Franc Jeza

Franc Jeza, slovenski aktivist, pisatelj in novinar, 1916–1984.

Rojstvo	30. december 1916({{padleft:1916|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:30|2|0}}) Spodnja Hajdina
Smrt	20. januar 1984({{padleft:1984|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:20|2|0}}) (67 let) Trst
Državljanstvo	SFRJ  Kraljevina Jugoslavija  SHS  Cislajtanija
Poklic	pisatelj

Navedki

• Samozaupanje, zavest je tista sila, ki dviga narode, ne pa orožje in število.

• Premalo zaupamo sami vase., …, Naša kultura ni zgrajena na krvi in svobodi tujih, tlačenih narodov. Nikomur nismo delali krivice, a tudi od nikogar nismo sprejeli nezasluženih darov. Zato moramo biti ponosni nase in na to, kar smo si ustvarili., …, Politični položaj Evrope se menjava vsak trenutek in neumno bi bilo misliti, da se nam ne bodo ponudile spet priložnosti, da jih izrabimo. In tedaj bomo morali biti pogumni in pametni. (zapis iz eseja leta 1934))

• V kulturnem pogledu primitivci, v političnem pogledu pa ignoranti in v bistvu jim je šlo bolj za lastne kot pa za narodne interese. Niso imeli dovolj ljubezni in zaupanja do lastnega naroda, zato so mislili samo na možnost svoje politične oziroma državniške kariere pod beograjskim režimom. (o vodilnih slovenskih politikih v Kraljevini Jugoslaviji)

• Osvobodilni boj slovenskega naroda proti okupatorju je poleg kmečkih uporov in bojev proti Turkom naša največja zgodovinska epopeja. Moralno opravičenost in zgodovinski pomen tega boja bi bilo prav tako nesmiselno tajiti, kakor bi bilo nespametno in smešno tajiti zgodovinsko upravičenost kmečkih uporov in obrambe pred turškimi navali v taborih okrog cerkva. Vse to je bilo naraven odpor proti nasilju, ki je ogrožalo vse ljudstsvo, in prav zato bi bilo napačno, če bi istili protiokupatorski odpor s kako strankarsko ali svetonazorsko tendenco, bodisi v pozitivnem ali negativnem smislu. (zapis iz leta 1952)

• Po dolgih desetletjih so spet svobodno vihrale po slovenskih mestih in vaseh slovenske zastave in v rdeči zvezdi na njih so ljudje videli bolj rdeč madež prelite krvi za svobodo, simbol trpljenja in zmage, kakor pa vsiljen strankarski znak ozkosrčne skupine ljudi, ki se je pripravljala, da nepošteno izkoristi v svoje lastne namene zmago, pridobljeno z žrtvami vse. (o vzdušju v Slovenija maja 1945)

• Moralna dolžnost vsakega svobodoljubnega človeka in vsakega evropskega naroda, posebno še tako ogroženega in obsojenega od obeh fašizmov na smrt, kakor je bil slovenski, je bila, da se je pridružil boju svobodoljubnega sveta proti fašizmu in nacizmu, ki sta – o tem pač ni mogoče dvomiti – predstavljala takrat najhujšo in najbolj neposredno nevarnost za vse človeštvo. Kdor bi hotel še danes to tajiti, bi moral tajiti – ali opravičevati – fašistična zverinstva, industrijsko organizirano uničevanje ljudi v nemških koncentracijskih taboriščih in getih na Poljskem ter vso nečloveško miselnost fašizma. Tega pa ne more nihče, kdor čuti človeško.

• Gotovo, da so bili med ubitimi mnogi, ki so imeli tudi roke krvave od bratovske krvi. Toda o njihovi kazni bi moralo odločati sodišče; le taka kazen bi imela potrebno moralno veljavo. Po večini pa so bili samo zapeljani ubogi ljudje iz vasi v Suhi Krajini in drugod. ( o povojnih pobojih)

• Tragični lik stremečega in ideološko iščočega humanista, ki ga je železna resničnost diktature zmedla in ga naplavila na breg brezmočnega, zagrenjenega solipsizma. (o Edvardu Kocbeku)

• Boj proti Osvobodilni fronti je pomenil torej leta 1942 nastop proti osvobodilnemu protifašističnemu boju vsega svobodoljubnega človeštva, blaznost in naravnost samomorilsko odločitev ljudi, ki jim je primanjkovalo najbolj elementarne politične modrosti in poštenosti.

• Slovenija mora postati dežela svobodnih in vedrih ljudi. Če to nismo mogli biti mi, ljudje starejših generacij, naj postanejo to nove, mlade slovenske generacije. Neodvisno in demokratično Slovenijo hočemo ustvariti predvsem zanje.

• Sicer pa je Jugoslaviji zapisan konec, tudi če bi mi držali križem roke ali se navduševali zanjo. Hrvaški narod jo noče in nihče ga ne bo mogel za stalno prisiliti, da živi v njej. Tudi Srbi jo hočejo samo toliko časa, dokler se lahko vdajajo iluziji, da bodo lahko iz Jugoslavije napravili povečano Srbijo. Ko bodo ugotovili, da to ni mogoče, bodo hoteli lastno državo. Slovenci bi naredili najhujšo zgodovinsko napako, če bi čakali, kaj bodo drugi odločili brez nas o nas. (zapis iz leta 1978)

• Demokracija mi pomeni svobodno življenje posameznikov in naroda kot celote. Nad tem bdi neodvisno sodstvo. Demokracija – to so razmere, kjer se državljanom ni treba bati sodržavljanov in kjer posamezniku ali skupinam državljanov ni treba imeti strahu, da jih bo kdo – ali celo država sama – oropal njihovih pravic, in kjer se lahko zanesejo na poštenost in pravičnost zakonov in sodnikov. Demokracija je tudi to, da lahko človek javno, ustno ali v tisku, kritizira, če se mu kaj ne zdi prav, tako državo in državnega poglavarja kot zadnjega uradnika ali policista, ne da bi se moral zaradi tega bati maščevanja ali celo zapora in obsodbe.

