Anton Strle
slovenski duhovnik, teolog, profesor in prevajalec
Anton Strle, slovenski duhovnik, teolog, prevajalec, profesor in kandidat za svetnika, 1915–2003.
| Rojstvo |
21. januar 1915 Osredek[d] |
|---|---|
| Smrt |
20. oktober 2003 (88 let) Ljubljana |
| Državljanstvo |
 Slovenija.svg){kind=small} SFRJ.svg){kind=small} Kraljevina Jugoslavija[d].svg){kind=small} Avstro-Ogrska[d] |
| Poklic | pisec, prevajalec, profesor, teolog, duhovnik |
| Pokopan | Centralno pokopališče Žale |
Navedki o njem
uredi- Strle je po svoji naravi tip »knjižnega molja«, ki bi neprestano tičal v knjigah. Ima ogromno znanje, je kakor živ leksikon. Kadar pa predava, je bolj neroden v izražanju. Na Žalah je večino časa preživel sam zase, pri delu pa je bil priden kot mravlja. (Stanislav Lenič; Strle je bil na Žalah v delovnem taborišču kot zapornik)[1]
- Profesorja Strleta sem smel spoznati leta 1974, ko smo se shajali člani Mednarodne teološke komisije. Mislim, da morem reči, da je srečanje z njim pri vseh članih te skupnosti tridesetih učenjakov iz najrazličnejših dežel sveta zapustilo velik vtis. Profesor Strle je sicer vedno ostajal skromno v ozadju; hotel se je učiti in spregovoriti samo tedaj, ko je imel povedati kaj zares svojega, česar drugi niso povedali. A prav ta skromnost, da sam stopa v ozadje in daje prednost edinole boljšemu spoznanju resnice, je pritegnila pozornost nanj. Iz njegove ponižne in dobrotljive osebnosti je izhajala velika notranja svetloba; čutili smo, da je tega človeka stik z Bogom povsem prežel. Tudi če je bilo mogoče na njem videti globoko asketsko življenje, je ta askeza govorila o tistem pozitivnem: o notranji bližini do Gospoda, ki je vse drugo postavljala na drugotno mesto. To življenje in mišljenje v občestvu s Kristusom je dajalo profesorju Strletu tisto moč presoje in tisto zmožnost razločevanja, ki ne moreta izhajati iz gole učenosti. Imel je oster čut za to, kaj je pravilno in kaj zgrešeno, kaj vero očiščuje in ji daje rast in kaj jo ruši; znal je – z eno besedo – razločevati duhove, in zaradi tega je bila njegova sodba dragocena in tehtna. (Joseph Ratzinger)[2]
- Prof. Strle je in ostane eden največjih slovenskih teologov. Prof. Strle je nekaj dni pred smrtjo ob branju knjige Božjega služabnika škofa Antona Vovka »V spomin in opomin« dejal: »To je zgodovina Cerkve na Slovenskem.« Prepričani smo, da bo tudi njegovo ime z velikimi črkami vpisano v zgodovino Cerkve na Slovenskem. Vpisano pa bo predvsem v knjigo življenja pri troedinem Bogu, katerega je ljubil z vso predanostjo in mu služil z molitvijo in učenjem, z življenjem in trpljenjem.
Bodimo hvaležni Bogu za tako dobrega in svetega človeka, gorečega Marijinega častilca, ki je ostal zvest in pokončen tudi v najhujših preskušnjah življenja. Kolikokrat je govoril z apostolom Pavlom: »Naša sedanja lahka stiska – ki pa je včasih še kako bridka – nam pripravlja čez vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4,17).
Sedaj se je izpolnilo njegovo veliko hrepenenje po gledanju Boga. Sedaj je uslišana njegova prošnja: »Pridi, Gospod Jezus!« Gospod Strle mi je vsako leto pred praznikom Vseh svetih izrekel misel kardinala Newmana: »Moja duša naj bo s svetniki!« Letos ima ta vzvišena misel poseben pomen... Za Novo leto pa mi je dr. Strle vedno voščil z besedami slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika: »Dragi prijatelj, želim ti preljubo zdravje, Božjo milost in voljno potrpljenje!«
Končni cilj vsega njegovega prizadevanja je bilo popolno sprejetje Drugega vatikanskega koncila in njegovega praktičnega uresničevanja: nove evangelizacije in ponovnega pokristjanjenja Evrope. Vedno znova ugotavljamo, da je bil naš veliki teolog povsem doma ne le v klasični teološki literaturi, ampak vedno na tekočem tudi z dosežki vodilnih teologov našega časa. Razumljivo je, da najpomembnejši avtorji v njegovih delih vedno znova najdejo živ odmev. Pogosto jih navaja. Tako posreduje našemu ljudstvu sadove, vedno veljavne dosežke katoliške teologije v najboljšem pomenu besede. V tem vidimo izraz njegove izredne razgledanosti in skromnosti.
V tem katoliškem duhu je prof. dr. Strle vzgajal vse svoje študente, ki jih je poznal osebno. Kako pozorno nas je vse sprejemal v svoji »celici« h kolokviju o obveznem branju. Vsem svojim slušateljem in študentom je podaril kot najdragocenejšo dediščino pričevanje svojega življenja. V svoji sobi je sprejemal tudi mnogo ljudi za duhovno vodstvo.
Ljubljanska univerza in še posebej Teološka fakulteta se danes s spoštovanjem in hvaležnostjo poslavljata od enega svojih najuglednejših profesorjev. Gospod profesor je bil najtesneje povezan z našo fakulteto. Do zadnjega dne je stanoval v Alojzijevišču in molil za našo ustanovo. Odslej jo bo podpiral iz nebes. Ob njegovem odhodu domov je vse, ki smo ga poznali in spoštovali, navdala misel: Odšel je svetniški človek. (Anton Štrukelj med pogrebno mašo na Žalah se je v imenu Teološke fakultete v Ljubljani poslovil od pokojnika)