Anton Vovk: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ipos (pogovor | prispevki)
fix
+
Vrstica 7:
* Ne toliko kot bolečine me boli surovost slovenskega naroda. (v čestitki [[Jože Plečnik|Jožetu Plečniku]] ob njegovi 80-letnici leta 1952, takoj po poskusu Vovkovega zažiga)<ref>[http://www.casnik.si/index.php/2013/07/07/nesporni-skof-vovk/ (Ne)sporni škof Vovk], Časnik.si, pridobljeno 27. avgust 2017.</ref>
 
* Strašne so rane, ki jih je zadajal sovražnik med štiriletno oku­pacijookupacijo našemu narodu in naši domovini. Njegov najhujši zločin pa je ta, da se mu je posrečilo razdvojiti naš narod in nahujskati brata zoper brata.<ref name="mla">[https://www.mladina.si/43256/ljubezen-se-je-sprevrgla-v-sovrastvo/ Ljubezen se je sprevrgla v sovraštvo], mladina.si, pridobljeno 26. januar 2018.</ref>
* Nisem se še javno hvalil, pa sem primoran, da se. Rodil sem se v isti kamri kot največji slovenski pesnik dr. [[Prešeren]].<ref name="Ognjišče">[http://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/priloga/603-bozji-sluzabnik-anton-vovk Božji služabnik Anton Vovk], Ognjišče.si, pridobljeno 27. avgust 2017.</ref>
 
* Del naroda izvzemši redke posameznike je mrzil fašističnega zavojevalca in se mu nameraval ob ugod­nemugodnem trenutku upreti s silo, a dejansko se je le dal zapeljati v boj proti onemu delu, ki je takoj v začetku prešel v oboroženo akcijo. Z izrabljanjem verskega prepričanja, ki je bilo v naši preteklosti preveč povezano s politično-strankarsko opredelitvijo, je pritegnil okupator en del naroda s precejšnjim številom duhovnikov tako, da ga je vodil v boj proti drugemu delu, ki si je takoj v začetku okupaci­jeokupacije zastavil nalogo boriti se do kraja proti okupatorju, osvoboditi našo domovino in prispevati znaten delež k velikanskemu naporu zaveznikov, da se stre fašistično nasilje nad narodi Evrope in vsega sveta.<ref name="mla"/>
* Na svoj slovenski rod sem lahko ponosen. Še bolj pa sem ponosen na to, da sem duhovnik katoliške Cerkve.<ref name="Ognjišče"/>
 
* Nepopisno gorje in strašno sovraštvo je rodilo tudi ovajanje svojih nasprotnikov okupatorju, ki je s posmehom in zlobnim veseljem pošiljal naše rojake v ječe in ta­boriščataborišča in na morišča. Ostro obsodbo zasluži - nekrščansko postopa­nje, da so nazadnje tudi naši rojaki v imenu obrambe vere morili brez sodnega postopka in brez zadnje verske tolažbe kar vprek tiste, ki so jim bili ovadeni kot pripadniki osvobodilnega gibanja. Kristjani ne smejo tako ravnati niti v času najhujšega preganjanja vere. Žal so tudi nekateri duhovniki v neki napačni, slepi gorečnosti izgubili pravi krščanski čut in so, ne le da niso nastopili proti takemu po­stopanju in svarili pred njim, celo opravičevali, če ne še bodrili k takemu delu in se ga udeleževali.<ref name="mla"/>
* Strašne so rane, ki jih je zadajal sovražnik med štiriletno oku­pacijo našemu narodu in naši domovini. Njegov najhujši zločin pa je ta, da se mu je posrečilo razdvojiti naš narod in nahujskati brata zoper brata.<ref name="mla">https://www.mladina.si/43256/ljubezen-se-je-sprevrgla-v-sovrastvo/ Ljubezen se je sprevrgla v sovraštvo], mladina.si, pridobljeno 26. januar 2018.</ref>
 
