Sočutje nam pomaga spoznati, da lakota po ljubezni ni samo domena drugih ljudi, ampak je doma tudi v našem srcu, da je okrutnost, ki jo svet predobro pozna, zakoreninjena tudi v naših nagibih. Zaradi sočutja prepoznamo v očeh naših prijateljev svoje upanje v odpuščanje in v njihovih zagrenjenih odgovorih svoje sovraštvo. Ko morijo, vemo, da bi bili tudi mi tega sposobni; ko rešujejo življenje, vemo, da tudi mi to zmoremo. Nič človeškega ni tuje sočutnemu človeku: nobeno veselje in nobeno trpljenje, nobeno življenje in nobeno umiranje. (Henri Nouwen)[1]
