Wikinavedek

Alenka Puhar

Alenka Puhar, slovenska prevajalka, publicistka in novinarka.

Portret
Rojstvo 4. februar 1945({{padleft:1945|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:4|2|0}}) (79 let)
Črnomelj[d]
Državljanstvo  SFRJ
 Slovenija
Poklic jezikoslovka, zgodovinarka, novinarka, pisateljica, prevajalka, publicistka
uredi
  • Zgodovina otroštva je môra, iz katere smo se pravkar šele začeli zbujati. (iz zbornika The History of Childhood, London 1976)[1]
  • Četrta božja zapoved - spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji - je v naših slovnicah vpisana kot namenilni stavek, življenje pa navaja na misel, da gre bolj za posledično podredje.[2]
  • Odsotnost in nasilnost - to sta poglavitni potezi slovenskega družinskega očeta in s tem modela za oblikovanje identitete sinov, po svoje seveda tudi hčera.[3]
  • Usoda sveta je stalno percipirana kot propad, časi so zmeraj samo slabši, ljudje zmeraj bolj pokvarjeni, vrednote nenehno samo razpadajo - skratka, nekoč je bilo vse drugače. Bolje, seveda. In levji delež tega zgražanja je /.../ zmeraj letel na mladino.[4]
  • /.../ otroci kot predstavniki najnižjega sloja, tistega brez telesnih sil, statusne moči in oblasti, so vneto prežali na vse, ki so se (vsaj občasno) znašli še na nižjem klinu družbene lestvice. Našli so jih, tako se vsaj zdi, predvsem v treh kategorijah. V prvo sodijo živali, v drugo njihovi vrstniki, ki izstopajo z drugačnostjo, in v tretjo tujci.[5]
  • Poglavitno, najbolj značilno in vsesplošno občutje, ki je obvladovalo odnose med odraslimi in otroki, je bil strah.[6]
  • Abeceda prvotnega besedila življenja se je rojevala iz nenehnega prevajanja sanj v môro.[7]
  • Umrljivost dojenčkov in majhnih otrok je bila /.../ tako visoka, da je bil vsak drugi mrlič otrok. /.../ Biti človek zrelih let in opazovati umiranje tistih, ki so komaj prišli na svet, tistih, ki si jim tako rekoč podaril življenje, je huda preizkušnja, verjetno ena najhujših v življenju. Pred sto leti je čakala malone vsakega Slovenca, ki je imel otroka.[8]
  • Biti otrok je v 19. stoletju pomenilo živeti v senci smrti. Situacija je bila diametralno nasprotna današnji, ko se nam grob približuje z leti, ko se ogromna večina med nami šele na starost znajde pred neizogibnim dejstvom o končnosti življenja. Vse prejšnje stoletje (in vsa pred njimi) je bilo otroštvo najbolj tvegan čas življenja, biti otrok je pomenilo živeti z eno nogo v grobu.
Večini je bilo prihranjeno spoznanje, na kako grozljiv svet so prišli. Dobra polovica tistih, ki otroštva niso preživeli, je namreč nehala živeti že prve mesece po rojstvu. Življenje je odšlo, kakor je prišlo - v mukah in trpljenju, še preden se je človeško bitje sploh zavedelo sebe, drugih, življenja, smrti.[9]
  • So groze, ki so neizogibne, so hude sanje, ki so sestavni del človeške usode. Naša človeškost raste iz tesnobe smrti.[10]
  • Verjetno ni vprašanja, na katerega bi bilo težje odgovoriti, kot je tole: Zakaj imamo otroke? Zato, da bi imeli nekaj svojega? Da bi poustvarili meso svojega mesa, kri svoje krvi? Da bi nas obdajali ljudje, ki nas bojo imeli radi? Da bi se upirali smrti in si prigoljufali nadaljevanje življenja? Ker to počnejo vsi drugi? Ker nam tako ukazuje neki tihi imperativ, skrit nekje v jedrih naših celic? /.../ Pregloboko bi bilo treba seči, predaleč v mrak zavestnih in podzavestnih motivov. Vprašanje ni samo težko, verjetno je tudi boleče. In če si na to vprašanje ne odgovarjamo danes, ni razloga, da bi odgovore pričakovali pri ljudeh prejšnjega stoletja. Ni jih, če kajpada odštejemo tistega, da je otroke pač "Bog dal". Toda v trditvi, da odgovorov ni, se skriva samo polovična resnica ali pa še manj. Pomeni le, da odgovorov ni v območju govorice. Zunaj meja jezika pa so vsepovsod. /.../ Večina med nami nima ne volje ne poguma, da bi si govorico dejanj pretolmačila v govorico besed. Tudi to bi bilo verjetno preveč boleče.[11]
  • /.../ ideal otroka v prejšnjem stoletju: nekakšno angelsko bitje, ki ga je komaj videti in slišati, dokler je majhno; bitje, ki nikdar ne izraža svojih resničnih, pristnih čustev, temveč izraža nenehno in brezpogojno ljubezen do svojih staršev. Ko to bitje nekoliko zraste, pa izraža in dela vse tisto, kar starši od njega želijo. Na dnu vsega tega pa je zahteva: otrok naj čimprej neha biti otrok. In naprej: otrok naj čimprej neha biti sam svoj. Beseda svojeglavost se v slovenščini pojavlja zgolj na seznamu napak.[12]
  • Brez posebnega pretiravanja je mogoče reči, da na Slovenskem ni bilo družine, kjer ne bi vsaj za enega sina natihem gojili ambicij, da bo postal gospod - in postati gospod je pomenilo postati duhovnik. In prav tako je mogoče brez pretiravanja reči, da je bil vsak slovenski fant, ki je bil odprte glave in se je prebil iz prvih štirih razredov do nižje gimnazije, namenjen, bolje rečeno določen za duhovnika.