* V petsto letih se je marsikaj spremenilo: družbeni in politični razvoj je šel svojo pot in se slednjič pri nas [[Ločitev Cerkve in države|ločil od Cerkve]]. Ob tej cerkveni slovesnosti bi rad poudaril, kako zelo želimo, da bi taka ločitev ne pomenila sovražnega razmerja, da bi namreč mogli vedno najti pot pravega sožitja. Še zmeraj smo namreč z vso dušo prepričani, da je samo globoko etično oblikovan človek zanesljiv in dober državljan in koristen ud družbe. (leta 1962 ob 500-letnici ljubljanske škofije)<ref name="Ognjišče">[http://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/priloga/603-bozji-sluzabnik-anton-vovk Božji služabnik Anton Vovk], Ognjišče.si, pridobljeno 27. avgust 2017.</ref>
* Del naroda izvzemši redke posameznike mrzil fašističnega zavojevalca in se mu nameraval ob ugod­nem trenutku upreti s silo, a dejansko se je le dal zapeljati v boj proti onemu delu, ki je takoj v začetku prešel v oboroženo akcijo. Z izrabljanjem verskega prepričanja, ki je bilo v naši preteklosti preveč povezano s politično-strankarsko opredelitvijo, je pritegnil okupator en del naroda s precejšnjim številom duhovnikov tako, da ga je vodil v boj proti drugemu delu, ki si je takoj v začetku okupaci­je zastavil nalogo boriti se do kraja proti okupatorju, osvoboditi našo domovino in prispevati znaten delež k velikanskemu naporu zaveznikov, da se stre fašistično nasilje nad narodi Evrope in vsega sveta.<ref name="mla"/>
 
* Če mi karkoli očitate, moram potrpeti, ker je to danes usoda duhovnikov. Izrečenega očitka pa ne potrpim, ker ga potrpeti ne smem. Tudi za najmanjši prah mi ženske nihče predbacivati ne more. To mirno izjavim za celo svoje življenje. In zato zahtevam: Povejte svoje ime, da se pomenimo drugod! Nisem se še javno hvalil, pa sem primoran, da se. Rodil sem se v isti kamri kot največji slovenski pesnik dr. [[France Prešeren|Prešeren]]. In če bi se bil za mrvo kdaj pregrešil zoper slovenski narod, ne bi imel pravice, da se s tem hvalim. Tako sem pa na svoj slovenski rod lahko ponosen. Še bolj sem pa ponosen na to, da sem duhovnik katoliške Cerkve. In člani Cerkve ste tudi vi. Če je morda kdo od vas že izstopil, naj se javi, da s takim ne računam. Če ste pa člani Cerkve, imate do nje tudi dolžnosti. Ena izmed dolžnosti je tudi ta, da predstavnike Cerkve spoštujete. Pa vas k temu niti ne pozivam, pač pa vas prosim, bodite vsaj dostojni. (Vovkov zagovor, ko so demonstranti vlomili v župnišče v Dolenjskih Toplicah, kjer je Vovk stanoval med zdravljenjem, prišli v njegovo sobo v prvem nadstropju in ga obkrožili ter kričali: »Ven, ven, dol ...!«, nekdo pa mu je tudi zastavil vprašanje, kje ima svojo ljubico iz Ljubljane)<ref>Anton Vovk, ''V spomin in opomin'', Družina, Ljubljana 2003, stran 138.</ref>
* Nepopisno gorje in strašno sovraštvo je rodilo tudi ovajanje svojih nasprotnikov okupatorju, ki je s posmehom in zlobnim veseljem pošiljal naše rojake v ječe in ta­borišča in na morišča. Ostro obsodbo zasluži - nekrščansko postopa­nje, da so nazadnje tudi naši rojaki v imenu obrambe vere morili brez sodnega postopka in brez zadnje verske tolažbe kar vprek tiste, ki so jim bili ovadeni kot pripadniki osvobodilnega gibanja. Kristjani ne smejo tako ravnati niti v času najhujšega preganjanja vere. Žal so tudi nekateri duhovniki v neki napačni, slepi gorečnosti izgubili pravi krščanski čut in so, ne le da niso nastopili proti takemu po­stopanju in svarili pred njim, celo opravičevali, če ne še bodrili k takemu delu in se ga udeleževali.<ref name="mla"/>
 
