Vekoslav Grmič

Vekoslav Grmič, slovenski škof, teolog, filozof in profesor, 1923–2005.

Rojstvo	4. junij 1923({{padleft:1923|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:4|2|0}}) Dragotinci
Smrt	21. marec 2005({{padleft:2005|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:21|2|0}}) (81 let) Maribor
Državljanstvo	Slovenija  SFRJ  Kraljevina Jugoslavija
Poklic	duhovnik, univerzitetni učitelj, teolog, katoliški škof
Pokopan	Pobreško pokopališče

Navedki

• Cerkev ima sedaj pred seboj iste cilje kot med drugo svetovno vojno.

• Socializem je namreč takšen sistem, da zahteva visoko etične osebnosti, če hočemo, da uspe. Je najbližje evangeliju in se v resnici uresničuje v nekaterih redovniških skupnostih. (o nekdanjem sistemu)

• Pri iskanju resnice, posebej Resnice z veliko začetnico, sem prihajal znova in znova do nekaterih temeljnih spoznanj, in sicer:

1. Vera in nevera sta kako sestri dvojčici. Človek se iz določenih razlogov, ki jih razum sam večkrat ne pozna, odloči za eno od njih, ne da bi lahko popolnoma odmislil drugo. Vero spremlja nevera in nevero vera. Podobno velja za veliko upanje in brezup ali za ljubezen in zavračanje drugačnosti ali samoljubje.
   So ljudje, ki se imajo za verne, a so v resnici neverni, in so drugi, ki se imajo za neverne, a so v resnici verni, kajti vera je predvsem bivanjska vrednota, življenje. Kakor imamo anonimne vernike, tako imamo tudi anonimne nevernike.
   Resnično iskanje resnice spremlja dvom, ki človeka spodbuja, da išče dalje.
2. Razodetje, kakor ga najdemo v svetih knjigah je izkustvo svetega - Boga, je hkrati božja refleksija in človeška projekcija. Zato je teologija, ki na njem zida, hkrati antropologija. To velja tudi za krščansko teologijo. Sicer pa je pomembnejši etos, ki izhaja iz evangeljskega razodetja, kakor spoznanje verskih dejstev, resnic: "Kdor ljubi, je od Boga in Boga pozna."
   Temeljna načela tega etosa pa so: ljubezen do Boga se kaže v ljubezni do človeka; hudo je treba vračati z dobrim; "Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite vi njim" (Mt 7,12); Bogu se je mogoče približati samo po dobroti in ljubezni, usmiljenju in odpuščanju; kar storimo človeku, storimo Kristusu, Bogu; božje kraljestvo je tam, kjer vlada ljubezen, bratstvo in sestrstvo, evangelij je popoln humanizem.
3. Vera v ožjem pomenu včlenjuje spoznavni, eksistencialni, mistični in institucionalni element. Najpomembnejši je eksistencialni ali bivanjski, življenjski element. Institucija je sicer pomembna, a je velika nevarnost za pristno, osebno vero, ker hitro služi sebi, ne človeku, verski ideji ali verskemu sporočilu. Poudarjanje samo mističnega elementa, kot npr. zakramentalnosti, lahko hitro vodi v farizejstvo. Poudarjanje predvsem intelektualnega ali spoznavnega elementa pa vodi v ideologijo, dogmatizem, moralizem in celo juridizem. Kristus zato pravi: "Duh je, ki oživlja!"
4. Vest je zadnje in najvišje merilo etičnosti in moralnosti. Vest je Bog v človeku, sveto in nedotakljivo načelo za njegovo ravnanje in odločanje; vse resnično človeško, mora iti skozi prizmo vesti, v tem je čut odgovornosti. Vest je za človeka avtoriteta, ki jo mora poslušati in čim bolj jo skuša vedno poslušati, tem bolj se mu prebudi in tem bolj čuti potrebo, da jo sooča tudi z vestjo drugih. Prebujena vest je zato najgloblja vernost in najzanesljivejša pot zvestobe tistemu, kar naj bi človek bil ali postal - lastni podobi, kakor mu je pač dana kot naloga, poslanstvo za življenje in delo.
5. Vera je svoboda; vere ni mogoče širiti in delati zanjo s prisilo, najmanj pa z orožjem. Nekaj takega je izdaja vere; spreminjanje vere v njeno nasprotje je najhujši zločin posebno za krščanstvo, kajti svoboda, enakost in bratstvo so krščanske vrednote; in za vsakega velja, da se mora ravnati po svojem prepričanju, tudi za neverujočega, ravnati po tem, kakor mu je dano, da mora spoštovati svojo drugačnost in drugačnost drugega.
6. Kdor ni zoper nas, je z nami, čeprav je še tako drugačen po svojem prepričanju. Sodelovanje z nevernimi v službi dobrega, človeka je naravnost dolžnost. Sicer pa vsakdo, ki si prizadeva za nekaj dobrega, že služi Bogu, čeprav se tega niti malo ne zaveda, in Bog ga naravnost vodi pri njegovem delu.
7. Sožitje v dialogu in iskrenem sodelovanju, v komunikaciji in akciji je krščansko, je drža resnično vernega človeka. Evangelij zahteva solidarnost in je v resnici socialna karizma. Je osvobajanje od vsega, kar človeka zasužnjuje, ponižuje in mu dela krivico ali nasilje.
8. Kar je človeško ni nikdar popolno, je samo na poti. Zato velja, da smo stalno potrebni spreobrnjenja, tako posamezniki kakor skupine, da je torej tudi Cerkev potrebna nenehnega spreobrnjenja, je namreč po izjavi 2. vatikanskega cerkvenega zbora hkrati sveta in grešna - Ecclesia semper reformanda! Sicer pa za Cerkev velja tudi zahteva po nenehnem posodabljanju, odgovarjanju na znamenja časa, če hoče služiti človeku in človeštvu.
9. Med najvidnejša znamenja našega časa spadajo: pluralizem, svobodoljubnost in avtonomizem, ekološki problemi in problemi resničnega, osvobajajočega miru.
10. Teologija se mora varovati, da bi bila "papirnata", ki bi skrbela le za pravovernost, ne pa tudi za relevantnost, ki ne bi skrbela za to, da bi bila v resnici v službi človeka in mu odgovarjala na njegova bivanjska vprašanja. Enako velja za Cerkev in njeno poslanstvo nasploh.
11. Posebno nevarni za pristno vernost ali še bolje za pristno krščanstvo so danes: različne oblike fundamentalizma, biblicizem in institucionalizem, ki hoče biti katoliško ortodoksen - naravnost militanten, ne da bi se zavzemal za pristno krščansko vernost iz evangelija, oziroma je temu naravnost zavestno ali nezavedno nasproten. Nič manj nevarna tudi ni centralistična avtoritarnost Cerkve, namesto "Cerkve od spodaj", Cerkve bratov in sestra. Sploh pa bi smernice 2. vatikanskega cerkvenega zbora morale biti le izhodišče za nova posodabljanja, ne pa cilj - kodificiran cilj, še manj pa seveda spodbuda za restavracijo.

• Zato tudi lahko razumemo, da je Pavel VI. občutil vodstvo Cerkve predvsem kot "trpljenje za Cerkev", da ga je hudo mučil strah odgovornosti za Cerkev, da ga je morila skrb za pravovernost, da je marsikje naravnost videl na delu hudega duha, da so ga kritizirali večkrat z leve in desne.