Povojni izvensodni poboji v Sloveniji: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
fix |
+fix |
||
Vrstica 2:
== O njih ==
* Toda premagali bomo vse pomisleke, ki bi nas ovirali pri izvajanju maščevalnega poslanstva, kajti žrtve morajo biti maščevane, da bo to maščevanje seglo do samih najglobljih korenin. Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo, v kateri je rastlo takšno drevo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali. ([[Tone Seliškar]], slovenski pisatelj maja 1945)<ref name="Mla">[http://www.mladina.si/103053/zakon-o-koncu-revolucije/ Zakon o koncu revolucije], Mladina.si, pridobljeno 2. september 2017.</ref>
* Kar se tiče izdajalcev je to stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino. In samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. ([[Josip Broz Tito]] v Ljubljani 26. maja 1945)<ref name="Mla"/>
Vrstica 16:
* Gledam otroke in strašna žalost mi razganja srce, na stotine življenj teži Kidričevo in Kardeljevo vest in ju ne vznemirja, mene pa tišči k tlom prav ta strahota, da sem slutil njene grehe in nisem nastopil zoper nje. Občutek krivde je neznosen, divji, nepremagljiv.(zapis [[Edvard Kocbek|Edvarda Kocbeka]] v dnevniku 3. novembra 1949)<ref>[http://nszaveza.github.io/articles/82-igor-omerza-edvard-kocbek-osebni-dosje-st-584/ Igor Omerza, Edvard Kocbek, osebni dosje št. 584], pridobljeno 2. september 2017.</ref>
* Kolona avtomobilov je zavozila v gozd … Nepretrgoma so odmevali rezki rafali … Stroji so se ustavili … Vase jih je sprejel tekoči trak, ki jih je nosil v pogubo … Na obeh straneh so stali stražarji drug ob drugem, z brzostrelkami v rokah … V vrstah po pet in pet so jih pomikali proti žgočemu bobnenju … nenadoma je zasijala pred njimi temina brezna … Proti njemu so šli pohlevno, dokler jih ni požrla zemlja … ([[Tone Svetina]], slovenski pisatelj)<ref
* Kako naj se približamo demonu uničevalcu, da ne zadivja znova? Edino tako, da mu zatrdimo, da ni nobene veljavne teorije, ki bi pavšalno določala žrtve svetovnozgodovinskega poslanstva in abstraktno razpolagala s smrtjo sočloveka. Gre torej za javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, dokler javno ne priznamo svoje krivde, svoje velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti. (Edvard Kocbek leta 1975)<ref
*
* v spomin na neštevilne nedolžne može, žene in otroke iz Sovjetske zveze in drugih vzhodnoevropskih držav, ki so jih komunistične vlade ob koncu druge svetovne vojne po repatriaciji zaprle in pobile. (zapis na spominski plošči v Londonu iz leta 1978)<ref name="Pogledi"/>
* Pokol na tisoče domobrancev v Rogu je hud zločin, saj so ceno oboroženega boja zoper OF in antifašizem s smrtjo plačali tisti, ki so bili v resnici najmanj odgovorni, medtem ko so se krivci večinoma umaknili v Argentini. ([[Vekoslav Grmič]] slovenski škof)
| |||