Boris Pahor

Boris Pahor, slovenski pisatelj, * 1913.

Rojstvo	26. avgust 1913({{padleft:1913|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:26|2|0}}) Trst
Smrt	30. maj 2022({{padleft:2022|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:30|2|0}}) (108 let) Trst
Državljanstvo	Italija
Poklic	pisatelj, pesnik, politik, publicist

Navedki

• O smrti kakor o ljubezni se človek lahko pogovarja samo sam s sabo ali pa še z ljubljenim bitjem, s katerim se je zlil v eno. Niti smrt niti ljubezen ne preneseta prič.

• Mlad je, kdor gleda na prihodnost v imenu ustvarjalnosti, na spodoben razvoj človeške družbe; star, kdor ne ve, kaj bi počel, in če si že česa želi, potem je to uspeh.

• Sovražnikom sem odpustil, ne pa teoriji, v imenu katere so delovali. Razlog, zaradi katerega so to počeli, je treba obsoditi. Nikoli pa nisem bil med tistimi, ki trdijo, da je treba sovražiti cel narod ali celo želeti njegovo uničenje.

• Dandanašnji smo pravzaprav siromašni zavoljo prevelike množice podob in vtisov; razmrvili smo svojo ljubezen in se ji oddaljili. Naredili smo prav narobe od tega, kar delajo čebe le; raztrosili smo cvetni prah nad milijon predmetov in kljub tihemu glasu, ki nam to zanika, zmeraj še upamo, da bomo nekoč imeli toliko časa na razpolago, da bomo spet napolnili svoj izpraznjeni panj.

• Bil sem vedno za idejo 'držimo skupaj'. Saj je tudi Russell dejal, da je komunizem laično krščanstvo. Že res, da so komunisti delali zločine, zato sem tudi jaz leta 1943 nekaj časa okleval. A rekel sem si, da zaradi tega ne bom izdajalec. Zato sem pristopil k OF, ki jo je tudi Kocbek kljub vsemu do konca zagovarjal. In je to gotovo prav. Saj tam niso bili samo komunisti.

• Demokracija je dobra stvar, ker človek lahko napiše vse, kar misli. Ne morem pa sprejeti tega, da ljudje živijo s 400 evri na mesec. Da smo do tega prišli, ni opravičila.

• Ob plebiscitu bi se bilo treba spomniti Franca Jeze. On je bil politik, izjemen kulturni politik, ki je pisal knjige o Sloveniji in dokumentirano prikazal, kako je slovensko gospodarstvo oškodovano zaradi Jugoslavije. Da, on je bil že od vsega začetka za samostojno Slovenijo in je tudi zaradi tega pribežal v Trst. A je vedno zagovarjal OF. Z njim se nisem strinjal ravno pri tej zamisli o slovenski državi. Tudi jaz bi bil za samostojno državo, če bi Slovenija ne imela tako ne prijateljskih sosed.

• Malora, smo komunizem odpravili zato, da bodo ljudje zdaj živeli s 400 evri na mesec?

• Slovenija večkrat stisne rep med noge kot pes, ki se boji.

• Slovenci bi morali bolj misliti sami nase, ne pa na Marijo.

• Ne razumem, zakaj hoče biti mladina povsod enaka, solidarna, kot vsi smo državljani sveta. Kako morejo zanikati svoje bistvo, tudi v Sloveniji. Bolj jih briga svet kakor to, kar je bistvo v človekovem življenju, to je kraj, kjer si se rodil, povezan s svetom, a ne kot zanikanje. To je kot letalo, ki vzleti in nekaj časa leti, potem pa se vrne na zemljo.

• Me ustavijo in mi stisnejo roko: "Sem vas videl na televiziji." A jaz sem se naveličal in jim odgovorim: Raje imam, da bi brali moje knjige, kot da ste me videli na televiziji. Vsakega spravim v zadrego, ker se mi ne more zlagati, da me je bral.

