Karel Destovnik - Kajuh

Karel Destovnik - Kajuh, slovenski pesnik in partizan, 1922–1944.

Rojstvo	13. december 1922({{padleft:1922|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:13|2|0}}) Šoštanj
Smrt	22. februar 1944({{padleft:1944|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:22|2|0}}) (21 let) Žlebnik
Državljanstvo	Kraljevina Jugoslavija  SHS
Poklic	jezikoslovec, pesnik, prevajalec, partizan, politični aktivist

Navedki

• Vse besede so bile besede
  in gospod je še gospod ostal,
  delavec bo kakor prej garal
  in gospodom polnil sklede. (kitica pesmi V tovarni)

• Da bomo z barbarskimi klici hiteli preko zemlje,
  da bomo pobijali vse, razrušili vse,
  mi, ki čitamo Byrona, Gorkega, Bloka, Puškina,
  in da bomo jutri divjali s peno
  krvavo na ustih.
  Uživali bomo ob krvi nedolžnih teles.
  O, ne ... o, ne ...
  Kako sram me je ...( (kitica pesmi Slutnja)

• Lepo je, veš, mama, lepo je živeti
  toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti! (zaključek pesmi Materi padlega partizana)

• Kakor ponosni galebi nad vodo,
  taki so pali za našo svobodo. (verz iz pesmi Bosa pojdiva, dekle, obsorej)

• Bosa pojdiva, dekle, obsorej
  bosa pojdiva prek zemlje trpeče,
  sredi razsanjanih češnjevih vej
  sežem ti nežno v dlani koprneče. (kitica iz pesmi Bosa pojdiva, dekle, obsorej)

• In ker te ljubim,
  prav zato
  sem stisnil pest
  še bolj krepko.(verz iz pesmi Ne bo me strlo to)

• Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi
  in lajajo, da nas je malo,
  da bi v uporu vse pobralo ... (kitica pesmi Slovenska pesem)

• Prižgite petrolejko,
  da kot plamen zagori,
  uprite se,
  kot smo uprli se jim mi.
  Saj niso bratje vam — fašistične zveri. (kitica pesmi Nemcem)

• Ne peti,
  rjoveti
  bi morali,
  v teh dneh
  poeti. (verzi iz pesmi Poetom)

• Proč vrzimo trudne misli -
  ni je smrti brez življenja,
  ni svobode brez trpljenja,
  se prešlo bo kakor kalna reka.
  Proč jo vržeš, če pretesna je obleka.
  Človek, novi človek vstal bo iz človeka. (kitica iz pesmi Pet in dvajset)

• Ljudje,
  če v vaših bi očeh razbral,
  po kakšnih hodite poteh,
  in če vsakdo od vseh srca
  na dlaneh bi dal,
  da človek bi človeka prepoznal,
  takrat bi v hipu
  stari svet propal (kitica pesmi Ko človek bo človeka prepoznal)

• Za mir bom govoril, ljubezen, svobodo. (verz pesmi Med ljudi bom šel)

O njem

• Kajuh je znal vse svoje pesmi na pamet. In ko je tako govoril, smo strmeli vanj, v ostri profil njegovega razširjenega, smelega obraza, v njegove kuštrave, uporne lase in njegove široko razprte, bleščeče oči, v katerih so se, kakor od tabornega ognja, vžigali plameni borbenega navdušenja in uporniškega zanosa! Prenekaterikrat sem ga poslušal, kako je recitiral svoje pesmi: vedno na novo jih je doživljal, poustvarjal, iz srca dajal ljudem. (Emil Cesar, slovenski urednik in literarni zgodovinar)

• Šestnajstletnik obsoja socialne krivice, sedemnajstletnik, osemnajstletnik, devetnajstletnik, dvajsetletnik ljubi in kliče k uporu. Enaindvajsetletnik je izkrvavel med svojimi verzi: toda za kar sem umrl, bilo je premalo umreti. Vse to je Kajuh.

• Njegova pesem ni poziv k maščevanju, k boju v slogu 'zob za zob in glavo za glavo', namenjen zgolj rušenju starega sveta in prevzemu oblasti, ampak je tudi poziv k etični prenovi človeka, h gradnji socialno pravičnejšega in humanejšega družbenega reda, zato je ta 'boj' tudi 'sedanji', aktualen in bo tak tudi ostal. (Mihael Glavan,slovenski bibliotekar)

• Imamo z njim velikega poeta, ki ni samo poosebljeni dokument časa, temveč izpovedovalec najgloblje in najbolj čiste, nadčasovne človečnosti. (Matjaž Kmecl, slovenski literarni zgodovinar in politik)

• Kajuh v slovenski kolektivni zavesti uteleša lik pesnika-junaka. Že njegova predvojna poezija prav drhti od želje, da bi se vrgel v boj. Pripadal je mladi generaciji revolucionarjev, ki so že pred vojno vedeli, da bodo doživeli revolucijo, in so bili pripravljeni na vse. To revolucijo so si predstavljali v duhu Sovjetske zveze; če beremo Kajuhova pisma, v katerih si dopisuje z najboljšim prijateljem Kostjo Nahtigalom, vidimo, da je sovjetsko ideologijo sprejemal kot vernik, brez kritičnosti. Ampak takoj, ko spregovori kot pesnik, se vse spremeni v neznansko živost; tudi ko neposredno izpoveduje te ideje, njegova poezija nikoli ne ostaja samo na ravni deklarativnosti, ampak je v njej vse doživljeno kot najgloblja notranja nujnost, vse v njegovi poeziji je občuteno telesno intenzivno, vse gre skozi kosti, živce, kri; na trenutke se dogaja pravi 'teater krutosti. (Miklavž Komelj, slovenski pesnik in umetnostni zgodovinar)

• Sam pa vedno menim: kar je človek naredil iskreno in globoko iz srca za slovenstvo – ne glede na politično opcijo –, je izjemno pomembno, ne glede na politično opcijo. (Ivan Sivec, slovenski pisatelj)

• Kar pretrese nas, ko beremo, kako ga skrbi za mater in se sprašuje, kje je. Svoji materi se tudi opravičuje, zakaj bo umrl. Mati ga je učila ljubezni do naroda, zato ji v slutnji svoje smrti pove, da se bo za narod žrtvoval in mu daroval svoje življenje. Tako ga smrti ni več strah. Ljubezen do matere in do domovine je še večja, zato lahko vzklikne: ” Lepo je, veš mama, lepo je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti”. Kajuh nas uči, da spoštujemo vsakega človeka, ki je pripravljen umreti, ne iz sovraštva, ampak iz ljubezni. (Bogdan Knavs, slovenski frančiškan)

• Kajuh je klasik slovenske poezije, to je nesporno. Da je aktualen, je tudi jasno. V kapitalizmu, ko imajo eni vse in drugi ničesar. Kot se dogaja to z energetiko, ko je vse umetno ustvarjeno, da nekateri blazno služijo, mi pa bi morali varčevati. Med nas vnašajo nemir. To ni prav. Kajuh je bil točno proti temu. Proti kapitalizmu, proti vojnam, nasilju države nad državo. (Vlado Vrbič, slovenski kulturni delavec)