Ko bi sestavljali slovenski Kdo je kdo, pa bi se pri tem vsaj z nekaj stavki pomudili pri vprašanju, kako je katerikoli kdo postal nekdo, bi bila to tako rekoč ena sama zgodba. In nobene ne bi bilo mogoče napisati brez besede duhovnik. Ena sama zgodba od Jakoba Aljaža za prvo do Frančiška Žemlje za zadnjo črko abecede. Od Franceta Prešerna, ki se je rodil skupaj s stoletjem, do Louisa Adamiča, ki se je rodil, tik preden se je izteklo.[13]
  • Starši otrokom podarijo življenje in imajo torej tudi pravico razpolagati z njimi. Otroci so na svetu za to, da starši prek njih živijo svoje življenje. Popkovina ni bila nikdar prerezana. Tu je in v njej utripa kri. Tu je in duši. Dokler je tako, duši otroka. Ko jo otrok z muko pretrga, duši starše.[14]
  • Zatrdno je mogoče reči le to, da si je slovenska družba 19. stoletja na moč prizadevala delovati karseda brezspolno. Vsekakor dosti bolj, kot se je to dogajalo v prenekateri deželi Evrope, pa čeravno je v njih vladala tista stroga morala, ki se je je oprijelo ime viktorijanska.[15]
  • Devetnajsto stoletje je bilo tako rekoč obsedeno od onanije. Generacija za generacijo moških je zrasla in odrasla, ne da bi jim ta "ostudna pregreha" pustila kakšne posledice, pa je vendarle vcepljala odraščajoči generaciji natanko takšno - ali pa še hujšo grozo - kot jo je preživela sama: odpor do lastnega telesa in njegovih nagonov, gnus do znamenj telesnega zorenja, predvsem pa grozo pred onanijo. Slikali so jo v kar najtemnejših barvah - zaradi nje lahko človek ohromi, se posuši, duševno in telesno propade, znori ali celo umre. Onanija je veljala za korenine, iz katerih pozneje poženejo vsa zločinska in pregrešna dejanja. /.../ O dekletih so v tej zvezi silno redko govorili. Tu je bila seksualna represija usmerjena predvsem v preprečevanje stikov z drugim spolom, dosti manj pa v samozadovoljevanje.[16]
  • Za svet 19. stoletja pa je dovolj pričevanj, da starši niso samo pasivno molčali ali si zatiskali oči, ampak včasih tudi aktivno sodelovali pri različnih igrah, ki jim res ni mogoče reči drugače kot spolna zloraba.[17]
  • Delo otrok ima, kot kaže, tolikšno težo kot vse drugo, kar se tiče otrok - se pravi neznatno ali celo ničevo. Človek postane poln in popoln človek šele s polnoletnostjo; šele tedaj postanejo njegova ravnanja in dejanja zanimiva, raziskovanja in razmišljanja vredna. Dokler pa ni polnoleten, je zgolj polovičen ali še manj cel človek. Če je bil tak majhen človek delavec, je bil očitno nepopoln delavec, ki ne s svojimi rezultati dela ne s trpljenjem, vloženim vanj, ni dosegel polne mere. Je torej zanemarljiv.[18]
  • Ob skoraj popolnem pomanjkanju raziskav ali celo neobdelanih statističnih podatkov je seveda nemogoče začrtati geografsko karto otroškega dela na Slovenskem, tudi ko bi se ji ne hotelo biti specialka, temveč preprosta in groba orientacijska skica.[19]
  • /.../ nekoč je veljalo za popolnoma normalno in samoumevno, da so otroci delali. Ta nekoč zajema vso zgodovino in se je začel krhati šele v 19. stoletju /.../ spomnimo se ponovno na pomensko prelivanje besed otrok, hlapec in suženj, ki je opazno v vseh slovanskih jezikih. Besede same izdajajo tisto, kar so stavki zamolčali - suženjsko in hlapčevsko naravo položaja otrok. In spomnimo se še na to, kaj v slovenščini izreka beseda priden; ne to, da je otrok dober (dobar, good, buono), in ne to, da je razumen (sage), pač pa to, da je kaj prida, da je od njega kakšen prid.
