Pokorščina

način obnašanja
(Preusmerjeno s strani Poslušnost)

Pokorščina ali poslušnost.

Navedki o njej uredi

  • Les za svetnike. – Tako pravijo o nekaterih ljudeh: da so iz lesa, iz katerega se delajo svetniki. – Ne glede na to, da svetniki niso bili iz lesa, samo les ni dovolj.
    Potrebna je velika pokorščina duhovnemu voditelju in velika poslušnost milosti. – Kajti če Božji milosti in duhovnemu voditelju ne dopustimo, da opravita svoje delo, se ne bo nikoli prikazal kip, ki je Jezusova podoba, v katerega se spremeni vsak svetnik.
    In »les za svetnika«, o katerem smo govorili, bo ostal brezoblično, neobdelano poleno, za na ogenj... za dober ogenj, če je bil dober les. (Jožefmarija Escrivá)[2]
  • Krepost pokorščine je redovniku tako zelo potrebna, da tudi dobro, ki ga stori zoper pokorščino, postane zlo, ali ostane brez zasluženja. (iz povzetka Katekizma o redovnih zaobljubah)[3]
  • O samozatajevanju – zatajevanju lastne volje
    1. Zatajevanje razuma, to je podreditev razumu tistih, ki so mi božji namestniki tu na zemlji [mišljeni so papež, škof, redovni predstojniki, spovedniki, duhovni voditelj].
    2. Zatajevanje volje, to je izpolnjevanje božje volje, ki se mi razodeva v volji tistih, ki so mi božji namestniki in ki je vsebovana v pravilih našega reda.
    3. Zatajevanje presojanja, to je – takojšnje sprejemanje vseh ukazov tistih, ki so mi božji namestniki, brez razmišljanja, razčlenjevanja, presojanja.
    4. Zatajevanje jezika. Ne dam mu niti najmanjše svobode; v enem primeru mu dam popolno svobodo – v razglašanju božje slave.[4]
  • Ta duhovnik [Michał Sopoćko] me je poučil, da so pri izpolnjevanju božje volje tri stopnje: Prva je v tem, da človek izpolnjuje vse, kar je na zunaj določeno z zapovedmi in zakoni. Druga stopnja je v tem, da človek sledi notranjim navdihom in jih uresničuje. Tretja stopnja je v tem, da človek, predan božji volji, pušča svobodo Bogu, da z njim ravna in razpolaga po svoji volji, da je poslušno orodje v božji roki.[5]
  • Čeprav v notranjosti jasno spoznavam tvojo sveto voljo, se v vsem podrejam volji predstojnikov in volji spovednika. Toliko jo bom uresničevala, kolikor mi dovoliš po svojem namestniku. Moj Jezus, težko mi je, toda glasu Cerkve dajem prednost pred glasom, s katerim mi ti govoriš.[6]
  • Vse sestre naj spoštujejo prednico kakor samega Gospoda Jezusa, kot sem to že pripomnila pri zaobljubi pokorščine. Nanjo naj se obračajo z otroškim zaupanjem, nikoli naj ne godrnjajo ali grajajo njenih ukazov, ker to Bogu ni všeč. Vsako sestro naj vodi duh zaupanja do predstojnic, s preprostostjo naj prosi za vse, kar potrebuje. Naj Bog obvaruje, in da bi se to nikoli ne ponovilo ali sploh ne zgodilo, da bi katera izmed vas bila vzrok žalosti ali solz prednice. Vsaka sestra naj ve: kakor četrta zapoved obvezuje otroke spoštovati svoje starše, tako tudi sestro v odnosu do prednice. (iz Favstininega pravila nove redovne skupnosti, ki naj bi bila ustanovljena)[7]
  • Sveta pokorščina zmede vsa telesna, čutna in lastna hotenja in drži v mrtvenju svoje telo, da je pokorno duhu in poslušno svojemu bratu, in je podrejeno vsem ljudem tega sveta; a ne samo ljudem, temveč tudi vsem živalim in zverem, da morejo delati z njim, kar hočejo, kolikor jim je dano od zgoraj, od Gospoda.[8]
  • Zvesto hočem ubogati generalnega ministra tega bratstva in tistega gvardijana, ki mi ga bo on določil. In hočem biti ujetnik v njegovih rokah, da ne bom mogel nikamor iti in ničesar narediti mimo pokorščine in njegove volje, saj je moj gospodar.[9]
  • Vzemite truplo in ga postavite kamor hočete! Ne bo se nič upiralo, ne bo zahtevalo, da ga morate prestaviti, ne bo si zaželelo oditi drugam. Če ga boste postavili na prestol, ne bo gledalo navzgor, temveč navzdol. Če ga boste odeli v škrlat, bo videti še bolj bledo. Tako je s pokornim. Nič ne vpraša, kam ga pošiljate, zakaj ga premeščate. Če ga obsipavate s častmi, bo še ponižnejši in le še bolj zmeden. Bolj ko ga cenijo, bolj se čuti nevrednega in majhnega. Tako![10]
  • Državnim postavam in naredbam gre pokorščina v vesti le tedaj, ako se ujemajo s pametjo in zato seveda tudi z večno postavo božjo. (papež Leon XIII.)[11]

Viri uredi

  1. Brigita Švedska, Birgitta, citat och porträtt/Birgitta, quotations and portraits, The Twelve AB, 2003, stran 57.
  2. Josemaría Escrivá de Balaguer, Pot, Ognjišče, Koper 2005, misel 56.
  3. Faustyna Kowalska, Dnevnik svete s. M. Favstine, Cistercijanska opatija, Stična 2001, odlomek 93.
  4. Prav tam, odlomek 375.
  5. Prav tam, odlomek 444.
  6. Prav tam, odlomek 497.
  7. Prav tam, odlomek 567.
  8. sveti Frančišek Asiški, Pozdrav krepostim 14–18; v: sveti Frančišek Asiški, sveta Klara, Vodilo in življenje, Slovenska kapucinska provinca, Ljubljana 1998, stran 45.
  9. sveti Frančišek Asiški, Oporoka 27–28; v: Prav tam, stran 151.
  10. Yves Ivonides, Večni zaljubljenec, prevod J. Emeršič, Minoritski samostan v Ptuju, Ptuj 1977, stran 137.
  11. Leon XIII., Delavsko vprašanje, Katoliška tiskarna, Ljubljana 1891, strani 44–45.

Glej tudi uredi