Povojni izvensodni poboji v Sloveniji: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
+ |
fix |
||
Vrstica 1:
[[Slika:Edvard Kardelj 25. junija 1945 sporoča Kidriču v depeši.jpg|350px|sličica|Telegram Edvarda Kardelja Borisu Kidriču, kjer mu naroča pospešitev pobojev]]
[[w:Povojni izvensodni poboji v Sloveniji|Povojni poboji]] so izraz za izvensodne pomore vojnih ujetnikov in civilistov neposredno po koncu druge svetovne vojne v [[Slovenija|Sloveniji]]. Izraz predstavlja povojne revolucionarne čistke imenovane tudi čiščenja, ki jih je po vzoru sovjetske revolucije ukazalo tedanje jugoslovansko partijsko vodstvo. Množična grobišča, rezultat morije, so bila desetletja načrtno skrita pred javnostjo, dasiravno so lokalni prebivalci vedeli zanje. V veliki večini primerov je šlo za likvidacije na samem mestu grobišča. Do sedaj je evidentiranih okoli 600 množičnih grobišč. Razkrivanje, evidentiranje in urejanje grobišč se je javno pričelo šele po slovenski osamosvojitvi oziroma po koncu enopartijskega režima.
== O njih ==
Vrstica 13:
* Pred očmi se mi je stemnilo zaradi bremena, ki mi je leglo na dušo, in zaradi laži partijcev in nevednosti raznih Vidmarjev, s katerimi odgovarjajo na vedno večji ljudski nemir. (zapis [[Edvard Kocbek|Edvarda Kocbeka]] v dnevniku 3. septembra 1945, njegove prva omemba povojnih pobojev)<ref>[http://www.delo.si/kultura/knjiga/kocbekovo-zrcalo-slovenskemu-20-stoletju.html Kocbekovo zrcalo slovenskemu 20. stoletju], Delo.si, pridobljeno 2. september 2017</ref>
* Če sta bila vojna zločinca moja brata, čemu jih niste dali pred sodišče? Seveda vi in vsi vaši krvavi pomagači pač veste, da so bili vsi ti fantje poštene, vedeli ste že takrat, da jih boste morali enkrat izpustiti, a ste se bali, da bi jih preveč ostalo, bali ste se jih – udarnikov, vi bojazljivci, ki imate težko vest, da se bojite tudi sence vsakega poštenega človeka. Pa saj se lahko bojite, kajti: kri njih, ki je bila po nedolžnem prelita dva meseca po končani vojni, bo nekoč zadušila tudi vas vse. (iz pisma, ki ga je sestra dveh umorjenih domobrancev v septembru 1945 pisala [[Boris Kidrič|Borisu Kidriču)]]<ref>[http://www.casnik.si/index.php/2014/02/20/heroji-zvestobe-in-nenasilja/comment-page-1/ Heroji zvestobe in nenasilja], Časnik.si, pridobljeno 16. december 2017</ref>▼
▲* Če sta bila vojna zločinca moja brata, čemu jih niste dali pred sodišče? Seveda vi in vsi vaši krvavi pomagači pač veste, da so bili vsi ti fantje poštene, vedeli ste že takrat, da jih boste morali enkrat izpustiti, a ste se bali, da bi jih preveč ostalo, bali ste se jih – udarnikov, vi bojazljivci, ki imate težko vest, da se bojite tudi sence vsakega poštenega človeka. Pa saj se lahko bojite, kajti: kri njih, ki je bila po nedolžnem prelita dva meseca po končani vojni, bo nekoč zadušila tudi vas vse. (iz pisma, ki ga je sestra dveh umorjenih domobrancev v septembru 1945 pisala [[Boris Kidrič|Borisu Kidriču)]]
* Ta usodna politika Slovenske zaveze oziroma njenega vsemogočnega klerikalnega dela je v Sloveniji preprečila zmago Kraljeve jugoslovanske vojske v domovini, a je zato povzročila tudi poraz klerikalne strankarske vojaške organizacije po italijanski kapitulaciji. Po nemški kapitulaciji poleti 1945 je prišlo tudi do strašne tragedije: t. i. Slovenska narodna vojska (tj. Rupnikovi domobranci, ki se niso smeli pridružiti vojski generala Draže Mihailovića) je po ukazu samooklicane slovenske vlade brez boja zapustila t. i. slovensko državo, nato so jo zavezniki razorožili in predali Titovim partizanom na milost in nemilost. Okrog 11.000 odličnih borcev je brez borbe padlo kot žrtve napačne vojaške taktike Slovenske zaveze, ki se je povsem odcepila od generala Draže Mihailovića in Kraljeve jugoslovanske vojske. Niso smeli zmagati za Jugoslavijo, toda morali so umreti za svojo stranko! (Karl Novak, poveljnik slovenskih četnikov, zapis iz 9. decembra 1945)<ref>[http://freeweb.t-2.net/Vojastvo/Z44-SNVkonec.html]</ref>
Vrstica 34 ⟶ 33:
* Še zdaj ne obstaja beseda zločinci za storilce teh zločinov, ker če zločincev ni, potem tudi zločina ni. ([[Tine Hribar]], slovenski filozof in politik)<ref>[http://www.24ur.com/novice/slovenija/povojni-zlocini-brez-zlocincev.html]</ref>
* Ta strašna morija, ki se je zgodila po vojni, je pravzaprav največji poraz komunistične partije in bistveno omadeževanje tistih partizanov, ki so šli z dobro voljo in dobrim namenom v boj za Slovenijo. V jedru vse to meče senco na njihov boj in lahko rečemo, da ga spreminja v poraz, od katerega si ne bodo opomogli kljub vsem opravičilom in poskusom, da bi izbrisali spomin na to sramoto in strašni zločin. ([[Franc Rode]] leta 2012, slovenski kardinal)<ref>[http://arhiv.gorenjskiglas.si/article/20150908/C/150909801/v-spomin-na-izginule-domacine-]. Gorenjskiglas.si, pridobljeno 11. november. 2017.</ref>
* Do kdaj bomo čakali, da človeški um dozori in se vzpostavi medsebojno spoštovanje? Da prevladata resnica in pravica, ki bosta veljali za vse enako? O resnici moramo govoriti, naj bo še tako boleča: in to zaradi vseh žrtev, zaradi nas, ki smo še vedno živi, zaradi naših otrok in naše prihodnosti. ([[Mehmedalija Alić]], slovenski rudar in vodja del na povojnem
* Prav vsi, razen enega visokega častnika, so bili potrti, kot da jim je bilo nerodno. Nekateri med njimi so se izrecno spraševali, ali je bilo to ubijanje potrebno. Vsi, ki je z njim govoril, so to počeli v Kočevskem rogu. Nikogar ni srečal, ki bi ubijal kje drugje. Vsi so postali bolj ali manj kronični alkoholiki, s hudimi težavami zaradi nespečnosti... ([[Zdenko Rotar]], slovenski profesor, obveščevalec in partizan)<ref>[http://www.mladina.si/182926/znamenja-resnicnosti/ Znamenja resničnosti], Mladina.si, pridobljeno 16. december 2017</ref>
== Viri ==
| |||