Kakršnekoli pregrehe lahko torej naprtimo kapitalizmu, otroškega dela zanesljivo ni uvedel.[20]
  • Komaj kaj dvoma more torej biti, da bi v 19. stoletju težko našli kakršenkoli industrijski obrat, kjer ne bi bili zaposleni tudi otroci.[21]
  • /.../ v prvi polovici 19. stoletja je delovni čas za otroke, tako kot za odrasle delavce, znašal približno 14 ur, včasih tudi dlje, vsekakor pa ni bil nikjer krajši od 13 ur. In drugič: otroci so veljali za delovno sposobne od sedmega leta dalje, včasih pa so jih sprejemali na delo že tudi pred to starostjo.[22]
  • In medtem ko je v mestih delo z glavo - denimo sedenje pri knjigah - v 19. stoletju že pomenilo tudi delo, se je na kmetih vztrajno ohrajala resnica, da je pravo delo zgolj delo z rokami.[23]
  • Fantje in dekleta, ki so služili za pastirce, so predstavljali najbolj izkoriščan in iz vaške srenje izločen družbeni sloj. V primerjavi z njimi so bili še hlapci gospodje.[24]
  • Za nekatere kraje je zabeležena navada, da so morali posli ob odpovedi delati en dan zastonj in s tem poravnati račun za tisti čas, ki so ga porabili za opravljanje potrebe.[25]
  • /.../ čuvanje otrok in paša živine. Oboje je po pradavni tradiciji sodilo med značilna otroška dela, ki so se jih morali lotiti že zelo zgodaj. Dojenčke so začeli čuvati že pri treh, štirih letih, živino nekoliko kasneje, pri šestih, sedmih.[26]
  • Ena najbolj osupljivih potez nekdanjih mest, če jih, kajpada, gledamo z današnjimi očmi, je skoraj popolna odsotnost majhnih otrok. Ogromna večina jih je živela pri dojiljah na deželi, kjer so ostajali do drugega, tretjega, četrtega rojstnega dneva ali še dlje. Mesta so bila ustvarjena za odrasle ljudi in ne za otroke. Postavili so jih ljudje, ki so hoteli imeti mir pred otroki.[27]
  • Veliko je stvari in vrednot, ki so si jih "izmislili" meščani - od poroke iz ljubezni do zožene, na dve generaciji omejene družine, od predstav o zasebnosti (denimo pri razporeditvi stanovanjskih prostorov) do družinskih izletov. Dom kot gnezdo, kot tesno povezana skupnost najožjih sorodnikov, je relativno nova "iznajdba", skupaj z njim pa je nov ves sistem vrednot, ki so se izoblikovale v takšni skupnosti.[28]
  • Še v zadnjih desetih letih obstoja ljubljanske najdenišnice, to je v njenih 'najboljših' letih, je vsak četrti otrok umrl že v zavodu, preostali pa so tako množično umirali v reji na deželi, da jih je bila do desetega rojstnega dneva živa samo še slaba polovica (48 %). /.../ Vendar je vprašanje, ali smemo številkam, s katerimi so operirali nasprotniki in zagovorniki najdenišnic, popolnoma verjeti ali pa je bilo smrti še več. Zdi se, da so naslove rejnikov tako malomarno beležili, da se je sem in tja za kakšnim otrokom zgubila vsaka sled.[29]
  • Župani in drugi krajevni veljaki so posebej radi dajali zapuščene in osirotele otroke v problematične hiše, se pravi najbolj revnim, bolnim, shiranim in na posteljo priklenjenim ljudem. S tem so tako rekoč ubili dve muhi na en mah oziroma z enim prgiščem denarja odpravili dva socialna primera. Otrok je dobil streho nad glavo, rejniki pa nekaj denarja in vso pomoč, ki jo je bilo mogoče izsiliti iz majhnega otroka.[30]
