Tudi peti nisem znala dobro; kadar naj bi bila pela mesto, ki se ga nisem bila navadila, mi je bilo neljubo zaradi napak, ki sem jih delala; pri tem pa me ni motilo, da je navzoč Gospod – to bi bila krepost – temveč da me je poslušalo toliko drugih. Golo častihlepje me je zmedlo tako, da sem pela še slabše kot sicer. Kasneje sem odločno povedala, da ne znam, kadar česa nisem znala povsem dobro. Sprva me je bilo tega zelo sram, kmalu pa sem to delala z veseljem. Brž ko se nisem več menila za to, da drugi opažajo, kako sem nerodna, sem svojo dolžnost opravljala bolje. Tako me je torej bedno častihlepje onesposobilo za to, kar sem imela za čast; saj čast je človeku to, v čemer jo pač hoče imeti. (Terezija Avilska)[1]
