v prijemljivi, skorajda materialni obliki njegovih koristi; pokazati narodno svobodo kot rešenico slednjemu delavcu, zadnji siroti. /…/ in če ti postavimo spomenik, ga postavimo najboljšemu, kar je v nas: tvoji veri, tvojemu upanju in tvoji ljubezni – bodočnosti svoje domovine, jugoslovanstvu. (iz nekrologa Janezu Evangelistu Kreku objavljenega Ljubljanskem zvonu leta 1917)

• Pojem, kar čutim, in ker sem izšel iz naroda, čutim z njim in zanj.

• Poprečni Ljubljančan je tako zaverovan v gorenjsko stran in planine, da se mu slovenstvo veže skoraj samo z goro in dolino, z irhastimi hlačami in čevlji na kveder. Tu, sredi široko razprostrte ravni, ako ne v Beli krajini, ti pokažejo gole oči, ako znajo gledati, kako ozka je formula: "Slovenski kmet je sorodnejši bavarskemu in furlanskemu kot pa hrvaškemu in srbskemu." Ta krilatica, pa naj bi jo izreklo deset Cankarjev, ni obletela vse Slovenije. S površnim pogledom je ošinila severni in zahodni rob, pustila pa je vnemar jug in vzhod. Naša domovina je, hvala Bogu, širša, odprta in zvezana s svetom na vse strani. Samo pregledana še ni, niti ona, mala. (zapis ob prvem obisku Prekmurja leta 1934 v članku Prekmurje in slovenstvo)

• Vem, da je slovenstvo kulturna enota zase. In vendar ne morem sprejeti formule:'Naš kmet je bližji tirolskemu in furlanskemu kmetu,' pa če je stokrat Cankarjeva, ker je preozka, ker ne objema vseh slovenskih pokrajin in njihovih mnogoličnosti. Ne Prekmurja ne Istre ne Bele krajine. Niti ta mala Slovenija ni v nji pregledana. Jaz kot rojen Beli Krajinec ne morem biti čustveno enako orientiran proti Nemcu in Italijanu kakor sem proti Srbu in Hrvatu. To je zoper dejstvo mojega rojstva in moje krvi, ki ga ne morem in nočem zatajiti. In vendar ne čutim prav nikake razpoke v sebi, cel sem v duši, Slovenec vsaj takšen, kakršen si ti, in Jugoslovan, oboje po duši, po čustvu, po vsem svojem bistvu.

• Največ napak imajo na vesti časnikarji. In te napake lezejo v rod. Počasi se udomačijo, tako nastane škoda v lepoti jezika. Meščani smo zapustili poglavitni vir dobre in prave slovenščine. Komaj od kakšne služkinje z dežele slišiš pravo besedo. Slovenščina je težek jezik. Zahteva trud in napora. Pri prevajanju svetovne literature sem se velikokrat mučil, kako naj prav in lepo povem. Potrebno je slovnično znanje, potreben je posluh, stik z govorečim podeželskim človekom, potreben je občutek. Čut za jezik. Tudi mnogi pisatelji ga nimajo. (o slovenskem jeziku)

• Maček pravi, da je mir največja dobrina, jaz pa pravim: svoboda je!

• Ne bom podpisal. Ne bom štedil teh starih kosti. Ne bom pljunil na vse, kar sem sinu govoril. Naj pride, kar hoče. Ne bom podpisal. (o podpisu protikomunistične spomenice med drugo svetovno vojno)

• Kdor je moral živeti štiri leta vklenjen v verige, ki nam jih je skoval tujec s pomočjo zločinskega izdajstva lastnih izgubljencev, sleparjev in slepcev, kdor je moral ves ta čas zatajevati pamet, misel in čustvo, besedo, vsak pogled in sleherni gib, se odreči prepokončni hoji ter molčati na sramotno početje klavrnih poniglavcev, ta ve iz krute izkušnje, da se trajno brez svobode ne da živeti, ker je tako življenje hujše od smrti. Prebiti seje dalo s trdno vero in z mislijo na trenutek, ki je napočil zdaj. (iz pozdravnega govora partizanski slovenski vladi v Ljubljani 10. maja 1945)

• Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti.
  
  Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš; —
  ali poljane poznam — čigave so v soncu bleščeče? (verz je iz pesnitve Duma, ki je bila objavljena leta 1908 v zbirki Samogovor)

• Pogledal ji je v oči
  in ona se ga je zbala,
  kot bilka je vztrepetala:
  »Živ ogenj so tvoje oči. (verzi iz pesmi Vihar)

• Veš, poet, svoj dolg!
  Nimaš nič besed?
  Kaj zagrinjaš se v molk!
  Vrzi pesem v svet,
  pesem za današnjo rabo;
  vsi jo bomo povzeli za tabo. (prva kitica pesmi Veš, poet, svoj dolg, napisane leta 1941)

• Še bo kdaj pomlad,
  še bo napočil zor;
  tákrat volčji zbor
  pojde lovce klat:
  plani čez Savo, plavaj čez Dravo,
  zob za zob in glavo za glavo! ((zadnja kitica pesmi Veš, poet, svoj dolg, napisane leta 1941)

• Svobode naše jabolko se zlato,
  nam zakotálilo je v kri in blato
  in preden spet zasije v čisti slavi,
  vsi bomo blatni, ah, in vsi krvavi. (pesem Zlato jabolko iz oktobra 1943)

• Dokler pravica je ob tla teptana,
  resnica brez sramu zasramovana,
  dokler laž, verolomstvo je v časteh,
  dokler svobodo ljubiti je greh. ( prva kitica pesmi Izjava)

• Bodočnost je vera!
  Kdor zanjo umira,
  se vzdigne v življenje,
  ko pade v smrt. (del napisa na sarkofagu narodnih herojev v Ljubljani)

Adamič in slovenstvo

• Adamič je ostal Slovenec v prvinah svojega duha, v instinktivnem pogonu, v tajnem bistvu, ki daje njegovemu delu posebno barvo in ton. Pri nas so vstali zadnje čase budni stražarji, ki so v silnih skrbeh za to notranje slovenstvo, ki je sploh neizgubljivo. In v imenu te skrbi in tega strahu so preganjali Putjato, preganjajo Gavello, kajkavca, torej nekakega vsaj po poli Slovenca. Za tisti veliki strah pa, ki je šel skozi vsako zavedno slovensko srce, ki je mučil vse naše velike ljudi, ker niso mogli zapreti oči pred dejstvom, kako se slovenstvo od zunaj kruši, kako se zožuje območje slovenskega jezika, za ta upravičeni strah so privlekli iz nerazumljenih traktatov tolažbo, češ da število ni nič, vse da je duh. Kakor da živimo v nekakem mističnem kraljestvu duhov.

• * Kako radi to ubogo slovenstvo utesnjujemo. Vsakdo ga hoče prikrojiti po svoje in mu določiti pravi, pristni slovenski tir. Nekaterim je slovenstvo katolicizem, drugim naprednjaštvo, onemu otožnost, liričnost in ne vem, kaj še. Tako nas hočejo opredeliti in utesniti za vse večne čase. /…/ V večnem strahu za slovenstvo ga ožé in ožé in potiskajo na tisto deščico, na kateri sami stoje. Resnično slovenstvo pa živi po svoje in uhaja na vse strani iz umetno postavljenih pregraj. Od nekdaj so tekle vse svetovne struje skozenj in mu puščale svoje sledove. In teko danes in bodo tekle jutri. Slovenstvo reagira na vse te vplive po svoji vitalnosti, jih sprejema ali odbija, si jih prisvaja in asimilira, se z njimi kuži, boleha od njih – a to je življenje.