  • /.../ toliko lažje je živeti, če nihče ni nič kriv ali odgovoren ali pa vsaj nima nobenih slabih namenov... Če dojenčki cele noči "rjovejo in cvilijo", jih pač tlači môra. Če jih najdejo v gozdu, v mlaki ali na polju, jih je vzel škopnik. Če se slabo razvijajo, so pač zamenjani, hudičevi otroci. Če umirajo, je bila že božja volja. Če matere in varuške "šegetajo otroke po spolovilih, da ne bi jokali temveč zaspali", gotovo nimajo nobenega slabega namena. Če mačehe in očimi neusmiljeno mlatijo in trpinčijo pastorke, so tega v glavnem krivi otroci sami. In če je sploh kjerkoli karkoli narobe, potem je pač kriva beda, ki tare naše ljudstvo.[31]
  • Kako so se počutili vsi ti pastirji in pastirice, mali hlapci, male dekle, vsi ti otroški posli, ki so se že od daleč, po svoji ustrahovanosti, zunanjosti in celo po smradu ločili od drugih vaških otrok? Koliko bolečine, gneva in sovraštva se je skrivalo v tej velikanski množici brezdomskih otrok, ki so bili s tako samoumevnostjo razseljeni po vseh slovenskih hribih in dolinah? Kam se je stekala in kam se je usmerjala ta bolečina?[32]
  • Človek mora biti trd, zavarovan z neprebojnim oklepom, hladen. Vse to je potrebno, da se tista neskončna, potlačena in zaradi tega potuhnjena bolečina v njem ne bi prebudila in zabolela. Potrebno je, da kar najdlje zadrži bolečino nedoživetega. Otroci pa so v tem oziru zelo nevarni, in sicer prav zato, ker so otroci. Majhni ljudje so zapleten sveženj potreb, ki pričakujejo zadovoljitve. Zato se oklepajo svojih staršev, pričakujejo od njih ljubezni in pomoči, varnost in toplino. Da bojo kdaj na tem svetu lahko doma, potrebujejo najprej tisti stvarni, osnovni dom. Z vsem tem pa v starših budijo spomine na njihovo lastno nezadoščeno otroštvo, na vse tisto, česar oni sami niso dobili, pa bi bili morali. Se pravi, morali bi dobiti, da bi resnično lahko postali veliki, močni, čvrsti, pokončni, samosvoji, odrasli ljudje. Vse to niso. Vse to zgolj igrajo, da bi prikrili, kako neskončno majhni, šibki, klavrni, upognjeni, pritlikavi, odtujeni in razboljeni so v resnici.
Pravila igre pa so se prenašala naprej. Ponavadi je trajalo nekaj časa, preden so se jih otroci naučili in pristali nanja. Na vse načine so se trudili, da bi od staršev izterjali tisto, kar otrokom gre. Z besedami, jokom, upori in begi so poskušali dopovedati, da potrebujejo dom. Ampak navsezadnje so se vdali in sprejeli usodo zdomstva in tujstva.
Ta emocionalni nazor, po katerem je represija potreb in ljudi postala slog življenja, bi bil skupaj s svojimi posledicami vreden temeljitega razmisleka, kajti nobenega dvoma ne more biti, da je zapustil globoke sledove. Vidni so tedaj in danes.[33]
  • Le kakšna, če ne srečna in draga, bi mogla biti izsanjana, nikdar doživeta Vrba?[34]
  • Šola ni bila samo najpomembnejša, temveč tudi najboljša novost, kar jih je otrokom prineslo prejšnje stoletje.
