Papež Benedikt XVI.: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m prenos iz Wikipedije
+ Verbum Domini
Vrstica 9:
* Pokaži mi, kaj je novega prinesel [[Mohamed]], in videl boš le slabo in nečloveško; vero, ki jo narekuje, pa širi z mečem.<ref>{{Vir|Max Modic|Črni september|20|2|2008|11|25|http://www.mladina.si/tednik/200639/clanek/nar--cerkev-max_modic/|http://www.mladina.si}}</ref>
 
* Svoje vere nikomur ne vsiljujemo. Te vrste prozelitizem je nasproten krščanstvu. Verovati je mogoče le svobodno.{{NV}} (o prisilnem pokristjanjevanju domorodcev po svetu in krstu mladoletnikov){{NV}}
 
* Profesorja [[Anton Strle|<nowikismall>[Antona]</nowikismall> Strleta]] sem smel spoznati leta 1974, ko smo se shajali člani Mednarodne teološke komisije. Mislim, da morem reči, da je srečanje z njim pri vseh članih te skupnosti tridesetih učenjakov iz najrazličnejših dežel sveta zapustilo velik vtis. Profesor Strle je sicer vedno ostajal skromno v ozadju; hotel se je učiti in spregovoriti samo tedaj, ko je imel povedati kaj zares svojega, česar drugi niso povedali. A prav ta skromnost, da sam stopa v ozadje in daje prednost edinole boljšemu spoznanju resnice, je pritegnila pozornost nanj. Iz njegove ponižne in dobrotljive osebnosti je izhajala velika notranja svetloba; čutili smo, da je tega človeka stik z Bogom povsem prežel. Tudi če je bilo mogoče na njem videti globoko asketsko življenje, je ta askeza govorila o tistem pozitivnem: o notranji bližini do Gospoda, ki je vse drugo postavljala na drugotno mesto. To življenje in mišljenje v občestvu s Kristusom je dajalo profesorju Strletu tisto moč presoje in tisto zmožnost razločevanja, ki ne moreta izhajati iz gole učenosti. Imel je oster čut za to, kaj je pravilno in kaj zgrešeno, kaj vero očiščuje in ji daje rast in kaj jo ruši; znal je – z eno besedo – razločevati duhove, in zaradi tega je bila njegova sodba dragocena in tehtna.<ref>Joseph Ratzinger, spremna beseda; v: Anton Strle, ''Božja slava - živi človek'', Družina, Ljubljana 1992, {{COBISS|ID=31780608}}.</ref>
 
* Človek ima veliko majhnih in velikih upov, dan za dnem - različne v različnih obdobjih svojega življenja. ... A ne zadostujejo brez velikega upanja, ki mora presegati vse drugo. To veliko upanje more biti edino Bog.<ref>Benedikt XVI., ''Spe salvi''.</ref>
 
* Sinoda je priporočila, naj pomagamo vernikom, da bi znali dobro razločevati Božjo besedo in [[Zasebno razodetje|zasebna razodetja]], katerih vloga ''ni v tem /.../, da bi »dopolnila« dokončno Kristusovo razodetje, marveč da bi ga v določenem obdobju pomagala polneje živeti''. Vrednost zasebnih razodetij je bistveno drugačna od enkratnega javnega razodetja. To zahteva naša vera; v njej nam namreč po človeških besedah in posredovanju živega občestva Cerkve govori sam Bog. Merilo za resničnost zasebnega razodetja je njegova naravnanost na Kristusa samega. Ko se to oddalji od Njega, gotovo ne prihaja od [[Sveti Duh|Svetega Duha]], ko nas vodi v notranjost evangelija, in ne iz nje. Zasebno razodetje je pomoč tej veri in se kaže verodostojno prav zato, ker usmerja k edinemu javnemu razodetju. Zato cerkvena potrditev nekega zasebnega razodetja v jedru pove, da sporočilo ne vsebuje ničesar, kar bi nasprotovalo veri in dobrim navadam; dovoljeno ga je objaviti, verniki pa so povabljeni, naj ga primerno sprejmejo. Kakšno zasebno razodetje lahko nakaže nove poudarke, spodbudi nove oblike pobožnosti ali poglobi stare. Lahko ima določen preroški značaj (prim. {{Bibl|1 Tes 5,12-21) in je v sedanjem času tehtna pomoč pri globljem razumevanju evangelija in življenja po njem; zato ga ne smemo zanemariti. Je nekakšna pomoč, ki nam je na voljo, ki pa je nismo dolžni uporabiti. Vsekakor ga jetreba obravnavati kot hrano za vero, upanje in ljubezen, ki so za vse trajna pot odrešenja.<ref>Papež Benedikt XVI., ''Verbum Domini'', zbirka Cerkveni dokumenti, Družina, Ljubljana 2011, stran 22.</ref>
 
* Kakor kaže Kristusov križ, govori Bog tudi s svojim [[molk]]om. Božji molk, izkustvo oddaljenosti Vsemogočnega in Očeta, je odločilna postaja na zemeljski poti Božjega Sina, učlovečene Besede. Pribit na križu je tožil nad bolečino, ki mu jo je povzročal takšen molk: ''Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil ''({{Bibl|Mr 15,34}}; {{Bibl|Mr 27,46}})''?'' Pokoren do zadnjega diha, v smrtni temi, je Jezus klical Očeta. Zaupal se mu je ob prehodu v večno življenje: ''Oče, v tvoje roke izročam svojega duha ''({{Bibl|Lk 23,46}})''.''<br>To Jezusovo izkustvo je značilno za človeka, ki se mora, ko je slišal in spoznal Božjo besedo, soočiti tudi v luči njegovega molka. To je izkustvo, ki ga doživljajo številni svetniki in mistiki in s katerim se danes spogledujejo številni verniki. Ko Bog molči, se nadaljujejo njegove prejšnje besede. Takrat govori po skrivnosti svojega molka. Zato velja molk po krščanskem razodetju za pomembno izkustvo Božje besede.<ref>Prav tam, stran 28.</ref>
 
* [[Sveto pismo]]:
 
:* Sveto pismo je knjiga Cerkve in iz njenega notranjega občestvenega življenja izvira tudi njena prava razlaga.<ref>Prav tam, stran 35.</ref>
 
:* Nobeno duhovno ali leposlovno besedilo ne more doseči vrednosti in bogastva, ki ga ima Božja beseda v Svetem pismu.<ref>Prav tam, stran 77.</ref>
 
:* Nikoli ne smemo pozabiti, da je temelj vsake plemenite in življenjske krščanske duhovnosti Božja beseda, ki jo Cerkev oznanja, posluša, slovesno obhaja in premišljuje.<ref>Prav tam, stran 123.</ref>
 
* Še enkrat želim poudariti, da vera ne more nikoli opravičiti [[nestrpnost]]i ali [[Vojna|vojne]]. V imenu Boga ni mogoče uporabiti sile!<ref>Prav tam, strani 106–107.</ref>
 
 
== Viri ==