Viktorin Ptujski

Viktorin Ptujski, poetovijski škof, teolog, mučenec, svetnik in cerkveni oče, okoli 250–303.

Rojstvo	cca. 250 Grčija
Smrt	2. november 303 Ptuj
Državljanstvo	antični Rim
Poklic	pisatelj, teolog, duhovnik, biblicist, filozof

Navedki

• Vem, da sovražiš početje nikolajevcev; ki ga tudi sam sovražim. To se nanaša na pohvalo. Početje nikolajevcev: nekaj časa je že, kar so si lažnivi in kužni ljudje pod imenom diakona Nikolaja naredili krivoverstvo, da so iz malikom darovanega mesa izganjali hudega duha, da bi ga bilo mogoče jesti, in da je vsak, ki je prešuštvoval, dobil spravo osmi dan. Zato hvali tiste, ki jim je pisal. Takšnim in tako velikim možem je obljubil drevo življenja, ki je v raju njegovega Boga. (iz razlage Sporočila Efezu v Janezovem Razodetju (Raz 2,6-7); samo Viktorin posreduje to potezo sicer zelo malo poznanega krivoverstva nikolajevcev)

• o iskanju zaporedja zgodb v Razodetju:

• Ni treba gledati na zaporedje izrekov, ker se sedmerolični Sveti Duh potem, ko je pretekel do poslednjega časa in konca, spet vrača v isti čas in dopolnjuje, česar še ni povedal. V Razodetju ni treba iskati zaporedja, ampak je treba iskati pomen.

• Marljivo in z veliko skrbnostjo je torej treba slediti preroškemu oznanilu in ga razumeti, ker Sveti Duh nepovezano oznanja, napoveduje in preteče vse do poslednjih časov. Potem se znova vrača v prejšnje čase in pokaže, kar namerava storiti, kakor da bi bilo že večkrat storjeno. Če ne doumeš, da se ne bo zgodilo tolikokrat, kolikokrat je bilo povedano, zapadeš v veliko temo. Torej razlaga naslednjih izrekov ne bo v tem, da bi razumeli zaporedje povedanega, ampak zaporedje pomena.

• Vzeti knjižico ter jo pojesti pa pomeni zapomniti si videnje, ki ga je imel. Da je bila v ustih sladka: sad oznanila je govorcu in poslušalcem nadvse sladek, toda oznanjevalcu in tistim, ki vztrajajo v zapovedih, pa zaradi trpljenja zelo grenak. Pravi: Vnovič je treba oznanjati, to je prerokovati, med ljudstvi, jeziki in narodi. Tako pravi zato, ker je bil Janez, ko je to videl, na otoku Patmosu, obsojen na rudnik od cesarja Domicijana. Videti je, da je Janez tam napisal Razodetje. In ko je mislil, da bi bil lahko kot starec po trpljenju že sprejet, so bile po umoru Domicijana vse njegove razsodbe razveljavljene in Janez izpuščen iz rudnika. Tako je potem izročil Cerkvam to isto Razodetje, ki ga je prejel od Gospoda. To pomeni: Vnovič je treba prerokovati. (razlaga Raz 10,10-11; na tem mestu Viktorin kot edini poroča o obsodbi Janeza Evangelista na rudnik; ker slednjih na Patmosu ni, je verjetno mišljen kamnolom)

• Mnogi menijo, da bo Elija spremljal Elizej ali Mojzes. Toda oba sta mrtva. Jeremija pa smrt še ni srečala. V vsem so nam naši starešine izročili, da je to Jeremija. Tudi sama beseda, ki mu je prišla, pričuje in pravi: Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, in preden si prišel iz materinega krila, sem te posvetil in te postavil za preroka poganom. Med pogani pa ni bil kot prerok. In ker sta obe obljubi iz božjega vira, se mora nujno uresničiti, da bo prerok med pogani. Njiju imenuje dva svečnika in dve oljki. Zato je namignil na to, da bi, če nisi razumel na drugem mestu, razumel tukaj; to je namreč zapisano pri Zahariju, enem izmed dvanajstih prerokov. (o Jeremijevi eshatološki vrnitvi pred Jezusovim drugim prihodom)

• Jasno je torej, da je tem desetim devicam podobno krščansko ljudstvo, katerih nespametni in pametni del sta opisana s številom petih devic. Posodice so telesa; svetilke in njihova luč so duše; olje, to so dobra dela ali molitev in božja milost; ženin je Kristus; nevesta je Cerkev. Zaprta vrata so ognjena reka, ki bo odvračala nevernike od božjega kraljestva, kakor je zapisano pri Danielu in pri Petru – v njegovem Razodetju. (iz razlage Prilike o desetih devicah (Mt 25,1-13); Viktorin na tem mestu poleg preroka Daniela citira Petrovo razodetje, ki je približno sočasno začelo dobivati splošno veljavo apokrifa)