Maks Fabiani

Maks Fabiani, slovenski arhitekt, 1865–1962.

Rojstvo	29. april 1865({{padleft:1865|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:29|2|0}}) Kobdilj
Smrt	18. avgust 1962({{padleft:1962|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:18|2|0}}) (97 let) ali 14. avgust 1962({{padleft:1962|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:14|2|0}}) (97 let) Gorica
Državljanstvo	Italija  Avstrija  Kraljevina Italija
Poklic	arhitekt, univerzitetni učitelj

Navedki

• Vedno pride čas obnove, ki zahteva nujne spremembe, to je čas rušenja starih in uvajanje novih elementov, saj na svetu ni prostora za negibne stvari.

• Dovršenega mesta, razen v trenutku, ko ga gledamo, ni. Vsak organizem nenehno raste, se razvija, popravlja, spreminja.

• Med svoja najboljša dela moram prišteti rotunde in mnogo paviljonov, ki so mi jih neposredno naročili ali sem jih dobil na natečajih in so stali le kakšen mesec. Te konstrukcije, ki se jih zelo dobro spominjam, moram prišteti med najboljša dela, ki sem jih projektiral.

• Ljubljansko meščanstvo si ni ne domneva, kako velik zaklad, žalibog do sedaj še mrtev, ima na Gradu. Strogo je treba paziti, da ne preide kak kos sveta na vrhu grebena ali neposredno pod istim v privatno posest. (o ljubljanskem gradu)

• Noben posameznik se ne more popolnoma izločiti iz naroda, iz katerega izhaja. Razumljivo je, da izobražen človek včasih meni, da njegova sposobnost presega vezi in lastnosti naroda, posebno, če izhaja iz mešane družine; toda tudi to prepričanje je bolj ali manj iluzija.

• Čeprav potomci mešanih zakonov v sebi združujejo vse lastnosti enega ali več narodov, ne morejo izoblikovati enotne mentalitete ali predstavljati specifične kulture. Življenje jih prisili, da zavzamejo določeno stališče, kar storijo neradi in neprepričljivo. Zaznamovani so kot žrtve mešanja krvi, čeprav so tako potrebni razvoju človeštva.

• Človeku je že prirojeno, da pokaže sebe in svojo hišo v najboljši luči, z najlepše strani in v redu. To velja pa tudi za mesto (kraj). (zapis iz leta 1934)

• Kraški človek je drugačen od germanskega Slovenca iz Ljubljane, od madžarskega Hrvata in od turškega Srba čez Uno. Je bolj razgledan, je telesno in duhovno spretnejši, molčeč in trmast.
• Pretekla in polpretekla zgodovina dokazujeta, da samo število ne vzdrži surove preizkušnje. Glave so trde in obtežene s politiko. Kar ne pomeni, da Kraševec ni discipliniran in vzoren vojak. Je neverjetno sposoben trdo delati, včasih pa je fizično in mentalno malomaren, skoraj vzhodnjaški. Ne zna se organizirati in ne zna štediti. Pravi Kraševec zmeraj stoka. Vse gre slabo. Pravi, da so bili pretekli časi boljši, da ničesar ne zasluži, tudi ko je maslo po 600 lir za kg. Vse predvidi z gotovostjo. Pesimizem in optimizem sta se na Krasu dobro poročila.

• Sem Slovenec, Italijan, German. Individiualnost različnih ras je gonilna sila za vsakršen napredek.

• Mogoče sem pa jaz kriv, da se je Hitler spremenil v zver v človeški podobi, ker sem ga odslovil? No ja … Sicer bi ga pa tako ali tako njegov značaj pripeljal v nacionalsocialistične vode. (o Hitlerjevem delu v njegovem biroju)

• Jaz sem Evropejec! (odgovor na vprašanje kaj je po narodnosti)

• Plečnik je bil izrazit samouk. Šola ni imela nanj nobenega vpliva. Vse, kar je slišal, je sprejel na moč previdno in zadržano, često po napornem premisleku. Nasprotno pa je prevzemal z nezavedno lahkoto v svojo zavest oblike in dekorativne elemente, ki jih je z obilnim darom in veliko spretnostjo dopolnjeval. Da je šlo to včasih na račun konstrukcije in organske plati stvari, je razumljivo in tudi bistveno. On stoji visoko nad povprečnimi strokovnimi kolegi. (ob Plečnikovi smrti)

• Za razumevanje arhitekturnega izraza je najpomembnejša resničnost njenih oblik.

• Stari petelin ne poje več, tudi z umetnimi peresi ne.. (odgovor na ponudbo da postane dosmrtni senator)

• Opredeliti umetnost je težko in nepomembno. Medtem ko je zelo pomembno gojiti čut za preprostost, jasnost, za velike koncepte.