O njem

• Kdor zna gledati, vidi že v Čaši opojnosti Župančiča vsega takega, kakor ga ljubimo dandanašnji. Iz narodne pesmi se je vzdignil v višave, ki jih pred njim še ni dosegel slovenski pesnik. (Ivan Cankar leta 1911 v Ljubljanskem zvonu o Otonu Župančiču in Čaši opojnosti)

• Sam sem bil priča, ko so v unionski kleti prihajali v družbo Cankarja in Župančiča. Osebno ju niti poznali niso, a ko so zvedeli, pri kateri mizi sedita, so prihajali tja, samo da bi slišali besedo, po kateri je hrepenelo njihovo srce. Videl sem Župančiča ob prevratu: tam je stal sredi burnih valov in motril sleherni gib, pazil in čuval in sam rastel v izpolnjeni veri, ki je klila v srcu že od nekdaj. (Fran Lipah, slovenski igralec)

• Bil je aristokrat slovenske besede v pravem pomenu in Slovenci vse premalo cenimo njegovo umetnost. Ko sem bil v jeseni leta 1919 na razstavi v Jakopičevem paviljonu tudi sam udeležen s prvimi pasteli, je Župančič odkupil v malem formatu mojo Sedečo deklico v gostem drevoredu, svetlih impresionističnih barv. To je bila zame posebno draga počastitev, opora in podpora, ki mi je na moji začetni poti res veliko pomenila. (Božidar Jakac, slovenski slikar)

• Ves čas me muči misel, da je moje pripovedovanje površno, da zajema samo vrhnjo plast in da je kljub dobri volji obtičalo ob morskem bregu ali pod goro. Pesnik morda ne bi bil zadovoljen z menoj. Še celo Vidmarjevi knjigi je očital poenostavitev svoje duševnosti, nerazumevanje in krivo razlago v nekaterih primerih. Težko se je dokopati do globokih skrivnosti in sinjih, mogočnih višav pesnikovih misli in čustev. Presilen je žar, kamor se stekajo vsa pesnikova pota in so oči uprte v preteklost in prihodnost. (France Dobrovoljc, slovenski bibliograf in zgodovinar)

• Njegova pesem je visoka pesem življenju; z njo je Župančič več kot pol stoletja 'koval naša srca in značaj', odkrival in oblikoval človeka v nas ter neprestano kazal, da je po svojih pravih vrednotah življenje vredno, da ga živimo, da pa je tudi potrebno, da ga živimo prav. Edinstvena po lepoti in moči svojega izraza, bogata po mislih in čustvih, je Župančičeva pesem ena najdragocenejših umetniških manifestacij, kar jih slovenska beseda premore. (Janko Glazer, slovenski bibliotekar)

• Ko je Oton Župančič objavil svojo znano uporniško pesem Veš poet, svoj dolg?, je bil skoroda v enakih okoliščinah kot Primož Trubar v trenutku svoje Cerkovne ordninge, kot France Prešeren v trenutku Zdravljice ali pa Ivan Cankar v uri, ko je predaval Očiščenje in pomlajenje. Ti štirje primeri so izraz popolne pesniške in svetovne idejne zavezanosti določenim zgodovinskim trenutkom in potrebam (Bojan Štih, slovenski gledališčnik in urednik)

• Nesporno pa velja, da ga pretanjenosti izraza, bleščeči metaforiki in zvočnosti verza doslej ni nihče dosegel. (Joža Mahnič, slovenski literarni zgodovinar)

• Umetniška prepričljivost njegovih osrednjih liričnih in refleksivnih pesmih, posvečenih dviganju zakladov njegove duše, je ostala do danes nezmanjšana, četudi so mu pozneje očitali retoričnost in politično prilagodljivost. Bolj kot zemeljskega kronista je namreč v njem smiselno dojemati le v duhovni svobodi kondorsko sproščenega pesnika, ki je v ubranosti s kozmičnim svetovjem zmogel izrekati slast in bolečino človeške eksistence in pri tem resnično postal božansko nadahnjen človeški Stvarnik. (Milček Komelj, slovenski akademik in umetnostni zgodovinar)