Janez Evangelist Krek: Razlika med redakcijama

* [[Življenje]] mi je delavnik. In takrat sem najbolj zadovoljen sam s seboj, ko docela utrujen od dela padem, kjer že bodi, v sladek sen, da se mi vrnejo izrabljene telesne sile. Takrat pa najmanj, ko zasledim kos lenobnosti ali senco lenobe v svojem življenju.<ref name="druzi">[https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/krek-%E2%80%93-genialni-voditelj-tudi-za-nas-cas Krek – genialni voditelj tudi za naš čas] Druzina.si, pridobljeno 14. november 2017.</ref>

* Prijatelj, meni je katoličanstvo sveta reč; nad vse. [[Politika]], to pa veste, ni lepa reč. Grobo je to delo, odurno, v zvezi s korupcijo, ki jo moramo preprečevati, zabranjevati in omejevati; toda popolnoma teh reči skoraj ne moremo onemogočiti. Politiko delajo ljudje. Naj si bodo še tako dobri, reciva, tudi plemeniti: ljudje so. Vse človeške slabosti padejo za to na sveto, vzvišeno katoliško Resnico, ki je edina; ničesar ni katoličanstvo krivo; a na takih človeških slabostih temelje potem vsi napadi na [[Cerkev]], ki je prevzvišena, da bi mogla nositi odgovornost za slabosti ljudi. ([[Ločitev Cerkve in države |o ločivi cerkve in države]])<ref name="druzi"/>

* Ugovarjajo nam: Samo zato poudarjate demokratstvo, ker hočete vladati. Poglejmo, kaj je na tem! Poslanci so pooblaščenci volivcev. Kjer je pooblastitelj neumen ali nevreden, tam dela pooblaščenec, kar hoče. Mi pa ravno politično vzbujamo pooblaščevalce. Veliko več se sedaj bere, koliko več zanimanja se zdaj kaže za javno življenje, kakor pred leti! Do zadnje gorske koče zanašamo smisel za politične pravice. To se ne bo dalo iztrgati. Stranka, ki pride v vlado med politično vzbujenim ljudstvom, bo imela sedaj nepopisno več kontrole, kakor so jo imele doslej vladajoče stranke. Nasprotniki bodo pazili na vsako kretnjo, a pazilo bo tudi vse ljudstvo. Jasno je, da stranka, ki ne bi delala ljudstvu v blagor, mora odleteti pri prvih volitvah.<ref name="druzi"/>

* Veselo ga je gledati, kako organizira ljudstvo, kako zbira moči, kako deli delo do zadnjega moža: vse se giblje, navdihnjeno od ideje. Koliko delo je delo njegovo, in naše delo ni ovirati ga vtem. ([[Oton Župančič]], slovenski pesnik)<ref name="druzi"/>

* Tisto uro, ko je presunil slovenski narod bolestni glas, da doktorja Kreka ni več, je zakrvavelo vsako srce, so se nam vsem orosile oči ... Nikoli se še niso vsi, ki resnično ljubijo slovenski narod in zaupajo v njegovo prihodnost, tako tesno zgrnili v eno vrsto, si tako toplo segli v roko, si tako verno in brez hinavščine pogledali iz oči v oči. Srca so govorila brez besed: 'nebratje smo bili v ponižanju, bratje bomo v poveličanju!' In iz tihe sedmine se je rodila vesela svatovščina. Kar je Krek z brezprimerno močjo snoval in stvaril dolga leta, je ustvaril ob svoji zadnji uri; česar niso gledale njegove žive oči, je gledal njegov odprti grob. Ko se je narod poslavljal od njega, dobrotnika, je bil neločena in neločljiva družba bratov in sester, ki so enega upanja in ene vere, ene misli in ene volje. Ta črni praznik, ki nam je dal dovolj solza bridkosti in očiščenja, nam je obenem dodelil posebno dragocen dar: vrnil nam je spoznanje, ki nam je bilo v teh časih že skoraj izgubljeno, da more obroditi sočen sad le tisto delo, ki je bilo spočeto in izvršeno v čisti poštenosti ... Zato so vroče, naravnost iz srca privrele solze ob grobu moža, ki je dal svojemu narodu vse in edino, kar je imel: svoje življenje. Izkazalo se je, kakor še nikoli, kdor daje ljubezen, mu je povrnjena tisočkrat: Ne z mečem, z ljubeznijo je zmagal [[Kristus]]. Sovraštvo je tiščalo naš narod ob tla, ljubezen ga bo povzdignila do sončnih višav. Tega evangelija nam ni dal prazen sanjač, dal nam ga je izmučen delavec ob svoji smrti – Nič žalosti ob tem grobu! Bolj nego kdaj zaupajmo v njegovo slavo! Kajti njiva, ki je imela take orače, take sejalce, ne pomori slana, ko pride čas! ([[Ivan Cankar]], slovenski pisatelj)<ref name="Ognji"/>

* [[Slovenci]] nismo imeli večjega moža od Kreka in ga ne bomo imeli in jaz silno obžalujem, da je prinesel Slovenski narod tiste svinjarije. ([[Ivan Tavčar]], slovenski politik in pisatelj)<ref name="druzi"/>

* Kaj je bil svojemu narodu Krek, je dokazal pogreb. K njegovi krsti se je zgrnil ves narod, nič vabljen in klican. Kakor valovje je vse privrelo k njegovi gomili. Revež, delavec, kmet, izobraženec, učenjak-vse, vse je bilo prežarjeno z notranjo bolečino, v kateri ni bilo ne laži ne hladne uradnosti. Vse je zajela grenkost, ker so zasipali v grob - ljubezen. Ves narod je občutil, da je izgubil moža, ki je bil vsem vse, sebi nič, ki je bil vse življenje borec za trpeče brate, ponižane in razžaljene. ([[Fran Saleški Finžgar]], slovenski pisatelj in duhovnik)<ref name="Ognji"/>