Jezus Kristus: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
+ Infopolje Oseba |
m + 3 |
||
Vrstica 1:
{{Infopolje Oseba}}
'''[[w:Jezus Kristus|Jezus Kristus]]''', judovski prerok, utemeljitelj krščanstva in ustanovitelj Rimskokatoliške cerkve, med 7 in 5 pr. Kr.–30 ali 33.
Vrstica 14 ⟶ 13:
* [[Sveti Peter|Simon]], Simon! Glej, [[satan]] vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utŕdi svoje brate. ({{Bibl|Lk 22,31}})
* Oče, v tvoje roke izročam svojega duha. ([[zadnje besede]]; {{Bibl|Lk 23,46}})▼
* Kdor bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje. (iz razgovora s Samarijanko; {{Bibl|Jn 4,14}})
▲* Oče, v tvoje roke izročam svojega duha. ([[zadnje besede]]; {{Bibl|Lk 23,46}})
== Navedki o njem ==
* Z vrha vzpetine je prišel <small>[Demetrij, grški suženj]</small> v star oljčni gaj, kjer so drevesa z razglodanimi vejami vzbujala vtis, kot bi se z nesrečnimi Judi dolgotrajno in trdovratno upirala preganjanju. Tam je sedel celo uro in strmel v mesto pod seboj. Kaj naj to mesto s svojo več kot petnajststoletno zgodovino svet nauči? Seveda, prav v tem je ves svet enako nepoučljiv. Jeruzalem je hlepel po svobodi. Kaj bi s to svobodo počel, če bi jo dosegel? Vsepovsod vsi kriče po večji svobodi - toda čemu?<br>Denimo, da bi se Judom res posrečilo premagati Rimljane. No, v resnici si tega ni bilo moč misliti. Kaj bi bilo potem? Bi mar prenehali z medsebojnimi prepiri, bi pozabili na stare razprtije ter delali v miru složno za blaginjo svoje dežele? Ali bi bogati veleposestniki in denarniki pomagali revnim? Če bi se otresli Rimljanov, bi mar potem nasitili lačne, skrbeli za bolnike in počistili ceste? O, saj bi vse to že zdaj lahko storili! Rimljani bi jih pri tem ne ovirali, kajti marsikateri od njih bi imel od takih izboljšav sam korist.<br>Le kje je tičala korenika nesvobode, v kateri je Jeruzalem tako bridko trpel? Tisti hrupni zanesenjaki na cesti so menda mislili, da je vir vsega hudega rimska oblast. Če bi mogli najti močnega voditelja, bi si ustvarili lastno kraljestvo. In prepričani so pač, da bi bilo potem vse dobro. Toda ali bi res bilo? Ali more res taka prekucija ljudskim množicam koristiti? Ko bi prišla nova vlada krepko na konja, bi zadobila nad ljudstvom oblast peščica pohlepnežev. Morda je tisti osamljenec <small><nowiki>[Jezus Kristus]</nowiki></small> to vedel. Množica ga je hotela za kralja, rada bi ga videla v prefekturi na [[Poncij Pilat|Pilatovem]] mestu. Nato bi se tisti redki, ki bi mu pomagali do oblasti, razčeperili. Jeruzalem pa bi ostal, kar je bil. Sprememba vlade bi ljudstvu nič ne koristila.<br>Demetrij se je dvignil in prišel na glavno cesto, ki je bila dokaj prazna, tako da se je kar čudil. Do sončnega zahoda sta manjkali še dve uri. Nekaj nenavadnega je moralo ustaviti promet. Toda mesto se je zdelo nenavadno mirmo.<br>Tako v misli zatopljen je stopal s hriba. Kakšna vlada bi rešila svet? Kazno je, da so vse vlade enako pohlepne. Vsepovsod je ljudstvo prenašalo vladarje, dokler se ni dovolj okrepilo, da se jih je otreslo in s tem napravilo prostor novi tiraniji. Korenika hudega ne tiči v glavnem mestu, ampak v vsej deželi, v rodu, v družini, v vsakem posamezniku. Demetrij je hrepenel, da bi se pogovoril s tistim Neznancem; rad bi zvedel, kaj on misli o vladah in kako bi po njegovem lahko dosegli plemenito svobodo. ([[Lloyd C. Douglas]], ''Njegova suknja'')<ref>Lloyd C. Douglas, ''Njegova suknja'', Ognjišče, Koper 1973, strani 98-99, {{COBISS|ID=3339523}}.</ref>
* Kdor ne pozna [[Sveto pismo|Svetega pisma]], ne pozna tudi, kaj je božja moč in njegova modrost: nepoznanje Svetega pisma je nepoznanje Kristusa. ([[sveti Hieronim]])<ref>sveti Hieronim, ''Commentariorum in Isaiam libri'', Prol.; na: Silvester Čuk, ''[http://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/55-sv-hieronim-ok-345-ok-420 Sv. Hieronim (ok. 345 – OK. 420)]'', Revija.ognjisce.si, pridobljeno 1. januar 2016.</ref>
Vrstica 35 ⟶ 34:
