Učitelj
oseba, katere naloga je pomagati ljudem pri pridobivanju znanja, kompetenc in vrednot
Wikipedija ima članek na temo: Učitelj |
Učitelj.
Navedki
uredi- Zakaj učitelj ne bi smel veliko pričakovati tako od dijakov, ki jim gre dobro, kot tudi od tistih, ki jim gre nekoliko slabše? (Sandi Cvek)[1]
- Sam sem se trudil filozofirati ne da bi preveč opletal z besedo filozofija, in bolj kot filozofa, sem vseskozi izpostavljati sebe kot učitelja: »Dragi kolegi, čeprav ste prišli na nekakšno predavanje, vas nikakor ne mislim ponižati v poslušalce, katerim bom izza katedra povedal, kaj vse je narobe, ampak bi se želel z vami pogovoriti o stvareh, ki jih očitno vsi skupaj doživljamo kot problematične«. (Sandi Cvek)[2]
- To, da je slovenski šolski sistem rigiden in da v sebi nima samorefleksije, je žalostno dejstvo, a zelo nevarno je tudi tisto pomanjkanje kritične samorefleksije, ki se v mnogih kolektivih kaže kot lažna solidarnost do kolegov. Zakaj je tako težko priznati, da smo tudi profesorji ljudje, da smo zmotljivi in da delamo napake? (Sandi Cvek)[3]
- Včasih se je tudi težko odločiti, kaj je bolj zoprno: vse večja feminizacija tega poklica ali mačizem nekaterih kolegov? V zbornici je premalo zdrave komunikacije in preveč trenj tako med posameznimi predmeti kot tudi znotraj aktivov, preveč bitk za ure in poskusov zadovoljitve lastnih interesov, kjer se gre pogosto tudi čez trupla. (Sandi Cvek)[4]
- Slabo vzdušje se kaže kot apatija skrajne nemoči in občutka brezizhodnosti na eni (»saj ni važno, vseeno je, nič se ne da narediti, kaj me briga, v šoli so vse spremembe, le spremembe na slabše …«), ali kot revolt in radikalna bojevitost na drugi strani. Pri meni osebno se taki občutki včasih pokažejo v obliki tesnobnega pričakovanja, kaj mi bodo jutri poslali »od zgoraj«, kaj si bodo spet »novega« izmislili, da bi mi otežili življenje, ali celo ukinili moj predmet, kot povsem nekoristen in odvečen, oziroma – tržno nezanimiv. (Sandi Cvek)[5]
- Zanimiv izraz te globoke dezorientiranosti učiteljev je tudi nekontrolirano nihanje iz ene skrajnosti v drugo – od popolnoma avtonomnega individualizma na eni, do timske obsesije na drugi strani – in nazaj. Da ne govorim o utrujenosti od razvojnih eksperimentov, pri čemer morajo tiste šole, ki najbolj strumno korakajo v prvih vrstah, pogosto plačati tudi najvišji človeški davek: veliko truda, ki gre največkrat v nič. (Sandi Cvek)[6]
- Učitelji se »samouresničujejo« s projekti, ki jih oddaljujejo od pouka in poučevanja. Mnogi projekti so sami sebi namen, med sabo se podvajajo in nam kradejo čas za pripravo na naše temeljno delo – poučevanje. (Sandi Cvek)[7]
- Vzgojitelj mora delovati tako, da resnico, dobroto in lepoto ne le zgolj prikaže otroku, temveč da to živi. To kar on je, preide na otroka, ne pa tisto, kar ga uči. Bistveno je, da vsako učenje predstavimo otroku s svojim zgledom. Poučevanje samo mora biti umetnost; ne zgolj teoretična snov. (Rudolf Steiner)[8]
Pregovori
uredi- Kakršno učiteljstvo, takšna šola. (slovenski pregovor)
- Učenec pri slabem učeniku (učitelju) je kakor pri dimu kuhana jed. (slovenski pregovor)
Glej tudi
uredi
Viri
uredi- ↑ Na ideologijah pozitivnih vibracij. Šolski razgledi, letnik LXII, 20. januar 2011, številka 02
- ↑ O nevarnosti samoumevnosti ali o čem v šoli ne govorimo, pa bi morali, Zofijini ljubimci
- ↑ O nevarnosti samoumevnosti ali o čem v šoli ne govorimo, pa bi morali, Zofijini ljubimci
- ↑ O nevarnosti samoumevnosti ali o čem v šoli ne govorimo, pa bi morali, Zofijini ljubimci
- ↑ O nevarnosti samoumevnosti ali o čem v šoli ne govorimo, pa bi morali, Zofijini ljubimci
- ↑ O nevarnosti samoumevnosti ali o čem v šoli ne govorimo, pa bi morali, Zofijini ljubimci
- ↑ O nevarnosti samoumevnosti ali o čem v šoli ne govorimo, pa bi morali, Zofijini ljubimci
- ↑ [1]