Anton Bonaventura Jeglič
Anton Bonaventura Jeglič, slovenski škof, 1850–1937.
.jpg) | |
| Rojstvo |
29. maj 1850 Begunje na Gorenjskem[d] |
|---|---|
| Smrt |
1. julij 1937 (87 let), 2. julij 1937 (87 let) ali 1937 Stična[d] |
| Državljanstvo |
.svg){kind=small} Kraljevina Jugoslavija[d] SHS Cislajtanija[d] Avstrijsko cesarstvo[d] |
| Poklic | pomožni škof, teolog, duhovnik, politik, katoliški škof |
| Pokopan | Centralno pokopališče Žale |
Navedki
uredi- iz pridige slovenskim vojakom pred odhodom na bojišče avgusta 1914:
- Možje! Kliče Vas cesar, da v imenu božjem z orožjem v roki kaznujete hudodelstvo umorstva našega prestolonaslednika in njegove soproge, kakor se je v peklenski hudobiji zasnovalo in podpiralo v srbskem kraljestvu. Možje, kliče Vas cesar, da z orožjem v roki maščujete skrajno krivično, že večstoletno prizadevanje, razkosati in uničiti krasno našo Avstrijo pod žezlom naše starodavne habsburške cesarske rodovine, da maščujete zvijačno zaplenjenje naše mladine na izdajstvo domovine in cesarja, da, na črno, sramotno izdajalstvo![1]
- Možje! Kliče Vas cesar, da z orožjem v roki branite katoliško Avstrijo, katoliško našo cesarsko rodovino zoper zaklete sovražnike samega Jezusa, pričujočega v zakramentu ljubezni.
- Možje! V srednjem veku se je po Evropi razlegal klic: „Tako hoče Bog" in tisoči so zapustili dom ter šli osvajat Jeruzalem iz rok nevernikov. Klic: „Tako hoče Bog" je dvignil tudi Vas v svet boj za predobrega cesarja, v kaznovalni boj zoper brezvestne hudodelce.
- Možje, ne bojte se! Morebiti nekatere od Vas na bojnem polju čaka smrt. O junaška smrt, o sveta smrt! O mučeniška smrt! Pa, kaj pravim smrt: ne, ne, ne čaka Vas smrt, ampak čaka Vas posmrtno življenje, preblaženo nebeško življenje, po katerem koprnimo vsi. Da bo morebitna smrt tako zaslužna, vzdihnite vsak dan k Bogu, rekoč: "Moj Bog, iz Tvoje roke rad sprejmem tudi smrt, kakršnokoli, kjerkoli in kadarkoli." Taka žrtev celo vice izbriše.
- Res, bil sem zvest Avstrijec in gabila se mi je očitna in posebno skrivna koruptna agitacija zoper Avstrijo. Želel pa sem od nekdaj, da bi se Jugoslovani v okviru Avstrije združili v eno celoto. Vedel sem pa, da je izvršitev te želje nemogoča brez izredno hude prekucije. No, vojska je pa vse tako pretresla in preobrnila, da se mi je ta združitev zdela mogoča. Ker je na to merila majniška deklaracija, mi je bila draga. Ker se pa ljudje niso zato vnemali, ali bolj prav, ker se niso znali prav orientirati in se niso gibali, jaz sem pa čutil, da bo vse izgubljeno in bomo ponemčeni, ako se v tem ugodnem času ne dvignemo, sem storil korake, da smo se podpisale vse stranke. Moj podpis je bil merodajen in začelo se je gibanje, ki je omogočilo Jugoslavijo. Hvala Bogu, ki je vse okolnosti tako vodil, da so bili moji koraki popolnoma zakoniti. (zapis v dnevniku z dne 14. 7. 1920) [2]
Viri
uredi- ↑ Domovina, Dlib.si, pridobljeno 26. januar 2018.
- ↑ Vprašanje domoljubja na Slovenskem v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev/Jugoslavije 1918–1941