Terezija Avilska: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Navedki: + 1 |
m pp slog |
||
Vrstica 5:
== Navedki ==
* Gospod, ne bi mogel izbrati manj primernega časa za tole. Zakaj si to dopustil? (ko je potovala v enega izmed svojih samostanov in jo je osel vrgel s hrbta v blato)<br><small>— Tako ravnam s svojimi prijatelji. (odgovor, ki ga je slišala v molitvi)</small><br>Saj zato jih imaš pa tako malo! (Terezijin odgovor)<ref>
* O nikomer nisem govorila niti najmanj slabo, mnogokrat sem [[obrekovanje]] ljudi celo preprečila; globoko sem si bila vtisnila v dušo načelo, da nočem o nikomer ničesar zvedeti niti reči, česar ne bi želela, da govorijo o meni. (Terezijino [[Zlato pravilo]] glede obrekovanja)<ref>
:* Iz izkustva vem, da je bolje, če spovedniki sploh niso učeni, kakor če so na pol, samo da so krepostni in žive sveto; taki namreč lastnemu mnenju ne zaupajo, temveč vprašajo za svet druge, ki so v učenosti razgledani; tudi jaz se ne bi zanašala nanje. Pravi učenjak me še nikoli ni varal. Varati me seveda niso hoteli niti polučenjaki, le da svoje stvari niso znali bolje, jaz pa sem bila mnenja, da jo znajo in da torej nimam druge dolžnosti, kot da jim verjamem; verjela pa sem jim tem prej, ker so bila njihova navodila široka in so mi dajala veliko svobode. Če bi me bili vodili po strožjih načelih, bi bila gotovo dovolj hudobna, da bi si poiskala druge spovednike. Kar je bilo odpustljiv [[greh]], po njihovem sploh ni bil greh, in kar je bilo najhujši smrtni greh, je bilo po njihovem odpustljiv greh. To mi je tako škodilo, da ni odveč, če to omenjam drugim v svarilo pred tolikšnim zlom.<ref>sveta Terezija Avilska, ''Lastni življenjepis'', prevod [[Stanko Majcen]] (priredil [[Janez Zupet]]), Karmeličanski samostan Sora, Sora 1998, stran 33.</ref>▼
:* Kadarkoli mi je Gospod med molitvijo kaj ukazal, spovednik pa mi je velel drugače, mi je Gospod drugič naročil, naj ubogam spovednika, tega pa je potem nagnil, da mi je ukazal tako kot on.<ref>Prav tam, stran 164.</ref>▼
▲* O nikomer nisem govorila niti najmanj slabo, mnogokrat sem [[obrekovanje]] ljudi celo preprečila; globoko sem si bila vtisnila v dušo načelo, da nočem o nikomer ničesar zvedeti niti reči, česar ne bi želela, da govorijo o meni. (Terezijino [[Zlato pravilo]] glede obrekovanja)<ref>Prav tam, stran 39.</ref>
* Kakor kaže, je Bog drugim svetnikom podelil milost, da morejo pomagati le v zadevah določene vrste, v tem slavnem svetniku <small><nowiki>[</nowiki>[[Sveti Jožef|svetem Jožefu]]<nowiki>]</nowiki></small> pa sem spoznala pomočnika za vse zadeve brez razločka. Brez dvoma nam hoče Gospod pokazati, da se v nebesih strinja z vsem, za kar ga prosi, saj mu je bil tudi na zemlji poslušen kot svojemu redniku in skrbniku, ki mu je imel pravico ukazovati. /.../ Vsakemu bi svetovala, naj časti tega svetnika, ker vem iz mnogih izkustev, kolikšne milosti dosega pri Bogu. Ne poznam nikogar, ki bi gojil pravo pobožnost do njega in mu služil s posebnimi vajami, da ne bi v večji meri napredoval tudi v [[krepost]]i; kajti ta svetnik krepko vnema duše, ki se mu priporočajo.<ref>Prav tam, strani 40–41.</ref>
Vrstica 20 ⟶ 14:
* Kdor se je povzpel že tako visoko, da beži pred nečimrnimi [[zabava]]mi in želi v samoti biti le z Bogom, nima razloga, da bi bil žalosten; prebil je najhujše.<ref>Prav tam, stran 71.</ref>
:* [[Zli duh]] veliko škoduje s tem, da dušam, predanim notranji molitvi, vceplja napačno mnenje o [[ponižnost]]i, da bi preprečil njen nagel razvoj. Dopoveduje nam, da smo prevzetni, da gojimo visoke želje, če hočemo posnemati [[svetnik]]e in hrepenimo po [[Mučeništvo|mučeništvu]]. Prišepetava nam in nas prepričuje, da dela svetnikov pač moramo občudovati, ne smemo jih pa kot grešniki posnemati.<ref>Prav tam, stran 79.</ref>▼
