Platon
starogrški filozof (ok. 427-348 pr. n. št.)
Platon, starogrški filozof, * 27. maj 427 pr. n. št., Atene, Grčija, † 347 pr. n. št., Atene.
 | |
| Rojstvo |
Αριστοκλής 420. pr. n. št. Atene[d] |
|---|---|
| Smrt |
340. pr. n. št. Atene[d] |
| Državljanstvo | Atene[d] |
| Poklic | filozof, epigramatik, pesnik, pisatelj, pravni filozof |
| Pokopan | neznana vrednost |
| Wikipedija ima članek na temo: Platon |
Navedki
uredi- Nepravilnost v jeziku ni le napaka proti samemu jeziku: škoduje tudi dušam. (o jeziku)
- Menim, da za človeka ni nič usodnejšega kot zmotno mnenje.
- V vsakem od nas je pričakovanje, ki ga imenujemo upanje. (o filozofiji)
- Filozofe je treba imenovati tiste, ki se naslanjajo v vsem na bistvo, ne pa na mnenja prijateljev. (o filozofiji)
- Značilno čustvo za filozofa je: biti presenečen. (o filozofiji)
- Tisti, ki se v pravem pomenu izraza vmešavajo v filozofiranje, se vadijo umreti. (o filozofiji)
- Dokler filozofi ne bodo kralji v mestih ali dokler tisti, ki jih danes imenujemo kralji ali vladarji, ne bodo pravi filozofi, se ne bo nehalo hudo za mesta. (o filozofiji)
- Zakaj se bati smrti, razen če si pripisujete vedenje, ki ga človek nima? (o smrti)
- Čednost ni dar narave. (o vrlini)
- Nič ni dobro ali slabo, razen dveh stvari: modrost, ki je dobra in nevednost, ki je slaba. (o dobroti)
- Najbolj radikalno se uniči vsak govor tako, da se vsako stvar osami od vsega ostalega, kajti z medsebojnim prepletanjem oblik se nam rodi govor. (o govoru)
- Vsaka duša je in postane tisto, o čemer premišlja. (o duhovnosti)
- Nič ni dobro ali slabo, razen dveh stvari; modrost, ki je dobra in nevednost, ki je slaba.
- Z dotikom ljubezni vsakdo postane pesnik.«
- Dobri ljudje ne potrebujejo zakonov da bi delovali odgovorno; medtem, ko slabi ljudje vedno znajo zaobiti zakone.
- Pametni ljudje govorijo, ker imajo nekaj za povedati; neumni, ker morajo reči nekaj.
- Ljubezen je resna duševna bolezen.
- Razmišljanje: pogovarjanje duše same s sabo.
- V misli si postavimo pravičnega človeka, preprostega in plemenitega, ki se - po Ajshilovih besedah - noče "dober zdeti, temveč hoče to biti". Odvzeti mu moramo torej to "zdeti se"; kajti če se bo pravičen zdel, bo deležen časti in daril, kar se zdi takšen, in potem ne bo jasno, ali je pravičen zaradi pravice ali zaradi darov in časti. Torej moramo od njega odstraniti vse razen pravičnosti in si ga zamisliti v nasprotnem položaju od prvega. Ne da bi delal kakršnokoli krivico, naj se zdi največji krivičnež, da bo najbolj preizkušen v pravičnosti, ker ga ne bo zmehčal slab ugled in to, kar iz njega nastaja. Naj tako hodi (po svoji poti) nespremenljiv do smrti; zdi naj se, da je krivičen skozi vse življenje, bo pa naj pravičen. /.../ Ljudje, ki namesto pravičnosti hvalijo krivičnost, bodo govorili tole: takšen pravičen človek bo bičan, mučen, zvezan; izžgali mu bodo oči in ga končno potem, ko bo vse to pretrpel, križali. (o popolnoma pravičnem človeku, Glavkonove besede iz razgovora s Sokratom, okoli 380 pr. Kr.)[1]
Navedki o njem
uredi- Platon mi je ljub, vendar mi je resnica ljubša. (Aristotel)
Viri
uredi- ↑ Platon, Država, Druga knjiga, vrstice 361b-362a; v: Platon, Zbrana dela, knjiga 4, prevedel Gorazd Kocijančič, KUD Logos, Ljubljana 2009, stran 1033, (COBISS).