Papež Leon XIII.
papež Katoliške cerkve od leta 1878 do leta 1903
Leon XIII., papež Rimskokatoliške cerkve, 1810–1903.
 | |
| Rojstvo |
Gioacchino Vincenzo Raffaele Luigi Pecci 2. marec 1810 Carpineto Romano[d], Prvo francosko cesarstvo[d] |
|---|---|
| Smrt |
20. julij 1903 (93 let) Rim[d], Vatikan[d] |
| Državljanstvo |
.svg){kind=small} Papeška država[d]_crowned.svg){kind=small} Kraljevina Italija[d] |
| Poklic | rimskokatoliški duhovnik, monsignor, apostolski nuncij, nadškof, pisatelj, katoliški škof |
| Pokopan | bazilika svetega Janeza v Lateranu, Tomb of Leo XIII |
| Podpis |
 |
Navedki
uredi- Ktera pa je prava vera, tega spoznati onemu, kteri razumno in odkrito presoja, ni težko. Iz jako številnih in jasnih dokazov se namreč spozná, da je ona edino prava vera, ktero je Jezus Kristus učil, in ktero braniti in razširjati je svoji cerkvi ukazal. Taki dokazi so: nedvomljivo spolnjenje prerokovanj, veliko število čudežev, neizrečeno hitro razširjanje sv. cerkve sredi sovražnikov in pri največjih zaprekah, spričevanje mučencev in drugi podobni. (o pravi veri)[1]
- Cerkev zabičuje delavskim stanovom te-le dolžnosti: Popolno in zvesto izvršuj določeno delo, za katero si se zavezal prosto in s pravično pogodbo. Gospodarju nobene škode ne napravljaj ne na imetju, ne na osebnosti. Ako braniš svoje pravice, zdrži se vsake sile in nikdar ne snuj kakega upora. Ne druži se z zlobnimi ljudmi, ki te motijo s slepilnimi navadami, a ti zapuščajo le grenko prevaro in pogin! Dolžnosti pa, katere zabičuje cerkev posestnikom in delodajalcem, so te-le: Ne imej in ne ravnaj z delavci kakor s sužnji, spoštuj njih osebno vrednost, ki je toliko večja, ker so kristjani! Rokodelstvo in delo ne ponižuje, zato vsak, ki pametno in krščansko misli, prišteva delavcem v čast, da si samostojno z mnogimi težavami in trudi ohranjujejo svoje življenje. Nečastno pa in nedostojno je, ljudi izsesavati samo v lastno korist in jih le toliko ceniti, kolikor je vredna njih delavska moč. - Cerkev delodajalcem tudi še kliče: Ozirajte se tudi na duševni blagor in verske potrebe delavcev. Dolžni ste, delavcem dovoliti časa za bogoslužbene vaje. Vi ste dolžni pri delu odstraniti vse, kar bi delavce zapeljevalo in jim nastavljajo nravne nevarnosti. Ne zatirajte v delavcih skrbljivosti za domačo hišo in za varčnost; krivično je nakladati delavcem več dela, kakor ga premorejo njih moči ali zahtevati od njih del, ki niso primerna njih starosti ali spolu. Predvsem pa opominja cerkev delodajalce, nikar ne pozabiti načela: Vsakemu svoje! (o dolžnostih delavcev in delodajalcev)[2]
- Država ima v mnogih posameznih slučajih popolno pravico, da postopa proti društvom, na primer ako zasledujejo namene, ki so očitno nasprotni pravici in nravnosti ali kakorkoli javnemu blagru.[3]
- Državnim postavam in naredbam gré pokorščina v vesti le tedaj, ako se ujemajo s pametjo in zato seveda tudi z večno postavo božjo.[4]
- Ko je bil človeški rod "po zavidljivosti satana" od Boga, stvarnika in delivca nebeških darov, nesrečno odpadel, se je v dve različni stranki razdelil, kojih prva se vedno za resnico in krepost, druga pa za nasprotje kreposti in resnice bojuje. Prva je kraljestvo božje na zemlji, namreč cerkev Jezusa Kristusa, in kdor ji hoče biti srčni vdan, mora Bogu in njegovemu edinorojenemu Sinu iz cele duše in po vsem radovoljno služiti; druga je kraljestvo satanovo, v čegar oblasti so vsi tisti, ki se po žalostnem izgledu svojega voditelja in prvih staršev branijo pokorščine večnobožjim postavam in si zapustivši Boga, mnogo proti Njemu poskušajo.[5]
- Ker je človeška narava po izvirnem grehu omadeževana in se zarad tega rajši k hudobiji, kakor h kreposti nagiba, je glede nravnosti neogibno potrebo, da se čuti kroté in poželjivost pameti podvrže.[6]
- Nihče ne dvomi, da je ustanovitelj Cerkve Jezus Kristus hotel, naj bo duhovna oblast ločena od svetne in naj vsaka v svojem področju svobodno in neovirano vrši svoje posle, s tem dodatkom, kar je pa za obe le hasnivo in prevažno za vse ljudi, da je med njima zveza in sloga. Ako se svetna oblast s sveto cerkveno oblastjo prijateljsko sklada, bo to gotovo za obe zelo koristno. Državi se poveča dostojanstvo in pod vodstvom religije nje vladanje ne bo nikoli nepravično, Cerkev pa bo dobila pomoč, zaščito in brambo v javni blagor vernikov.[7]
Viri
uredi- ↑ papež Leon XIII., O krščanski uravnavi držav, Katoliška tiskarna, Ljubljana 1885, strani 6–7 (COBISS).
- ↑ papež Leon XIII., Delavsko vprašanje, Katoliška tiskarna, Ljubljana 1891, strani 16–17 (COBISS).
- ↑ Prav tam, stran 44.
- ↑ Prav tam, strani 44–45.
- ↑ papež Leon XIII., Okrožnica Njih Svetosti papeža Leona XIII. o družbi framasonski, Katoliška tiskarna, Ljubljana 1884, stran 1 (COBISS).
- ↑ Prav tam, stran 8.
- ↑ papež Leon XIII., Arcanum divinae sapientia, v: papež Pij XI., Okrožnica papeža Pija XI o krščanskem zakonu, Leonova družba, Ljubljana 1931, stran 41 (COBISS).