Alenka Puhar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
novi navedek |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 75:
* Kako so se počutili vsi ti [[pastir]]ji in pastirice, mali hlapci, male dekle, vsi ti otroški posli, ki so se že od daleč, po svoji ustrahovanosti, zunanjosti in celo po smradu ločili od drugih vaških otrok? Koliko bolečine, gneva in sovraštva se je skrivalo v tej velikanski množici brezdomskih otrok, ki so bili s tako samoumevnostjo razseljeni po vseh slovenskih hribih in dolinah? Kam se je stekala in kam se je usmerjala ta bolečina?<ref>Prav tam, str. 347.</ref>
* Človek mora biti trd, zavarovan z neprebojnim oklepom, hladen. Vse to je potrebno, da se tista neskončna, potlačena in zaradi tega potuhnjena bolečina v njem ne bi prebudila in zabolela. Potrebno je, da kar najdlje zadrži bolečino nedoživetega. Otroci pa so v tem oziru zelo nevarni, in sicer prav zato, ker so otroci. Majhni ljudje so zapleten sveženj potreb, ki pričakujejo zadovoljitve. Zato se oklepajo svojih staršev, pričakujejo od njih ljubezni in pomoči, [[varnost]] in toplino.
: Pravila igre pa so se prenašala naprej. Ponavadi je trajalo nekaj časa, preden so se jih otroci naučili in pristali nanja. Na vse načine so se trudili, da bi od staršev izterjali tisto, kar otrokom gre. Z besedami, jokom, upori in begi so poskušali dopovedati, da potrebujejo dom. Ampak navsezadnje so se vdali in sprejeli usodo zdomstva in tujstva.
: Ta emocionalni nazor, po katerem je represija potreb in ljudi postala slog življenja, bi bil skupaj s svojimi posledicami vreden temeljitega razmisleka, kajti nobenega dvoma ne more biti, da je zapustil globoke sledove. Vidni so tedaj in danes.<ref>Prav tam, str. 357, 358.</ref>
|