• Dokler mislijo, da je vse Ljubljana s Kranjem, da je tisto glavno, vse ta drugo ni nič, potem naj bodo, naj se držijo oni (tega), me ne briga. Hohštaplerji so bili in bodo. (o Ljubljani in Ljubljančanih)

• Ljubljana ne zna počastiti Trsta, ne čuti tega. Ne glede na to, če mi dajo ali mi ne dajo, jaz ne sprejmem častnega meščanstva Ljubljane, dokler je taka, kakršna je do danes. (o podelitvi častnega meščanstva Ljubljane)

• Čeprav vse narode pesti kriza, državniška enotnost pri njih ostaja. Slovenci nimajo spoštovanja do sebe. Samo priklanjati so se pripravljeni levo in desno. Časti se res ne meri po številu prebivalcev, ampak po spoštovanju samega sebe. Danes je samo egoizem posameznika, egoizem strank in tistih, ki so si nagrabili dovolj, da lahko živijo. Za Slovenijo je zato zdaj ključen pregovor Nulla salus sine unitate [Ni rešitve brez enotnosti].

• Menim, da bi zavest, da si mora pač človeška skupnost sama urediti način obstoja, koristila pri iskanju neke pravične organiziranosti. In če imenujemo takšno pojmovanje materialistično, potem bi rekel, da ta duhovnost, ki se je porodila v nas, svetuje, da smo skromni pred misterijem vesoljstva, in če nismo verujoči, to ne pomeni, da nismo globoko religiozni, kot je poudaril Einstein.

• Za levico sem disident in človek, ki dela zgago; za katoličane sem pogan, uporaben takrat, ko se upre ekskluzivizmu levice. Na to vlogo pa seveda jaz ne pristajam.

• Živela svoboda, smrt fašizmu, svoboda narodu. Naj živi demokratična Slovenija. Naj ljudje začnejo poslušati glas zemlje. Ste vsi trčili? (ob 107 rojstnem dnevu)

• To so svoboda, pravica in resnica.

Svoboda – ker je bog ustvaril človeka in ga je hotel svobodnega. Tudi v Svetega pismu, v začetku Stare zaveze, piše, da ga je hotel svobodnega. Lahko bi ga ne naredil svobodnega. Pravica. Ravno zato, da se človek mora držati tega, kar je res, kar je prav, kar je nujno. Prav je, da ima vsak človek zadosti hrane in zaslužka, zase in za otroke. To je pravica. Resnica je, da to, kar se dogaja, morajo vsi spoznati, ne skrivati. Tisti, ki so boljši in imajo več denarja, niso boljši zato, ker imajo več denarja. Dobri so, če pomagajo drugemu. (o temeljnih postulatih za 21. stoletje)

Nekropola

• Nastopila bo, se mi zdi, dolga doba, ko se bo človeštvo razšlo in si spet poiskalo zelenja in gozdov in rek; in takrat bo v miru in tišini obračunalo z vsemi preteklimi zablodami.

• Kakor zmeraj v življenju, je tudi takrat človek moral vedeti, kaj hoče, imeti je moral svoj načrt in moral ga je uresničevati kljub paniki in blaznosti.

• In v resnici je poleg ljubezni, ki je nedvomno prva, plemeniti upor proti krivični stvarnosti največ, kar lahko prispevamo za rešitev človeškega dostojanstva.

O njem

• Večina pripovedne proze je zgrajena na povezavi med narodnim odporom zoper fašizem in ljubeznijo. Vloga erosa je poudarjena v celotnem delu tega avtorja, ker pa je obdana z vojsko in smrtjo, gre za izvirno sodobno upodobitev nasprotja eros-thanatos. Pahor tematizira večni človeški boj med temo in svetlobo, med dobrim in zlom, zato je njegova obravnava erosa postala tudi primarna funkcija etosa; proza tega avtorja je tudi proza etosa, ki zahteva osebne odločitve in usmerja k zgodovinskim nalogam. (Jožef Pogačnik, slovenski literarni zgodovinar)

• Junija letos sva bila oba na knjižnem sejmu v Saint Maloju na bretonski obali, kjer sva predstavljala jaz svoj prvi, on pa že peti ali šesti knjižni prevod v francoščino. Pahor je v dvorani, ki jo je do zadnjega kotička napolnilo kakšnih osemsto poslušalcev, pozabil na literaturo in svojo slavo ter z vso vehemenco spregovoril o pravici do obstoja bretonske kulture in jezika in ostro kritiziral aroganco centralizirane Francije. Dvorana ga je nenehno prekinjala s ploskanjem. (Drago Jančar, slovenski pisatelj, leta 2003)

