Gregorij Rožman

Gregorij Rožman, slovenski škof, 1883–1859.

Rojstvo	9. marec 1883({{padleft:1883|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:9|2|0}}) Bistrica pri Pliberku
Smrt	16. november 1959({{padleft:1959|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:16|2|0}}) (76 let) Cleveland
Državljanstvo	Avstrija
Poklic	duhovnik, katoliški škof
Pokopan	Lemont, ljubljanska stolnica

Navedki

• Trpljenje je mogočni misijonar božji, ki naj s svojo bolečo pridigo omehča naša srca in jih k Bogu dvigne.

• 26. januarja. Sv. Polikarp, škof in mučenec. Danes se je odločilo. – Uklonil sem se, da zasedem križ, katerega se vsa moja narava boji in ga odbija. Že od oktobra se mi je od raznih strani namigovalo, da bom pomočnik škofa Antona Bonaventura – nisem hotel, nisem mogel verjeti. Danes me je poklical škof k sebi. Ves bolan je, komaj se drži pokonci, prehladil se je na potovanju v Beograd. Povedal mi je, da je za moje imenovanje cum iure successionis (s pravico nasledstva) vse pripravljeno. Vprašal me je, če sprejmem - »ne morem!«
  Tedaj mi začne pripovedovati, kako je prišlo do tega, da se je baš moja oseba izbrala: »Jasna božja volja je. Ne smete se ji zoperstaviti. Meni se vidi, da je vse božja Previdnost tako vodila. – Recite vsaj tako: Ako me sv. oče imenuje, se bom pokoril,« in pomolil mi je desnico. Tresočo svojo roko sem položil v njegovo. Ves vesel je rekel: »Deo gratias!« in začel pripovedovati – o slovesnosti konsekracije. Meni pa je srce pokalo.
  Gospod! Zakaj mi nalagaš to breme? Ko se moja narava tako uporno ustavlja. Nočem križa, ne maram težav! Mirno, udobno in po svoji volji bi rad živel. Pa me Ti kličeš na Kalvarijo. Saj hočem iti, Gospod, a tako težko, obotavljam se.
  Na različne načine si me že klical, da bi ti sledil zvesto in prav blizu Tebe hodil, pa nisem ubogal; samo od daleč sem gledal, včasih rahlo želel si svetosti, a bal sem se bolečine in trpljenja. Zdaj si me zgrabil drugače. O, saj uvidevam, kako si dober z menoj. Hočeš me posvetiti. Verujem, kar mi je rekel škof Anton Bonaventura: Vsak škof, ki svojo dolžnost stori, je svetnik. Ne morem se ubraniti.
  Gospod, rad bi, da bi se ne branil, pa se branim, narava je močnejša od nadnaravnega. Na Te se zanašam, Ti mi boš pomagal. Vse moje upanje je Tvoje usmiljeno Srce, bogato za vse, ki Te kličejo. Fiat voluntas tua! (zapis iz dnevnika na dan 26. januarja 1929)

• Ne vem, ako bodo moji živci vzdržali vse, kar morda prihaja, a danes sem miren, čisto miren v vesti, ki je Vas tako potrla. Hvala ljubemu Bogu za ta mir! – Povem Vam svojo skrivnost, ki je doslej še nihče ne ve – niti moj spovednik ne – menda mi Bog to ne bo štel v zlo, da jo odkrijem. Ko sem silno težko sprejel crucis pondus [težo križa] ob posvečenju, v tistih skrivnostih slutenj – od tod moje škofovsko geslo – tedaj sem se Bogu dal na razpolago za vse žrtve, ki mi jih namerava naložiti, edino to sem ga prosil: naj kraljestvo božje v dušah in v zunanjem svetu med verniki škofije ne trpi zaradi moje nesposobnosti in nevrednosti nobene škode.
  Tedaj sem Bogu daroval tudi sledeče: naj umrem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin na me v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več – samo da bi kraljestvo božje rastlo, se utrjevalo v dušah, samo da bi čim več duš se zveličalo, samo da bi božja čast rastla in se večala. – To daritev sem mnogokrat ponavljal in jo nocoj zopet ponovim: Gospod, sprejmi žrtvico, če je Tebi všeč in če služi Tvoji časti in zveličanju duš! In če bi zdaj Gospod sprejel to mojo žrtvico? Če bi me 'prijel za besedo', ali naj javkam? Ali ne morem le reči: Hvala Ti, sveti Gospod, da se poslužiš mene nevrednega za svoje svete cilje? Hvalimo Gospoda za vse, prav za vse! … Imejte vedno in za vse samo en cilj: Tvoja čast, Gospod! Tvoja čast v moji duši, v dušah vernikov, v Cerkvi, pri otrocih, ne moja, ne minljivi cilji, nič nižjega kot neskončno sveti Bog. On vam bodi cilj in nagib vsemu delu, molitvi, žrtvam. (iz pisma 9. novembra 1945 svojemu obupanemu tajniku Nandetu Babniku, potem ko ga je angleška oblast v Celovcu internirala in je vse kazalo na to, da ga izročijo komunistični oblasti; škof mu je naročil, naj ga odpre šele po njegovi smrti; objavil ga je mesečnik Ave Marija v Lemontu leta 1960)

