Redakcija: 19:55, 16. april 2018 uredi Janezdrilc (pogovor \| prispevki) Administratorji 3.854 urejanj m →‎Navedki: + 1 ← Starejše urejanje		Redakcija: 17:51, 20. maj 2018 uredi razveljavi Janezdrilc (pogovor \| prispevki) Administratorji 3.854 urejanj m + 1 Novejše urejanje →
Vrstica 11: * Svoje vere nikomur ne vsiljujemo. Te vrste prozelitizem je nasproten krščanstvu. Verovati je mogoče le svobodno. (o prisilnem pokristjanjevanju domorodcev po svetu in krstu mladoletnikov){{NV}} * Profesorja [[Anton Strle\|~~<small>[Antona]</small>~~ Strleta]] sem smel spoznati leta 1974, ko smo se shajali člani Mednarodne teološke komisije. Mislim, da morem reči, da je srečanje z njim pri vseh članih te skupnosti tridesetih učenjakov iz najrazličnejših dežel sveta zapustilo velik vtis. Profesor Strle je sicer vedno ostajal skromno v ozadju; hotel se je učiti in spregovoriti samo tedaj, ko je imel povedati kaj zares svojega, česar drugi niso povedali. A prav ta skromnost, da sam stopa v ozadje in daje prednost edinole boljšemu spoznanju resnice, je pritegnila pozornost nanj. Iz njegove ponižne in dobrotljive osebnosti je izhajala velika notranja svetloba; čutili smo, da je tega človeka stik z Bogom povsem prežel. Tudi če je bilo mogoče na njem videti globoko asketsko življenje, je ta askeza govorila o tistem pozitivnem: o notranji bližini do Gospoda, ki je vse drugo postavljala na drugotno mesto. To življenje in mišljenje v občestvu s Kristusom je dajalo profesorju Strletu tisto moč presoje in tisto zmožnost razločevanja, ki ne moreta izhajati iz gole učenosti. Imel je oster čut za to, kaj je pravilno in kaj zgrešeno, kaj vero očiščuje in ji daje rast in kaj jo ruši; znal je – z eno besedo – razločevati duhove, in zaradi tega je bila njegova sodba dragocena in tehtna.<ref>Joseph Ratzinger, spremna beseda; v: Anton Strle, ''Božja slava - živi človek'', Družina, Ljubljana 1992, {{COBISS\|ID=31780608}}.</ref> * Človek ima veliko majhnih in velikih upov, dan za dnem -– različne v različnih obdobjih svojega življenja. ... A ne zadostujejo brez velikega upanja, ki mora presegati vse drugo. To veliko upanje more biti edino Bog.<ref>Benedikt XVI., ''Spe salvi''.</ref> * Sinoda je priporočila, naj pomagamo vernikom, da bi znali dobro razločevati Božjo besedo in [[Zasebno razodetje\|zasebna razodetja]], katerih vloga ''ni v tem /.../, da bi »dopolnila« dokončno Kristusovo razodetje, marveč da bi ga v določenem obdobju pomagala polneje živeti''. Vrednost zasebnih razodetij je bistveno drugačna od enkratnega javnega razodetja. To zahteva naša vera; v njej nam namreč po človeških besedah in posredovanju živega občestva Cerkve govori sam Bog. Merilo za resničnost zasebnega razodetja je njegova naravnanost na Kristusa samega. Ko se to oddalji od Njega, gotovo ne prihaja od [[Sveti Duh\|Svetega Duha]], ko nas vodi v notranjost evangelija, in ne iz nje. Zasebno razodetje je pomoč tej veri in se kaže verodostojno prav zato, ker usmerja k edinemu javnemu razodetju. Zato cerkvena potrditev nekega zasebnega razodetja v jedru pove, da sporočilo ne vsebuje ničesar, kar bi nasprotovalo veri in dobrim navadam; dovoljeno ga je objaviti, verniki pa so povabljeni, naj ga primerno sprejmejo. Kakšno zasebno razodetje lahko nakaže nove poudarke, spodbudi nove oblike pobožnosti ali poglobi stare. Lahko ima določen preroški značaj (prim. {{Bibl\|1 Tes 5,12-21}}) in je v sedanjem času tehtna pomoč pri globljem razumevanju evangelija in življenja po njem; zato ga ne smemo zanemariti. Je nekakšna pomoč, ki nam je na voljo, ki pa je nismo dolžni uporabiti. Vsekakor ga jetreba obravnavati kot hrano za vero, upanje in ljubezen, ki so za vse trajna pot odrešenja.<ref>Papež Benedikt XVI., ''Verbum Domini'', zbirka Cerkveni dokumenti, Družina, Ljubljana 2011, stran 22.</ref> Vrstica 40: * [[Nebesa]] so oseba: [[Jezus]] je to, kar imenujemo nebesa.<ref>''Magnificat'', letnik 4, številka 5, maj 2017, stran 311.</ref> * Učenci so šele po neuspehu velikega petka in šele po smrtni tišini velike sobote mogli dojeti, kdo je bil Jezus v resnici in kaj je njegovo razodetje v resnici pomenilo. Bog je moral zanje najprej umreti, da bi lahko v njih zaživel. Podoba, ki so si jo ustvarili o Bogu, v katero so ga skušali stlačiti, se je morala porušiti, saj so samo tako mogli nad ostanki teh ruševin uzreti nebesa in se zazreti vanj, ki za vedno ostaja neskončno velik. To noč Boga, ta Božji molk potrebujemo zato, da bi izkusili brezno njegove veličine in naše ničnosti.<ref>''Magnificat'', letnik 4, številka 4, april 2017, stran 212.</ref> == Viri ==

Papež Benedikt XVI.: Razlika med redakcijama