• Zapustiti Dunaj brez misli na Stephansturm se zdi komajda mogoče. Do 17. stoletja je bil Dunaj obkrožen s trdnjavami in mu je manjkal prostor ustrezno mere za Stephansplatz. Ko pa so utrdbe padle, ni bilo več potrebe po trgu, nasprotno, iznašlo se je teorijo, da gotska arhitektura zahteva ozkost prostora. Morda je od tod vzniknila misel, da naj cerkev s stolpom večkrat presega okolico. Zato so menili, da je treba okoli skupaj razvrstiti zelo visoke hiše, v prepričanju, da bi to celoti komajda škodilo. Pogled na načrt mesta in razmisleki o napredujoči rasti prometa pa vendarle kažejo, da je treba prej ali slej v središču ustvariti trg, ne da bi pri tem zapadli v podrobna razpravljanja. (zapis iz leta 1958)

Akma, duša sveta

• Vsi ljudje so dobri. Vendar vsi, tako ženske kot moški, v trenutkih, ko v določenih okoliščinah ne obvladajo položaja ali ne znajo zgladiti spora med moralnimi in materialnimi vrednotami, zgubijo mero tako v besedi kot v dejanju in postanejo grdi. Prozorne goljufije, laži, licemerstva, tudi kraja so bolj ali manj naivna sredstva, ki jih ljudje uporabljajo pri svojem napredovanju. Kljub temu so ti isti ljudje največkrat nežni in jih vedno zelo težko pravično sodimo. Velikokrat se kesajo, pa tega ne priznajo.

• Počasi se zavedamo, da se lahko naš glas prenese po celem svetu, ker je električni val, kakor tudi vsak drug, neskončen; zato ne more biti končno tudi življenje oziroma njegove posledice, kajti tudi svetloba ugasle zvezde nadaljuje pot po vesolju.

• Prva naloga državne ureditve je ohranitev svoje posebnosti in celovitosti z namenom, da bi zagotovila nemoten razvoj naroda, ki je sestavljen iz velike množice posameznikov z zelo različnimi težnjami … Država sama je podrejena vsem tem zakonom: in je včasih prisiljena napeti vse svoje sile, da se ohrani. Oborožene sile so le vidni del obrambnih sredstev.

• O tem, kako potrebno je, da obstajajo različni narodi, tudi najmanjši, ne bom izgubljal besed. Vsak, še tako nepomemben narod je dragocen prispevek v razvoju človeštva. Že dejstvo, da se je ohranil, pomeni, da je šel skozi trdo in dolgo borbo, ki je bila zmeraj delavnica izjemnih lastnosti.

• V dva tisoč letih si obetamo, da bodo presežena velika nasprotja nerazumevanja med narodi, ti pa se še ne bodo odpovedali uporabi sile pri zagotavljanju obrambe. V tem obdobju se bo začel prehod od rasne kulture h globalni; vzpostavljale se bodo nove povezave med narodi in uvajal enoten jezik, ki ga bodo vsi razumeli.

• Znanost, posebno kemija, tehnika in prevozna sredstva bodo neverjetno napredovali. Radio in televizija ter telepatske naprave bodo v splošni uporabi.

Navedki o njem

• Maks Fabiani je bil urbanist po poklicu, arhitekt in stavbenik po izobrazbi, umetnik po rahločutnosti in Srednjeevropejec po kulturi. (Marko Pozzetto, italijansko-slovenski arhitekt in umetnostni zgodovinar)

• Navdihujoč. Fabiani velikih, vendar neutopičnih potez, Fabiani mislec, vizionarski oblikovalec in tehnični revolucionar. Fabiani z ambicijo in zanimivo, starejši je, bolj zanimiva je njegova ambicija. In seveda Fabiani kot subtilen poznavalec prostora. (Boštjan Vuga, slovenski arhitekt)

• Zaradi njegovega polnega, plodovitega življenja nekateri še vedno žal ne razumejo, da je bil razseljena osebnost. Za vse oblasti politično sumljiv, tujec, za Avstrijce Slovenec, za Italijane Avstrijec, za Slovence Italijan. S svojo široko humanistično in tehnično izobrazbo, s svojo kulturno razgledanostjo in talenti je bil Fabiani univerzalni ustvarjalec, danes rečemo renesančanega tipa. Poleg urbanizma in arhitekture je tudi slikal, pisal, izumljal, razmišljal o velikih projektih, razvil preroške vizij. (Janez Koželj, slovenski arhitekt in profesor)

• Vedno nekaj najdemo: bodisi je bil preveč meščanski, preveč režimski, preveč kontroverzen. Slovenci preprosto ne znamo gojiti lastne identitete. V ZDA bi iz njegove zgodbe naredili film: dvanajsti od štirinajstih otrok z obrobja skozi Ljubljano pride na Dunaj in se razcveti v svetovalca samega prestolonaslednika. Kakšna zgodba! (Boris Zupan, slovenski umetnostni zgodovinar)