Alenka Puhar: razlika med redakcijama

dodanih 2.145 zlogov ,  pred 4 leti
novi navedki
(novi navedek)
(novi navedki)
* [[Šola]] ni bila samo najpomembnejša, temveč tudi najboljša novost, kar jih je otrokom prineslo prejšnje stoletje.
: Pa vendar je treba takoj na začetku reči: otroci so šolo neskončno sovražili.<ref>Prav tam, str. 368.</ref>
 
* Konflikti, do katerih je množično prihajalo za šolskimi zidovi, se niso sprožali samo na samoumevni relaciji učitelji - učenci. Sovraštvo in kljubovanje in zaničevanje je veljalo vsemu sloju, ki so ga predstavljali ljudje za katedrom.<ref>Prav tam, str. 398.</ref>
 
* /.../ danes, ko si izmišljamo najrazličnejše jezikovne ovinke, samo, da bi se izognili tej nesrečni besedi, je o hlapcih težko govoriti. Natančneje rečeno, težko si je predstavljati, da je bila to svoje čase popolnoma nevtralna in vsakdanja beseda. Dolga stoletja, ki gotovo segajo še v slovansko pradavnino, je pomenila kratko malo otroka moškega spola, fanta, mladeniča, sina. (V enako tesnem sorodstvu je tudi dekle z deklo.)Potem se je pomen zožil na fanta, ki opravlja podrejena, predvsem kmečka ali hlevska dela. Hlapci so se znašli v jezikovni in dejanski bližini služabnikov.<ref>Prav tam, str. 399.</ref>
 
* /.../ tista odvečna kaplja gorja, tisti zalogaj strupa, ki ga kratko malo ni bilo več mogoče pogoltniti brez davljenja ali bruhanja, je bil ponavadi zajet v situacijo, ko se je odnos med odraslimi in otroki z vso brezobzirnostjo pokazal kot odnos med oblastniki in obvladanimi. Prekipelo je torej, ko so odrasli s psovkami pokazali, da v otrocih vidijo sluge, hlapce, pse ter da od njih pričakujejo temu ustrezno molčečo podredljivost. In prekipelo je ob tepežu, to je ob tistem dramatičnem dejanju, ki najbolj nedvoumno daje vedeti, kdo je gospodar in kdo hlapec ali kar pes, kdo lahko vihti palico ali bič in kdo mora to molče prenašati.<ref>Prav tam, str. 402.</ref>
 
* Smrekarjevo maščevanje je trajalo vse življenje. V njegovih risbah je odnos med oblastjo in podložniki najpogosteje upodobljen kot odnos med oblastnimi odraslimi in zatiranimi otroki. Prvi so velikanski, debeli, presiti, ošabni, napihnjeni, kosmatih rok. Drugi so sveda majhni, suhi, kilavi, rahitični (kot je bil Smrekar sam), v povoje zavezani, v hojice in gajbe ujeti - sem in tja do odraslega sveta tudi toliko kljubovalni, da mu pokažejo jezik ali pa celo golo rit. (o [[w:Hinko Smrekar|Hinku Smrekarju]])<ref>Prav tam, str. 406.</ref>
 
== Viri ==
216

urejanj