• Njegov literarni opus, ki nosi globoko etično sporočilo, dosega visok ugled, ki pa se v Evropo ni razširil prek Ljubljane, temveč prek Pariza. Prav zato so Francozi med glavnimi pobudniki Pahorjeve večkratne kandidature za Nobelovo nagrado za književnost. Njegova dela (več kot 65 publikacij), ki so prevedena v številne tuje jezike, dosegajo visoke številke branosti v Franciji, Nemčiji, ZDA, v zadnjem času pa tudi v Španiji, Italiji, na Madžarskem in Finskem. (Tatjana Rojec, slovensko-italijanska političarka in literarna zgodovinarka)

• Otroška in mladostna Pahorjeva tržaška in nasploh primorska izkušnja z represijo, katere edini povod je bila kulturna, predvsem jezikovna drugačnost, ga je povsem naravno vodila v tisto slovensko in evropsko smer, o kateri je govoril Srečko Kosovel: ohranimo svoje lastne obraze. Za to na svetu najbolj preprosto in samoumevno pravico je bilo treba v času in prostoru, nad katerim je visela Mussolinijeva beseda totalitario, vztrajati v svoji različnosti, v kulturni, jezikovni in človeški integriteti, zanjo se je bilo treba na vsakem koraku izpostavljati, tvegati, upirati, na koncu tudi bojevati. Ali pa jo zamolčati. In se pridružiti ponižanim, vase zažrtim, potlačenim in za vse življenje frustriranim dušam. Pahor, ki je sodil med prve, bojevite, je dobro poznal tudi druge, splašene in previdne, poznal je strah in pogum, odpor in izdajstvo, poznal je potlačeni bes in glave, potegnjene med ramena, pokončno tveganje ter zadušljivo in previdno vegetiranje svojih rojakov. Iz kompleksnosti težkega zgodovinskega položaja in človeškega odzivanja nanj je zrasla njegova literatura, ki jo danes pozna svet. (Drago Jančar, slovenski pisatelj)

• Mladenič, ki pri 96 letih še vedno vozi avto, ki se vihravo požene prek dvopasovnice, ko oddaja pošto v domačih Barkovljah pri Trstu, ki sam potuje v Pariz, najraje v spalniku, je naenkrat postal cenjen tudi na Slovenskem. Nekoč je napisal knjigo, v kateri je napadel Kardeljevo pojmovanje naroda, in njena usoda je bila, da so jo dvajset let zaplenjali, prepovedovali in skrivali, zaradi česar tako rekoč živa duša na Slovenskem ne ve, kaj je v njej pisal, danes pa mu je MK v enem dnevu ponatisnila kar pet romanov. Boris Pahor je mož, ki je bil priča celi eri, ko se je upiral fašizmu, nacizmu, komunizmu, a danes tudi glamurju potrošniške družbe. (Mladina, 2009)

• Z osebno zavzetostjo in osebno angažiranostjo ste v težkih časih ohranjali slovensko besedo, čeprav bi marsikdo nanjo lahko pozabil ali jo nadomestil s tujo. Nasprotovali ste ideologijam različnih barv in nazorov, ki so hotele podjarmiti svobodo ter uničiti slovenskega človeka in njegov materni jezik. Naš človek in njegov jezik živita in se ohranjata v zamejski skupnosti na osnovi prizadevanj slovenskih duhovnikov in tudi po Vaši osebni zaslugi. V svojih delih ste orisali dramo človeka in človeštva, ujetega med krutostjo totalitarizmov in iskanjem svobode. Vaše življenje, čeprav zaznamovano s težkimi izkušnjami, je za vsakega Slovenca lahko svetlo pričevanje. (Andrej Glavan, slovenenski škof)

• Predstavljate kritičnega intelektualca, ki je vedno terjal zase svobodo, da misli drugače in to enako svobodo zahteval tudi za druge. Kot Primorec, Slovenec in demokrat imate to značilnost, ki se kaže ravno v pogumnem značaju, da ste bili velik in prepričljiv antifašist in hkrati ste v realnem času zavračali vse oblike totalitarizmov 20. stoletja in to v času, ko ste bili glede tega precej osamljeni. To je intelektualna drža vredna visokega spoštovanja in to naj bo navdih za našo demokratično družbo in državo tudi danes. (Borut Pahor, slovenski politik)