* o [[Gregorij Rožman|Gregoriju Rožmanu]]:
* V petsto letih se je marsikaj spremenilo: družbeni in politični razvoj je šel svojo pot in se slednjič pri nas [[Ločitev Cerkve in države|ločil od Cerkve]]. Ob tej cerkveni slovesnosti bi rad poudaril, kako zelo želimo, da bi taka ločitev ne pomenila sovražnega razmerja, da bi namreč mogli vedno najti pot pravega sožitja. Še zmeraj smo namreč z vso dušo prepričani, da je samo globoko etično oblikovan človek zanesljiv in dober državljan in koristen ud družbe. (leta 1962 ob 500-letnici ljubljanske škofije)<ref name="Ognjišče"/>
 
:* 5. maja je bil v stolnem župnišču konzistorij. Prevzvišeni nam je povedal, da je dobil poziv iz Celovca, da naj se nemudoma umakne. Videl in čutil sem, kako dober pastir težko zapušča čredo. S solzami v očeh je dejal: »Po prvi svetovni vojski sem bežal pred Nemci, sedaj moram bežati k Nemcem. Težko je zapustiti škofijo ...« Vsi smo bili mnenja, da je poziv, ki ga je prejel potem, ko je več nočnih ur iskal nasveta pred tabernakljem v škofijski kapeli, božji klic. Velikokrat je bilo še potem izrečeno, da je bil njegov odhod upravičen, dasi so zlobni jeziki to zlasti prve mesece jako očitali. Že leta 1941, ob začetku vojske, je Prevzvišeni določil vrsto generalnih vikarjev za slučaj potrebe. To vrsto je sedaj ustno potrdil, le dekan [[Franc Kimovec|Kimovec]] je sedaj prišel vanjo, ki je leta 1941 ta posel odklonil. To nam je pozneje povzročilo malo težavo. Slovo s Prevzvišenim je bilo težko. A upali smo vsi, da ne bo za dolgo. Popoldne okoli 5. ure se je odpeljal s svojim avtom in v družbi kanonika [[France Gaber|Gabra]] in svoje postarane sestre Elizabete, šofiral je duhovnik [[Nande Babnik|Babnik Nande]]. Kaj so vse Ljubljančani vedeli kmalu po tem, kje se Prevzvišeni nahaja, ob kateri uri govori po radiu iz Rima, a kolikor vemo, še do danes se nahaja Prevzvišeni v Celovcu. Gospod ohrani ga in varuj ga vsega hudega! (o begu Rožmanovem v tujino)<ref>Anton Vovk, ''V spomin in opomin'', Družina, Ljubljana 2003, stran 41.</ref>
 
:* Nemce je sovražil. Bil je prevelika dobričina. Vsakemu je ustregel. (odgovor na vprašanje, kakšno je vaše stališče do Rožmanovih dejanj; na zaslišanju Uprave državne varnosti – UDV, 14. avgust 1946)<ref>Prav tam, stran 349.</ref>
 
* Kdor imenovanje dobi, mora biti pokoren Cerkvi in ga sprejeti. Ne mislite, da si kdo takih mest danes želi. Jaz osebno bi bil raje za zadnjega kaplana v hribih kot pa za generalnega vikarja škofije, toda Cerkvi hočem biti pokoren. (o [[Škof|škofovski službi]]; na zaslišanju Uprave državne varnosti – UDV, 8. oktober 1947)<ref>Prav tam, stran 358.</ref>
 
* Ne grem iz Slovenije. Tu hočem biti živ ali mrtev. Na Vatikan in na katoliško Cerkev pa držim, sem ponosen, da se Slovenec, a stokrat bolj sem vesel in ponosen, da sem član katoliške vere. (odgovor na vprašanje, ali bi šel sedaj iz Slovenije, da bi komuniste zunaj blatil; na zaslišanju Uprave državne varnosti – UDV, 6. april 1948)<ref>Prav tam, stran 407.</ref>
 
== Navedki o njem ==