Chiara Corbella Petrillo

italijanska laikinja in kandidatka za svetnico

Chiara Corbella Petrillo, italijanska laikinja in kandidatka za svetnico, 1984–2012.

Rojstvo 9. januar 1984({{padleft:1984|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})
Rim[d]
Smrt 13. junij 2012({{padleft:2012|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:13|2|0}}) (28 let)
Manziana[d]
Državljanstvo Flag of Italy.svg Italija[d]

NavedkiUredi

  • Moje trdo srce se je končno omehčalo. Sam veš, kako močno sva si želela postati starša in nuditi dom otrokom. Boga sva prosila, naj blagoslovi najino željo, da bi poskrbela za nezaželene in zlorabljene otroke. In glej, Gospod naju je uslišal! Zaupal nama je plemenito nalogo: sprejeti čudovito bitjece, kakršna mnogi sovražijo in zavržejo, da končajo v kakšnem bolnišničnem smetnjaku. (v pismu svojemu možu Enricu, v katerem mu je sporočila, da bo njuna hči Maria Grazia Letizia, s katero je noseča, zaradi poškodb umrla kmalu po porodu)[1]
  • Drobni David je sesul naše malike. Kričal je v obraz tistih, ki ga niso hoteli videti in so se pred njim skrili, da ne bi priznali poraza. Jaz pa se Bogu zahvaljujem, da me je premagal po malem Davidu in v meni končno ubil Goljata. (o preseganju tako imenovane »pravice do otroka«, ko je bila drugič noseča s sinom Davidom Giovannijem, ki je pravtako zaradi poškodb umrl kmalu po porodu)[2]
  • Če bi David mogel govoriti, bi rekel: »Jaz sem Poveličani.«[3]
  • Rada bi normalno živela. To je moj malik. Vito mi je rekel, naj se mu odpovem, vendar ni lahko. Najbrž sem se v slepi ulici res znašla samo zaradi te presnete želje po normalnosti. Rada bi bila neodvisna kakor drugi, pa še lastnega sina ne morem držati v naročju. Le zakaj moram po tej poti? Vito pravi, da sem še vedno v fazi, ko se kot Job praskam s črepinjo. Nisem se še pošteno razjezila na Boga, čeprav ga že sprašujem, kaj bi še rad od mene. (osebno prečiščevanje ob bolniških posegih, ko so ji diagnosticirali maligni tumor; pater Vito D'Amato je frančiškan, ki je bil njen osebni spovednik)[4]
  • Še naprej molite, kakor smo vsako noč, in ne pozabite, da smo tukaj zato, da bi bilo bolje drugim. (svojim sotrpinkam v bolnišnici ob odhodu domov)[5]
  • Tumor, ki so mi ga operirali pred manj kot letom dni, se razširil po drugih delih telesa in z Enricom nama ne preostane nič drugega, kot da veliko moliva in prosiva Boga za moč, da bova svetniško prestala to preizkušnjo. (iz vabila prijateljem na skupno romanje v Medžugorje aprila 2012, dva meseca pred njeno smrtjo; v Medžugorju sta se z Enricom tudi spoznala in nato še večkrat tja poromala)[6]
  • Včasih se moram Bogu pritožiti, da me preveč pritiska in da imam tudi jaz svoje meje. Takrat mi odgovori, da po njegovem mnenju to zmorem, da pa lahko tudi malo počaka, če mislim, da še nisem pripravljena.[7]
  • Chiara, povej mi, ali je tvoj jarem, ta križ, res lahek in prijeten, kot pravi Jezus? (Enricovo vprašanje Chiari na dan njene smrti, 13. junija 2012)
    – Res je, Enrico, zelo je prijeten. (Chiarin odgovor)[8]

Navedki o njejUredi

  • Enrico Petrillo (Chiarin mož):
  • Zame je bila prelepa. Prva stvar, ki mi je bila na Chiari všeč, je bilo to, da je privlačila tudi druge, da je bila elegantna. Bila je princesa, njeno vedenje je bilo elegantno. Nekoč sem jo predstavil prijateljevi mami, ki mi je rekla: »Enri’, kje pa si našel to princesko?« Takšni so bili komentarji. Poleg tega, da je bila elegantna, je bila tudi simpatična, družabna in vesela, bila je oseba, ob kateri so se vsi počutili lagodno. Chiara ni bila pogumna. Naj vam navedem primer, ki je sicer neumen, vendar ga navajam, da si boste lažje predstavljali. Chiara v šoli ni nikoli sama od sebe dvignila roke, kadar so kaj spraševali. O tem je tudi sama pogosto pripovedovala. Ni bila pogumna ženska, ki bi se hotela spopasti s stvarmi, ne, bila je žena vere. To pa je res. Vera in pogum nista ena in ista stvar. Nasprotje strahu ni pogum, ampak vera. V veri ti da moč nekdo drug, v pogumu pa si ti tisti, ki sam sebi daješ moč. In ona je imela moč Drugega.[9]
  • Če se zavedaš, da lahko ljubiš samo v Bogu, ga moraš ljubiti bolj kot svojo ženo ali moža. Če iščeš tolažbo v ljubezni sočloveka, si na napačni poti. Pravo tolažbo ti more dati samo Gospod, nato pa ti jo lahko, če želi, naklanja tudi po nekom drugem.[10]
  • Nama pa je Bog povedal: »Jez vedno držim svoje obljube. To, kar se je zgodilo z Mario in Davidom, ni bilo naključje, ampak moje delo. Tudi Francescovo zdravje. Jaz sem ustvaril Mario Grazio Letizio, Davida Giovannija in Francesca takšne, kot so. In tudi Chiarin tumor. Jaz in nihče drug!« Nisva jezna na Boga, ker veva, da stoji za vsem in ima vse pod nadzorom. To spoznanje je nekaj čudovitega.[11]
  • Zame ni večjega čudeža, kot je mir ob Chiarini smrti. To je dragocen biser, ki je vreden več kot vse drugo.[12]

ViriUredi

  1. Simone Troisi, Cristiana Paccini, Rojeni za večno življenje, Družina, Ljubljana 2015, stran 38.
  2. Prav tam, stran 73.
  3. Prav tam, stran 74.
  4. Prav tam, stran 100.
  5. Prav tam, stran 115.
  6. Prav tam, stran 119.
  7. Prav tam, stran 132.
  8. Prav tam, stran 137.
  9. Mlada mamica izgubila bitko z rakom. To je njena zgodba., Si.aleteia.org, pridobljeno 18. februar 2019.
  10. Rojeni za večno življenje, stran 25.
  11. Prav tam, stran 87.
  12. Prav tam, stran 141.