:* Poznam osebe, ki so v svojih delih svete in ki premorejo toliko, da se jih svet čudi. Toda, moj Bog, zakaj take duše kljub temu še leže na tleh? Zakaj še niso dosegle vrhunca popolnosti? Kaj je krivo? Kaj še zadržuje tiste, ki toliko storijo za Boga? Ah, zapletli so se v zanke časti, in kar je najhuje, tega nočejo priznati. Včasih je kriv tudi zli duh, ki jim prišepetava, da so se dolžni braniti za svojo čast. Pri Bogu naj mi verjamejo, meni, mravlji, po kateri jim govori Gospod: če te gosenice ne bodo uničili, jim sicer ne bo snedla celega drevesa, ker bo še vedno ostalo nekaj najedenega listja – ostanki kreposti; a táko drevo ni lepo; ne uspeva in tudi drevesom poleg sebe ne dá uspevati; sad dobrega zgleda, ki ga táko drevo obrodi, ni zdrav in trpežen.<ref>Prav tam, stran 203.</ref>▼
* Kdor je v popolnosti že nekoliko napredoval, bi ga bilo sram, če bi si moral reči, da je [[Materialne dobrine|dobrine tega sveta]] zapustil zato, ker jih bo tako ali tako nekoč konec; v resnici pa je narobe, zapustil bi jih bil Bogu na ljubo z veseljem tudi tedaj, če bi trajale večno. Čim popolnejše so take duše, tem rajši zapuste dobrine tega sveta in čim dlje bi te dobrine trajale, tem rajši bi se jim odrekle. V takih dušah je ljubezen že zrasla, in vse to je njeno delo.<ref>Prav tam, stran 96.</ref>
Vrstica 34 ⟶ 22:
* Kaj pa si moremo kupiti z [[denar]]jem, ki si ga tako želimo? Mar kaj dragocenega, kaj trajnega? In čemu si ga želimo? Ah, zaradi bednega olajšanja, ki nas toliko stane! Velikokrat pa si z denarjem kupimo le [[pekel]], neugasljivi ogenj in trpljenje brez konca. O da bi ljudje imeli denar za brezkoristen zemeljski prah! Kolikšen red in mir bi bil tedaj na svetu, koliko skrbi bi bili rešeni! Kako prijateljski bi bili med seboj, če ne bi hlepeli po časti in denarju! Mislim, da bi to vsem koristilo.<ref>Prav tam, stran 128.</ref>
:* Če je Gospod tako mogočen, kakor vem in vidim, in če ne more biti dvoma, da so hudobni duhovi njegovi sužnji, jaz pa sem služabnica tega Gospoda in Kralja, kaj mi morejo ti duhovi storiti žalega? Mar nisem dovolj močna, da se spoprimem s celim peklom? Vzela sem v roko [[križ]] in zdelo se mi je, da mi Gospod res daje [[srčnost]]; saj sem se v kratkem času spremenila tako, da se ne bi ustrašila, tudi če bi se bila morala spopasti s hudobnimi duhovi; s tem križem, sem menila, jih bom zlahka ugnala. In tako sem jim zaklicala: »Pridite, kar pridite; Gospodova služabnica sem in želim videti, kaj mi morete!« Odtlej je kazalo, da se me hudiči boje; ostala sem mirna in tako prosta strahu pred njimi, da dotedanjih stisk nisem več doživela do današnjega dne.<ref>Prav tam, strani 160–161.</ref>▼
:* Ti satani me mučijo tako pogosto, da bi utrudila vašo milost <small>[spovednika]</small> in še sebe, če bi o vsakem teh primerov pripovedovala. Bojim se jih pa malo, ker vidim, da se ne morejo niti ganiti, če jim Gospod ne dá.<ref>Prav tam, stran 198.</ref>▼
* Tudi [[Petje|peti]] nisem znala dobro; kadar naj bi bila pela mesto, ki se ga nisem bila navadila, mi je bilo neljubo zaradi napak, ki sem jih delala; pri tem pa me ni motilo, da je navzoč Gospod – to bi bila krepost – temveč da me je poslušalo toliko drugih. Golo [[čast]]ihlepje me je zmedlo tako, da sem pela še slabše kot sicer. Kasneje sem odločno povedala, da ne znam, kadar česa nisem znala povsem dobro. Sprva me je bilo tega zelo sram, kmalu pa sem to delala z veseljem. Brž ko se nisem več menila za to, da drugi opažajo, kako sem nerodna, sem svojo dolžnost opravljala bolje. Tako me je torej bedno častihlepje onesposobilo za to, kar sem imela za čast; saj čast je človeku to, v čemer jo pač hoče imeti.<ref>Prav tam, stran 204.</ref>
Vrstica 48 ⟶ 30:
* Gospod, reši nas neumnih pobožnosti in svetnikov s kislimi obrazi.<ref>Philip Yancey, ''Kaj je pri milosti tako neverjetnega?'', prevod Franc Novak, Simona Šumrada, Noella, Mengeš 2006, stran 204.</ref>
=== [[Hudič|Hudobni duhovi]] ===
▲
▲
=== [[Spoved]] ===
▲
▲
=== [[Svetost]] ===
▲
▲
== Viri ==
| |||