• Vsi veste, da potrebuje močnejše in pogostejše hrane tisti, ki težka in utrudljiva dela opravlja. Čim težje je delo, tem tečnejšo hrano potrebuje telo. Isto velja za dušo. Čim težje preizkušnje prihajajo za vero, za dosledno življenje po veri, tem močnejša, tem pogostejša mora biti hrana, ki vzdržuje nadnaravno življenje v duši. (o evharistiji iz govora pri polnočnici na II. evharističnem kongresu za Jugoslavijo v Ljubljani leta 1935)

• Morda bi bilo res najbolje, da bi pretrgal vsake zveze z Italijani. Velikokrat na to mislim, da bi javno nastopil v stolnici in obsodil vse njihove krivice. Pa spet pomislim na potoke solz, ki jih matere in žene pri meni prelijejo, ko me prosijo za intervencije in ne morem. Če enkrat pretrgam, potem bo vsaka intervencij zastonj ... Nekoč me bodo morda obsojali zaradi mojih zvez z Italijani. Vem, da nikjer ne bo zapisano, koliko notranjega odpora sem moral premagati vedno, kadar sem se odločil, da grem k njim na obisk.

• Nekoč me bodo morda obsojali zaradi mojih zvez z Italijani. Vem, a nikjer pa ne bo zapisano, koliko notranjega odpora sem moral premagati vedno, kadar sem se odločil, da grem k njim na obisk. Pa, če zahtevajo obči interesi, moram. (besede svojemu tajniku Stanislavu Leniču ob neki priliki med potjo h Grazioliju)

Maša

• Boljšega in dragocenejšega nimamo.

• Strašna suhota mora biti v duši tistega, ki se med sveto mašo dolgočasi.

Navedki o njem

• Ali ste kdaj nastopili v javnosti proti preganjanju in izseljevanju slovenskega prebivalstva na Štajerskem in Gorenjskem! Ali ste z eno samo besedo obsodili zločinske umore nemških in laških krvnikov nad stotinami slovenskih žrtev? Ali ste kot pastir ljubljanske škofije javno nastopili proti fašistični obsodbi, ki je na zverinski način dala usmrtiti 16 popolnoma nedolžnih žrtev ? Ali se zavedate, da že zaradi tega, ker te osnovne dolžnosti niste izpolnili, niste imeli nobene pravice, da se kakorkoli potegnete za dva denuncianta, še manj pa za to, da ju proglasite za krščanska mučenika ? (Edvard Kocbek v Velikonočni poslanici katoličanov v Osvobodilni fronti leta 1942)

• Za nas je škof Rožman vojni zločinec. Po naših zakonih bi moral biti obsojen na smrt, a zaradi manjše zaostritve do Cerkve smo ga obsodili le na šestnajst let [napaka: pravilno 18 let]. Vatikan bi ga moral kot zločinca odstaviti. Ker tega ne stori, se vmešava v naše notranje zadeve. (Boris Kraigher kot minister za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije, v pogovoru z Antonom Vovkom, Maksimilijanom Držečnikom in Mihaelom Torošem kot škofijskimi ordinariji ter Stankom Cajnkarjem, 5. junij 1952)

• Stanislav Lenič:

• Starejši duhovniki so mi pripovedovali, da se je Rožman ločil od Jegliča ravno, kar se tiče političnega življenja. Jeglič je politično življenje zelo spremljal, rad sam posegal vmes (majniška deklaracija!) in tudi duhovnike k temu navajal. Ob nastopu Rožmanovem se je takoj videla sprememba. Rožman sam ni nikjer posegal v politiko in tudi duhovnikom ni tega priporočal. Hotel je, naj se duhovniki držijo le duhovniškega dela. Iz tega njegovega načelnega stališča je razumljivo, da je bil tudi do liberalcev bolj spravljiv kot Jeglič. Mnogim se je čudno zdelo, ko se je sam udeležil pogreba ministra Janeza Hribarja, ki je ob začetku okupacije iz obupa v 92. letu starosti napravil samomor. Prav tako se je udeležil tudi pogreba liberalnega voditelja dr. Kramarja. (popravek: Hribar je umrl star 89 let)

• Rožman je vso okupacijo bil kakor trdnjava, ki jo neprestano obletavajo vsi mogoči napadalci. Skoro 12 ur na dan so bili pri njem ljudje, vsak je prišel s svojim namenom, da ga pridobi za svoje cilje. Rožman je po naravi mehak in je podlegel tistim vplivom, ki so bili močnejši. Majhni politiki so se skrivali za njegov hrbet in njega potiskali v ospredje.

