Alenka Puhar: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Cabana (pogovor | prispevki)
novi navedek
Cabana (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 75:
* Kako so se počutili vsi ti [[pastir]]ji in pastirice, mali hlapci, male dekle, vsi ti otroški posli, ki so se že od daleč, po svoji ustrahovanosti, zunanjosti in celo po smradu ločili od drugih vaških otrok? Koliko bolečine, gneva in sovraštva se je skrivalo v tej velikanski množici brezdomskih otrok, ki so bili s tako samoumevnostjo razseljeni po vseh slovenskih hribih in dolinah? Kam se je stekala in kam se je usmerjala ta bolečina?<ref>Prav tam, str. 347.</ref>
 
* Človek mora biti trd, zavarovan z neprebojnim oklepom, hladen. Vse to je potrebno, da se tista neskončna, potlačena in zaradi tega potuhnjena bolečina v njem ne bi prebudila in zabolela. Potrebno je, da kar najdlje zadrži bolečino nedoživetega. Otroci pa so v tem oziru zelo nevarni, in sicer prav zato, ker so otroci. Majhni ljudje so zapleten sveženj potreb, ki pričakujejo zadovoljitve. Zato se oklepajo svojih staršev, pričakujejo od njih ljubezni in pomoči, [[varnost]] in toplino. DsDa bojo kdaj na tem svetu lahko doma, potrebujejo najprej tisti stvarni, osnovni dom. Z vsem tem pa v starših budijo spomine na njihovo lastno nezadoščeno otroštvo, na vse tisto, česar oni sami niso dobili, pa bi bili morali. Se pravi, morali bi dobiti, da bi resnično lahko postali veliki, močni, čvrsti, pokončni, samosvoji, odrasli ljudje. Vse to niso. Vse to zgolj igrajo, da bi prikrili, kako neskončno majhni, šibki, klavrni, upognjeni, pritlikavi, odtujeni in razboljeni so v resnici.
: Pravila igre pa so se prenašala naprej. Ponavadi je trajalo nekaj časa, preden so se jih otroci naučili in pristali nanja. Na vse načine so se trudili, da bi od staršev izterjali tisto, kar otrokom gre. Z besedami, jokom, upori in begi so poskušali dopovedati, da potrebujejo dom. Ampak navsezadnje so se vdali in sprejeli usodo zdomstva in tujstva.
: Ta emocionalni nazor, po katerem je represija potreb in ljudi postala slog življenja, bi bil skupaj s svojimi posledicami vreden temeljitega razmisleka, kajti nobenega dvoma ne more biti, da je zapustil globoke sledove. Vidni so tedaj in danes.<ref>Prav tam, str. 357, 358.</ref>