Pa vendar je treba takoj na začetku reči: otroci so šolo neskončno sovražili.[35]
  • Konflikti, do katerih je množično prihajalo za šolskimi zidovi, se niso sprožali samo na samoumevni relaciji učitelji - učenci. Sovraštvo in kljubovanje in zaničevanje je veljalo vsemu sloju, ki so ga predstavljali ljudje za katedrom.[36]
  • /.../ danes, ko si izmišljamo najrazličnejše jezikovne ovinke, samo, da bi se izognili tej nesrečni besedi, je o hlapcih težko govoriti. Natančneje rečeno, težko si je predstavljati, da je bila to svoje čase popolnoma nevtralna in vsakdanja beseda. Dolga stoletja, ki gotovo segajo še v slovansko pradavnino, je pomenila kratko malo otroka moškega spola, fanta, mladeniča, sina. (V enako tesnem sorodstvu je tudi dekle z deklo.) Potem se je pomen zožil na fanta, ki opravlja podrejena, predvsem kmečka ali hlevska dela. Hlapci so se znašli v jezikovni in dejanski bližini služabnikov.[37]
  • /.../ tista odvečna kaplja gorja, tisti zalogaj strupa, ki ga kratko malo ni bilo več mogoče pogoltniti brez davljenja ali bruhanja, je bil ponavadi zajet v situacijo, ko se je odnos med odraslimi in otroki z vso brezobzirnostjo pokazal kot odnos med oblastniki in obvladanimi. Prekipelo je torej, ko so odrasli s psovkami pokazali, da v otrocih vidijo sluge, hlapce, pse ter da od njih pričakujejo temu ustrezno molčečo podredljivost. In prekipelo je ob tepežu, to je ob tistem dramatičnem dejanju, ki najbolj nedvoumno daje vedeti, kdo je gospodar in kdo hlapec ali kar pes, kdo lahko vihti palico ali bič in kdo mora to molče prenašati.[38]
  • Smrekarjevo maščevanje je trajalo vse življenje. V njegovih risbah je odnos med oblastjo in podložniki najpogosteje upodobljen kot odnos med oblastnimi odraslimi in zatiranimi otroki. Prvi so velikanski, debeli, presiti, ošabni, napihnjeni, kosmatih rok. Drugi so seveda majhni, suhi, kilavi, rahitični (kot je bil Smrekar sam), v povoje zavezani, v hojice in gajbe ujeti - sem in tja do odraslega sveta tudi toliko kljubovalni, da mu pokažejo jezik ali pa celo golo rit. (o Hinku Smrekarju)[39]
  • Avstrija je bila - z izjemo Rusije - najbolj zaostala evropska država. Imela je slabo razvito industrijo in neuspešno kmetijstvo. Njeni podatki, ki so zajemali pismenost, so bili sramotno nizki, številke, ki so beležile umrljivost, sramotno visoke. In vse pokrajine, ki so jih poseljevali Slovenci, so bile v večini pogledov še manj razvite, so samo kvarile avstrijsko povprečje.[40]
  • /.../ verjetno se ne zdi pretirana ocena, da je šlo v odnosu duhovnih voditeljev slovenstva (ki so bili delno tudi njegovi politični voditelji) za bolj platonsko kot stvarno ljubezen.[41]
  • Nostalgija po minulem je v svoji srži zatrta bolečina nedoživetega.[42]

Viri

uredi
  1. ↑ Alenka Puhar, Prvotno besedilo življenja, Studia humanitatis, Ljubljana 2004, str. 22.
  2. ↑ Prav tam, str. 151.
  3. ↑ Prav tam, str. 161.
  4. ↑ Prav tam, str. 164.
  5. ↑ Prav tam, str. 166.
  6. ↑ Prav tam, str. 169.
  7. ↑ Prav tam, str. 172.
  8. ↑ Prav tam, str. 182, 183.
  9. ↑ Prav tam, str. 186.
  10. ↑ Prav tam, str. 192.
  11. ↑ Prav tam, str. 211, 212.
  12. ↑ Prav tam, str. 229.
  13. ↑ Prav tam, str. 237, 238.
  14. ↑ Prav tam, str. 253.
  15. ↑ Prav tam, str. 260.
  16. ↑ Prav tam, str. 268.
  17. ↑ Prav tam, str. 278.
  18. ↑ Prav tam, str. 281.
  19. ↑ Prav tam, str. 282.
  20. ↑ Prav tam, str. 286.
  21. ↑ Prav tam, str. 287.
  22. ↑ Prav tam, str. 290, 291.
  23. ↑ Prav tam, str. 311.
  24. ↑ Prav tam, str. 313.
  25. ↑ Prav tam, str. 314.
  26. ↑ Prav tam, str. 315.
  27. ↑ Prav tam, str. 320.
  28. ↑ Prav tam.
  29. ↑ Prav tam, str. 329, 330.
  30. ↑ Prav tam, str. 332.
  31. ↑ Prav tam, str. 336.
  32. ↑ Prav tam, str. 347.
  33. ↑ Prav tam, str. 357, 358.
  34. ↑ Prav tam, str. 367.
  35. ↑ Prav tam, str. 368.
  36. ↑ Prav tam, str. 398.
  37. ↑ Prav tam, str. 399.
  38. ↑ Prav tam, str. 402.
  39. ↑ Prav tam, str. 406.
  40. ↑ Prav tam, str. 416.
  41. ↑ Prav tam, str. 420.
  42. ↑ Prav tam, str. 423.
Pridobljeno iz »https://sl.wikiquote.org/w/index.php?title=Alenka_Puhar&oldid=40808«