• Boris Pahor je bil vedno samosvoj, ne levi ne desni. Poznal je obe strani, držal pa se je zlate srednje poti. Te se v Sloveniji nihče več ne drži, in to pogrešam. V Sloveniji prevladuje dialektika sovraštva, ki vse reducira samo na zadržanje za Janšo ali proti Janši. Pahor pa se je že takrat trdno držal jambora, da ga niso zvabile niti leve niti desne sirene. Še zmeraj kljubuje levim in desnim sirenam: njegova najpomembnejša postavka je slovenska identiteta, slovenska državnost in narodnost. Pahor, slovenski mislec, ni nikoli zaspal ob mitološki figuri Alenčice, ki pomeni slovensko pomlad. Mnogi pa so zaspali, še vedno spijo in tudi glasno smrčijo. (Evgen Bavčar, slovensko-francoski filozof in aktivist)

• Boris Pahor je polemičen in angažiran pisatelj, ki draži svet okoli sebe in je navajen živeti v paradoksih. Piše v slovenščini in mu nacionalizem ni tuj, štiriindvajset let pa je na slovenski srednji šoli učil italijansko literaturo. Kot socialdemokrat je brezobziren do slovenske levice, »ki od leta 1954 naprej govori, da moramo tržaški socialisti glasovati skupaj z italijanskimi socialisti in ne smemo imeti svojega gibanja.« Katolištvu se je odpovedal in se razglaša za spinozističnega panteista, knjige izdaja pri katoliški založbi. Rad se čudi, ker njegova drža sproža nesporazum. (Ervin Hladnik - Milharčič, slovenski novinar)

• Človek, ki ga je vredno poslušati, tudi če se ne strinjaš v celoti z vsem, kar pove", ter oseba, ki "veliko da na Slovence". (Darka Zvonar Predan, slovenska novinarka)

• Boris Pahor je želel spričo porasta fašizma v Evropi in razvrednotenja Kocbekovega delovanja in naše osvobodilne borbe napraviti knjižico, ki bi bila spomin, obramba njegove časti, hkrati pa tudi obramba časti naroda samega. Kot pravi Pahor, če bomo mi kot narod zavrgli svoj osvobodilni boj, svojo protifašistično držo, svojo privrženost demokraciji in svobodi, smo si zaprli svojo prihodnost. (Peter Kovačič Peršin, slovenski teolog in pisatelj)

• Humanist. Pota humanosti se tudi danes pogosto izgubljajo in pravice se dolgo iščejo. Boris Pahor je doživel čas pomračenja človeškega uma in prešel najtežja brezpotja humanosti, tako da danes na tej poti laže prepoznava tudi stranpoti. Pogosto opozarja na zgodovinske dogodke, da se ne pozabijo, da se krivde priznajo in se zgodovina ne izkrivlja. Še vedno stoji na braniku malih narodov. (Juso Ikanović)

• Dobri pisatelji se ne odlikujejo le po zaokroženih opusih, njihova dediščina je tudi množica sugestivnih misli, ki si jih bralstvo zapomni ali celo beleži, da pozneje zakrožijo kot pripravni citati in resnice. Ali, v primeru našega tržaškega avtorja - kakor odbleski od valovanja morske gmote, kratki, ostri in presvetljujoči. (Zdravko Duša, slovenski urednik)

• Ne slavimo dejstva, da je Boris Pahor danes star 107 let. Slavimo njegov umetniški opus. Slavimo pogum, vztrajnost, drznost, ustvarjalnost. Ne slavimo spleta srečnih okoliščin, zaradi katerih je mož, rojen pred prvo svetovno vojno, še vedno med nami. Slavimo dejstvo, da je z nami kot pisatelj delil otroški pogled na goreči Narodni dom, slavimo njegov upor proti fašizmu, opis upora, slavimo knjige, eseje, publikacije, ki jih je urejal, slavimo njegovo pedagoško delo. Slavimo pogum in vztrajnost, s katerim je Edvarda Kocbeka prepričal, naj spregovori o povojnih izvensodnih pobojih. Slavimo tisto, kar je kot pričevalec 20. in tudi 21. stoletja prenesel na naslednje generacije. Tega, kar Boris Pahor prenaša na naslednje generacije, je veliko veliko več, kot bi navaden smrtnik sestavil v stoletnem življenju. (Ali Žerdin, slovenski novinar)

• Boris Pahor je dokaz vsakršne človeške vztrajnosti, boja za življenje in ustvarjalno poslanstvo enkratnega zemeljskega bivanja, s tem pa je svetovni zgled vsem pisateljskim generacijam, ne glede na to, kje in na kateri celini bivajo. (Marijan Zlobec, slovenski novinar)