• Sploh je Rožmanovo prepričanje že spočetka bilo to: Oborožen odpor našega tako malega naroda je nesmisel, je samo uničenje življenj in imetja, je narodni samomor. Zaradi tega ne bomo osvoboditve dosegli niti en dan preje. (Rožmanova preroška napoved o osvoboditvi)

• Vedelo se je pač javno, da Rožman odobrava domobranstvo, a konkretno vanj nikdar ni posegal, če izvzamemo prvo prisego domobrancev na Stadionu, kamor je šel zelo nerad pod izrečnim pritiskom tako z nemške kot domobranske strani. Druge prisege se ni hotel več udeležiti.

• Glavne oznake Rožmanovega značaja
  Po svoji inteligenci Rožman ni bil kaka izredna osebnost, bistroumna in dalekovidna, ki bi znala od daleč presojati zamotani položaj in zavzeti do njega ustrezajoče stališče. Imel pa je dober spomin, zlasti spomin za osebe in kraje. Poznal je po imenu vse mogoče ljudi, če jih je le enkrat v življenju srečal. Dalje je do podrobnosti poznal vsako vas v škofiji, če se je le enkrat skozi peljal. Po svoji inteligenci torej nikakor ni bil prvi duhovnik v škofiji, ampak so ga mnogi daleč prekašali (na primer dr. Odar, dr. Aleš Ušeničnik, dr. Lukman, morda še dr. Kraljič in še kdo).
  Po svoji čustveni plati je bil zelo mehko čuteč, to je menda lastnost Korošcev, da so kar malo sentimentalni. Vsak dogodek je torej nanj tudi in predvsem čustveno močno vplival.
  Po značaju je bil mešanica sangvinika, kolerika in flegmatika.
  Sam zase je zahteval minimum tako časti kot telesnih ugodnosti. Ni pil in ne kadil.
  Znan je bil po svoji dobrotljivosti do siromakov. Vsak berač je bil tako sprejet v njegovem salonu kot minister. Svojo plačo je že prve dni v mesecu do skrajnosti razdelil stalnim odjemalcem, beračem in revnim družinam, zlasti še raznim bohemskim umetnikom, ki so ga gotovo malo izrabljali.
  Glavna pomanjkljivost njegovega značaja pa je najbrž bila premajhna odločnost in samostojnost in zato prevelika odvisnost od vplivanja drugih. Tega so se mnogi na katoliški strani zavedali in so zato pomnožili svoje obiske in vplive nanj, da so ga tako pridobili za svoje cilje.
  Znano je bilo tudi, da se je Rožman mnogo težje branil vpliva in prigovarjanja s strani laikov kakor pa s strani duhovnikov. Do duhovnikov je znal biti včasih odločen in skoro osoren, do laikov pa ne in je le prerad pristajal na njihova prigovarjanja in njihove predloge.

• Anton Vovk:

• 5. maja je bil v stolnem župnišču konzistorij. Prevzvišeni nam je povedal, da je dobil poziv iz Celovca, da naj se nemudoma umakne. Videl in čutil sem, kako dober pastir težko zapušča čredo. S solzami v očeh je dejal: »Po prvi svetovni vojski sem bežal pred Nemci, sedaj moram bežati k Nemcem. Težko je zapustiti škofijo ...« Vsi smo bili mnenja, da je poziv, ki ga je prejel potem, ko je več nočnih ur iskal nasveta pred tabernakljem v škofijski kapeli, božji klic. Velikokrat je bilo še potem izrečeno, da je bil njegov odhod upravičen, dasi so zlobni jeziki to zlasti prve mesece jako očitali. Že leta 1941, ob začetku vojske, je Prevzvišeni določil vrsto generalnih vikarjev za slučaj potrebe. To vrsto je sedaj ustno potrdil, le dekan Kimovec je sedaj prišel vanjo, ki je leta 1941 ta posel odklonil. To nam je pozneje povzročilo malo težavo. Slovo s Prevzvišenim je bilo težko. A upali smo vsi, da ne bo za dolgo. Popoldne okoli 5. ure se je odpeljal s svojim avtom in v družbi kanonika Gabra in svoje postarane sestre Elizabete, šofiral je duhovnik Babnik Nande. Kaj so vse Ljubljančani vedeli kmalu po tem, kje se Prevzvišeni nahaja, ob kateri uri govori po radiu iz Rima, a kolikor vemo, še do danes se nahaja Prevzvišeni v Celovcu. Gospod ohrani ga in varuj ga vsega hudega! (o Rožmanovem begu v tujino)

• Nemce je sovražil. Bil je prevelika dobričina. Vsakemu je ustregel. (odgovor na vprašanje, kakšno je vaše stališče do Rožmanovih dejanj; na zaslišanju Uprave državne varnosti – UDV, 14. avgust 1946)

• Vojni zločinec bivši škof Rožman Gregorij. (oznaka Rožmana na uradnem dokumentu sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. decembra 1947, s katero so bili obsojeni Stanislav Lenič, Josip Šimenc, Matija Čontala in Franc Pust; oblast tudi uradno Rožmanu ni več priznavala škofovskega položaja)