• Noben narod ne more uživati resnične demokracije brez lastne države.

• Naš cilj je taka neodvisna slovenska država, v kateri bo živel slovenski narod svobodno in v kateri se bo lahko vedno odločil za tak politični, gospodarski in socialni red, kakor mu bo najbolj prijal. (zapis iz leta 1983)

• Resnica ne more škoditi nikomur razen tistemu, ki se je mora bati.

• Ko bo Slovenija priznana evropska država, se je nihče več ne bo dotaknil.

O njem

• J. je bil pri meni. Tak, kakor je bil leta 1941. Upornik, nezadovoljnež, hiliast, pravi pravcati fantast. To se pravi: nerealen poštenjak. Pred mano odprl največje vprašanje, pustil sem, da ga je po svoje rešil. Nato sem mu povedal svojo rešitev: diametralno njegovi. Videl sem v njegovih očeh, da me ima za strahopetca, za človeka, ki ga položaj in udobje kvarita in zaslepljata. Nekaj nevarnega se je v njem prižgalo. (Edvard Kocbek, slovenski politik in pisatelj)

• Ob plebiscitu bi se bilo treba spomniti Franca Jeze. On je bil politik, izjemen kulturni politik, ki je pisal knjige o Sloveniji in dokumentirano prikazal, kako je slovensko gospodarstvo oškodovano zaradi Jugoslavije. Da, on je bil že od vsega začetka za samostojno Slovenijo in je tudi zaradi tega pribežal v Trst. A je vedno zagovarjal OF. Z njim se nisem strinjal ravno pri tej zamisli o slovenski državi. Tudi jaz bi bil za samostojno državo, če bi Slovenija ne imela tako ne prijateljskih sosed. (Boris Pahor, slovenski pisatelj)

• Bil je človek, ki je vse kar je počel, počel iz ljubezni do slovenstva. Zato je živel. V nenehnem delu in nenehnem snovanju. A brez redne službe in brez državljanstva. Brez socialnih in državljanskih pravic. V Trstu je živel in umrl kot apatrid. Osamosvojitve svoje ljube domovine pa žal nikoli ni dočakal.

• Jeza je bil prepričan o razvoju in napredku, ni bil pesimist in ni dvomil, da bo slovenski narod dosegel osamosvojitev. Prav tako je bil prepričan, da resnica pride vedno na dan ter da se je ne izplača skrivati. Z istim svobodoljubnim duhom in brez ideoloških predsodkov je bil tudi dosleden in odkrit ter oster kritik prevladujočih razmer v slovenskem svetu, ne samo v politiki, pač pa tudi v civilni družbi. (Sergij Pahor)

• Za publicistiko Franca Jeze je značilna natančna in senzibilna analiza političnih preobratov, tudi tistih na začetku druge svetovne vojne in med njo, o katerih ne okleva: kolaboracija je bila odraz velike bojazljivosti, narodnoosvobodilno gibanje pa epski podvig slovenskega naroda, h kateremu so komunisti pristopili šele v trenutku, ko so zaznali, da bi jim to prineslo politično prednost pred konkurenco. O neizbežnosti osamosvojitve in usodnih posledicah obeh slovenskih šibkosti – leve in desne – je brez dlake na jeziku pisal veliko pred časom. (Žiga Valetič)

• Že leta 1952 je slovenski intelektualec Franc Jeza objavil v tržaški reviji Stvarnost in svoboda članek, v katerem kot slovenski problem obravnava domobranstvo in komunizem. Prvega brez zadržkov obsodi, češ, da je bilo sodelovanje z nacizmom in fašizmom etično povsem nesprejemljivo, pa četudi je bilo v marsičem reakcija na komunistični teror. Zanj je brez dvoma upor proti okupatorju veliki dogodek v zgodovini, toda v nadaljevanju enako obračuna s povojnim totalitarizmom, ki je pobil ujete domobrance v kočevskem Rogu, z režimom, ki je uvedel teror in ukinil svobodo govora. Toda Jeza ni bil antikomunist. Od začetka vojne je bil član OF in ko so ga decembra aretirale italijanske okupacijske oblasti so ga obsodile na trideset let zapora. Kot človek pa je bil vseskozi humanist in tako je po vojni z enakimi merili presojal tudi komunizem, ki ga ni odvezal krivde totalitarizma zato, ker se je pred tem organiziral upor proti nacizmu. Njegovo stališče je enako razumno in stvarno danes, kot je bilo pred pol stoletja. (Bernard Nežmah, slovenski publicist)

• Za tem nenavadnim imenom – krstno je najbolj pogosto moško ime med nami, priimek pa… redek in čuden – no, za tem imenom nastopa nenavadna, izrazita in pomembna oseba. Ena tistih, ki v času spomina na osamosvojitev in nastanek slovenske države - zasluži posebno pozornost. Veliko je gotovo ne bo dobil, tako sodim po njegovi dosedanji usodi. (Alenka Puhar, slovenska publicistka)

• Jeza ni dočakal slovenske pomladi in slovenskega osamosvajanja, kot že omenjeno, je umrl v Trstu leta 1984. Zdaj je pokopan v Komnu. Bil je torej nekakšni slovenski Mojzes: goreče je pisal o "obljubljeni deželi" (tj. o neodvisni slovenski državi), pozival Slovence, naj si prizadevajo zanjo, sam pa, ko so si jo Slovenci le priborili, ni vstopil vanjo. (Aleš Žužek, slovenski novinar)