Papež Benedikt XVI.: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 15:
* Človek ima veliko majhnih in velikih upov, dan za dnem - različne v različnih obdobjih svojega življenja. ... A ne zadostujejo brez velikega upanja, ki mora presegati vse drugo. To veliko upanje more biti edino Bog.<ref>Benedikt XVI., ''Spe salvi''.</ref>
 
* Sinoda je priporočila, naj pomagamo vernikom, da bi znali dobro razločevati Božjo besedo in [[Zasebno razodetje|zasebna razodetja]], katerih vloga ''ni v tem /.../, da bi »dopolnila« dokončno Kristusovo razodetje, marveč da bi ga v določenem obdobju pomagala polneje živeti''. Vrednost zasebnih razodetij je bistveno drugačna od enkratnega javnega razodetja. To zahteva naša vera; v njej nam namreč po človeških besedah in posredovanju živega občestva Cerkve govori sam Bog. Merilo za resničnost zasebnega razodetja je njegova naravnanost na Kristusa samega. Ko se to oddalji od Njega, gotovo ne prihaja od [[Sveti Duh|Svetega Duha]], ko nas vodi v notranjost evangelija, in ne iz nje. Zasebno razodetje je pomoč tej veri in se kaže verodostojno prav zato, ker usmerja k edinemu javnemu razodetju. Zato cerkvena potrditev nekega zasebnega razodetja v jedru pove, da sporočilo ne vsebuje ničesar, kar bi nasprotovalo veri in dobrim navadam; dovoljeno ga je objaviti, verniki pa so povabljeni, naj ga primerno sprejmejo. Kakšno zasebno razodetje lahko nakaže nove poudarke, spodbudi nove oblike pobožnosti ali poglobi stare. Lahko ima določen preroški značaj (prim. {{Bibl|1 Tes 5,12-21}}) in je v sedanjem času tehtna pomoč pri globljem razumevanju evangelija in življenja po njem; zato ga ne smemo zanemariti. Je nekakšna pomoč, ki nam je na voljo, ki pa je nismo dolžni uporabiti. Vsekakor ga jetreba obravnavati kot hrano za vero, upanje in ljubezen, ki so za vse trajna pot odrešenja.<ref>Papež Benedikt XVI., ''Verbum Domini'', zbirka Cerkveni dokumenti, Družina, Ljubljana 2011, stran 22.</ref>
 
* Kakor kaže Kristusov križ, govori Bog tudi s svojim [[molk]]om. Božji molk, izkustvo oddaljenosti Vsemogočnega in Očeta, je odločilna postaja na zemeljski poti Božjega Sina, učlovečene Besede. Pribit na križu je tožil nad bolečino, ki mu jo je povzročal takšen molk: ''Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil ''({{Bibl|Mr 15,34}}; {{Bibl|Mr 27,46}})''?'' Pokoren do zadnjega diha, v smrtni temi, je Jezus klical Očeta. Zaupal se mu je ob prehodu v večno življenje: ''Oče, v tvoje roke izročam svojega duha ''({{Bibl|Lk 23,46}})''.''<br>To Jezusovo izkustvo je značilno za človeka, ki se mora, ko je slišal in spoznal Božjo besedo, soočiti tudi v luči njegovega molka. To je izkustvo, ki ga doživljajo številni svetniki in mistiki in s katerim se danes spogledujejo številni verniki. Ko Bog molči, se nadaljujejo njegove prejšnje besede. Takrat govori po skrivnosti svojega molka. Zato velja molk po krščanskem razodetju za pomembno izkustvo Božje besede.<ref>Prav tam, stran 28.</ref>
Vrstica 38:
 
* Kdor dela za Kristusa, ve, da vedno znova drugi seje in drugi žanje. Ni mu treba nenehno spraševati o sebi; prepušča Gospodu, kaj bo nastalo, in brezskrbno opravlja svoje dolžnosti, osvobojen in brez skrbi za svojo zavarovanost v celoti. Če se danes [[duhovnik]]i pogosto čutijo preobremenjene, utrujene in zagrenjene (frustrirane), je to zaradi krčevitega iskanja dosežka.<ref>Prav tam, stran 107.</ref>
 
* [[Nebesa]] so oseba: [[Jezus]] je to, kar imenujemo nebesa.<ref>''Magnificat'', letnik 4, številka 5, maj 2017, stran 311.</ref>
 
== Viri ==