Gregorij Rožman: Razlika med redakcijama

* 26. januarja. Sv. Polikarp, škof in mučenec. Danes se je odločilo. – Uklonil sem se, da zasedem križ, katerega se vsa moja narava boji in ga odbija. Že od oktobra se mi je od raznih strani namigovalo, da bom pomočnik škofa [[Anton Bonaventura Jeglič|Antona Bonaventura]] – nisem hotel, nisem mogel verjeti. Danes me je poklical škof k sebi. Ves bolan je, komaj se drži pokonci, prehladil se je na potovanju v Beograd. Povedal mi je, da je za moje imenovanje cum iure successionis (s pravico nasledstva) vse pripravljeno. Vprašal me je, če sprejmem - »ne morem!«<br>Tedaj mi začne pripovedovati, kako je prišlo do tega, da se je baš moja oseba izbrala: »Jasna božja volja je. Ne smete se ji zoperstaviti. Meni se vidi, da je vse božja Previdnost tako vodila. – Recite vsaj tako: Ako me sv. oče imenuje, se bom pokoril,« in pomolil mi je desnico. Tresočo svojo roko sem položil v njegovo. Ves vesel je rekel: »Deo gratias!« in začel pripovedovati – o slovesnosti konsekracije. Meni pa je srce pokalo.<br>Gospod! Zakaj mi nalagaš to breme? Ko se moja narava tako uporno ustavlja. Nočem križa, ne maram težav! Mirno, udobno in po svoji volji bi rad živel. Pa me Ti kličeš na Kalvarijo. Saj hočem iti, Gospod, a tako težko, obotavljam se.<br>Na različne načine si me že klical, da bi ti sledil zvesto in prav blizu Tebe hodil, pa nisem ubogal; samo od daleč sem gledal, včasih rahlo želel si svetosti, a bal sem se bolečine in trpljenja. Zdaj si me zgrabil drugače. O, saj uvidevam, kako si dober z menoj. Hočeš me posvetiti. Verujem, kar mi je rekel škof Anton Bonaventura: Vsak škof, ki svojo dolžnost stori, je svetnik. Ne morem se ubraniti.<br>Gospod, rad bi, da bi se ne branil, pa se branim, narava je močnejša od nadnaravnega. Na Te se zanašam, Ti mi boš pomagal. Vse moje upanje je Tvoje usmiljeno Srce, bogato za vse, ki Te kličejo. Fiat voluntas tua! (zapis iz dnevnika na dan 26. januarja 1929)<ref>Prav tam, stran 133.</ref>

* Ne vem, ako bodo moji živci vzdržali vse, kar morda prihaja, a danes sem miren, čisto miren v vesti, ki je Vas tako potrla. Hvala ljubemu Bogu za ta mir! – Povem Vam svojo skrivnost, ki je doslej še nihče ne ve – niti moj spovednik ne – menda mi Bog to ne bo štel v zlo, da jo odkrijem. Ko sem silno težko sprejel crucis pondus <small>[težo križa]</small> ob posvečenju, v tistih skrivnostih slutenj – od tod moje škofovsko geslo – tedaj sem se Bogu dal na razpolago za vse žrtve, ki mi jih namerava naložiti, edino to sem ga prosil: naj kraljestvo božje v dušah in v zunanjem svetu med verniki škofije ne trpi zaradi moje nesposobnosti in nevrednosti nobene škode.<br>Tedaj sem Bogu daroval tudi sledeče: naj umrem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin na me v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več – samo da bi kraljestvo božje rastlo, se utrjevalo v dušah, samo da bi čim več duš se zveličalo, samo da bi božja čast rastla in se večala. – To daritev sem mnogokrat ponavljal in jo nocoj zopet ponovim: Gospod, sprejmi žrtvico, če je Tebi všeč in če služi Tvoji časti in zveličanju duš! In če bi zdaj Gospod sprejel to mojo žrtvico? Če bi me 'prijel za besedo', ali naj javkam? Ali ne morem le reči: Hvala Ti, sveti Gospod, da se poslužiš mene nevrednega za svoje svete cilje? Hvalimo Gospoda za vse, prav za vse! … Imejte vedno in za vse samo en cilj: Tvoja čast, Gospod! Tvoja čast v moji duši, v dušah vernikov, v Cerkvi, pri otrocih, ne moja, ne minljivi cilji, nič nižjega kot neskončno sveti Bog. On vam bodi cilj in nagib vsemu delu, molitvi, žrtvam. (iz pisma 9. novembra 1945 svojemu obupanemu tajniku [[Nande Babnik|Nandetu Babniku]], potem ko ga je angleška oblast v Celovcu internirala in je vse kazalo na to, da ga izročijo komunistični oblasti; škof mu je naročil, naj ga odpre šele po njegovi smrti; objavil ga je mesečnik Ave Marija v Lemontu leta 1960)<ref>Prav tam, strani 133–134.</ref>