Stanislav Škrabec

Stanislav Škrabec, slovenski frančiškanski pater in jezikoslovec, 1844–1918.

Rojstvo	7. januar 1844({{padleft:1844|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:7|2|0}}) Hrovača
Smrt	6. oktober 1918({{padleft:1918|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:6|2|0}}) (74 let) Ljubljana
Državljanstvo	Avstro-Ogrska  Avstrijsko cesarstvo
Poklic	pisatelj, jezikoslovec

Navedki

• Naša slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu.

• Kako malo se pri nas ceni, kar nas dela narod, slovenski narod. To je, kaj ne, naš jezik, naš knjižni slovstveni jezik.

• Ali ni ravno ona, ravno naša slovenščina mej vsemi slovenskimi jeziki najlepša, najprimerniše vstvarjena v vsakem oziru? Kako bogat je naš vokalizem v primeri, recimo naravnost, s hervaškim.

• Jezik je prevelik dar božji, da bi posameznik onegavil z njim.

• Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo razumljivo in domače.(o slovenskem boguslužju v cerkvi)

• To bi bil korak proti blestečemu cilju, ki sta nam ga postavila sveta brata Ciril in Metod. (o zamisli da bi se tisočletnici smrti svetega Metoda (1885) brala sveta maša po vsem Slovenskem ozemlju v slovenskem jeziku)

• Napake in norosti jezika bi se imele popravljati po šolah; žal da mnogi učitelji sami ne vejo, kaj je prav in kaj ne.

• Tu je Slovenija; če bi šel jaz drugam, bi se moral tudi prilagoditi! (o nemških pritiskih)

• Vse kar sem pisal, sem pisal iz ljubezni do slovenščine in iz ljubezni do Slovencev!

• Naš slovenski jezik je namreč najdražji zaklad, ki nam ga je Bog dal kot narodu, kot Slovencem; zato je gotovo Božja volja, da ga ljubimo, kakor Nemec nemškega ali Lah laškega in da lepo ravnamo z njim in eden drugemu povejmo, kadar vidimo, da kdo tako govori ali piše, kakor jeziku ni primerno, ter ga pači ali kvari.

O njem

• Skoraj neverjetno je, kako se je mogel v tako majhnih razmerah razviti v tako velikega učenjaka. V svoji celici je bil bolje poučen o vsem znanstvenem in duševnem gibanju po Evropi kakor marsikateri znanstvenik v najbolj živahnem svetovnem središču. Bil je najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator. (Anton Breznik, slovenski jezikoslovec in duhovnik)

• O ljubezni do domovine govorijo dovolj glasno Škrabčevi spisi. Te prebirajte, pa se boste prepričali, da je bil pater Škrabec eden največjih Slovencev! (Salvator Zobec, slovenski frančiškan)

• Groblje le in zevajoče jame.
  Povrnila se je zlata vesna,
  ali gnezda nima niti vrabec.
  
  Kje celica zdaj tvoja tesna,
  ki v njej mir uživaš? Ali
  imaš kaj prostora, pater Škrabec? (Alojz Gradnik, slovenski pesnik)

• Bil je človek v najboljšem in najplemenitejšem pomenu te besede, duhovnik in redovnik po volji božji in učenjak svetovnega slovesa. (Josip Mantuani, slovenski glasbeni in umetnostni zgodovinar)

• Posebne zasluge ima za nas Slovence, ker je dal slovenščini samostojnost in možnost nadaljnjega razvoja. (Fran Ramovš, slovenski jezikoslovec in akademik)

• Utemeljil je naše moderno pravorečje in se vztrajno bojeval za njegovo uveljavitev v javnosti in šoli, realistično je določil sodobno oblikoslovno, sintaktično in slovarsko normo knjižnega jezika in v zvezi s tem zmagal nad zablodami slov. praktičnega in »znanstvenega« jezikoslovnega ljubiteljstva 19. stol., potrjeval je življenjsko moč slovenskega jezika in entuziastično branil njegovo samostojnost. Ne nazadnje je Škrabec zgled pravega znanstvenika, ki govori le s treznimi argumenti resnice in morda prav zaradi tega ostaja v svoji dobi manj priznan, kot zasluži. (Jože Toporišič, slovenski jezikoslovec in akademik)

• P. Škrabca si ne smemo predstavljati kot okostenelega strokovnjaka, ki je čemerno preživljal svoje dneve ob suhoparnih slovničnih pravilih in razmišljanju o glasu in naglasu knjižnega jezika. V slovenski jezik je bil zaljubljen, zato je bil zanj praznik, ko je prebiral strokovne knjige, duša mu je prepevala in vriskala, ko je zapisoval svoje jezikovna dognanja. (Marjan Čuden, slovenski frančiškan)

• Z jezikovnimi spisi je dal slovenščini trden znanstveni in globok ljudski poklon. (napis na spomeniku v Ribnici)

• Jasnil si nam slovenskega jezika dušo! (napis na spominski plošči na frančiškanskem samostanu na Kostanjevici)