* Ktera pa je prava vera, tega spoznati onemu, kteri razumno in odkrito presoja, ni težko. Iz jako številnih in jasnih dokazov se namreč spozná, da je ona edino prava vera, ktero je Jezus Kristus učil, in ktero braniti in razširjati je svoji cerkvi ukazal. Taki dokazi so: nedvomljivo spolnjenje prerokovanj, veliko število čudežev, neizrečeno hitro razširjanje sv. cerkve sredi sovražnikov in pri največjih zaprekah, spričevanje mučencev in drugi podobni. ([[papež Leon XIII.]])<ref>Leon XIII., ''O krščanski uravnavi držav'', Katoliška tiskarna, Ljubljana 1885, strani 6-7.</ref>
* Jaz sem si s svojo vojsko in generali podredil še ne za četrt stoletja le en kontinent. Ta Jezus pa zmaguje brez nasilja preko tisočletij, nad narodi in kulturami. ([[Napoleon Bonaparte]], zapisal v svoj dnevnik ob koncu svojega življenja)<ref>Norbert Lieth, ''Zakaj se splača biti kristjan'', prevod Vida Derganc, Verlag Mitternachtsruf, Zürrich, stran 26.</ref>
* V misli si postavimo pravičnega človeka, preprostega in plemenitega, ki se - po [[Ajshil]]ovih besedah - noče "dober zdeti, temveč hoče to biti". Odvzeti mu moramo torej to "zdeti se"; kajti če se bo pravičen zdel, bo deležen časti in daril, kar se zdi takšen, in potem ne bo jasno, ali je pravičen zaradi pravice ali zaradi darov in časti. Torej moramo od njega odstraniti vse razen pravičnosti in si ga zamisliti v nasprotnem položaju od prvega. Ne da bi delal kakršnokoli krivico, naj se zdi največji krivičnež, da bo najbolj preizkušen v pravičnosti, ker ga ne bo zmehčal slab ugled in to, kar iz njega nastaja. Naj tako hodi (po svoji poti) nespremenljiv do smrti; zdi naj se, da je krivičen skozi vse življenje, bo pa naj pravičen. /.../ Ljudje, ki namesto pravičnosti hvalijo krivičnost, bodo govorili tole: takšen pravičen človek bo bičan, mučen, zvezan; izžgali mu bodo oči in ga končno potem, ko bo vse to pretrpel, križali. ([[Platon]], ''Država''; [[Glavkon]]ove besede iz razgovora s [[Sokrat]]om o popolnoma pravičnem človeku, okoli 380 pr. Kr.)<ref>Platon, ''Država'', Druga knjiga, vrstice 361b-362a; v: Platon, ''Zbrana dela'', knjiga 4, prevedel [[Gorazd Kocijančič]], KUD Logos, Ljubljana 2009, stran 1033, {{COBISS|ID=248037376}}.</ref>▼
▲* V misli si postavimo pravičnega človeka, preprostega in plemenitega, ki se - po [[Ajshil]]ovih besedah - noče "dober zdeti, temveč hoče to biti". Odvzeti mu moramo torej to "zdeti se"; kajti če se bo pravičen zdel, bo deležen časti in daril, kar se zdi takšen, in potem ne bo jasno, ali je pravičen zaradi pravice ali zaradi darov in časti. Torej moramo od njega odstraniti vse razen pravičnosti in si ga zamisliti v nasprotnem položaju od prvega. Ne da bi delal kakršnokoli krivico, naj se zdi največji krivičnež, da bo najbolj preizkušen v pravičnosti, ker ga ne bo zmehčal slab ugled in to, kar iz njega nastaja. Naj tako hodi (po svoji poti) nespremenljiv do smrti; zdi naj se, da je krivičen skozi vse življenje, bo pa naj pravičen. /.../ Ljudje, ki namesto pravičnosti hvalijo krivičnost, bodo govorili tole: takšen pravičen človek bo bičan, mučen, zvezan; izžgali mu bodo oči in ga končno potem, ko bo vse to pretrpel, križali. ([[Platon]], ''Država'';
* Večji čudež bi bil izmisliti si tako življenje kot je življenje Jezusa Kristusa, kot pa je njegov dejanski obstoj. ([[Jean-Jacques Rousseau]])<ref>Norbert Lieth, ''Zakaj se splača biti kristjan'', prevod Vida Derganc, Verlag Mitternachtsruf, Zürrich, stran 26.</ref>
* On je govoril besede življenja, kakršne niso bile izgovorjene nikoli prej niti ne po njem. S tem je dosegel učinek kakor noben govorec ali pesnik. Ne da bi sam napisal eno samo vrstico, je spravil v pisanje več peres in dal materiala za več pridig, govorov, diskusij, učbenikov, umetnin in hvalnic kot celotna množica mož iz antika in moderne. ([[Philip Schaff]])<ref>Norbert Lieth, ''Zakaj se splača biti kristjan'', prevod Vida Derganc, Verlag Mitternachtsruf, Zürrich, stran 45.</ref>
== Viri ==
| |||